Podrobnosti
Kategorija: Novice

V enem tednu prijeli 105 tujcev, lani v vsem letu 159.
Pomurski policisti so letos na južni meji obravnavali več nezakonitih prehodov kot lani v vsem letu. Nekateri prebežniki so že večkrat poskušali vstopiti v Slovenijo.

Po podatkih Policijske uprave Murska Sobota so pomurski policisti od preteklega četrtka in do včeraj med opravljanjem nalog varovanja državne meje prijeli 105 tujcev, ki so nezakonito vstopili v Slovenijo. Za primerjavo: v letu 2018 je bilo zaradi nezakonitih prehodov meje v Pomurju prijetih 159 ljudi, leta 2017 pa 125.

Nekateri prebežniki, ki so jih prijeli pomurski policisti, so bili v Sloveniji že vsaj enkrat obravnavani zaradi ilegalnega prestopa meje s Hrvaško. Največ nezakonitih prehodov meje je na območju Policijske postaje (PP) Ljutomer, čeprav dve patrulji PP Ljutomer 24 ur na dan službujeta na mejnem območju med Razkrižjem in Ljutomerom. Patrulji varujeta slabih 14 kilometrov državne meje, na kateri so tri ali štiri žariščne točke, ki jih nepridipravi uporabljajo za prevoz nelegalnih prebežnikov v Pomurje ali migranti sami za nezakonit prestop slovensko-hrvaške meje.

Z ilegalnimi prehodi se srečujejo tudi policisti PP Lendava. Za prebežnike namreč kot pot v Slovenijo služi železniški most v Petišovcih.

VIR: vestnik.si

Podrobnosti
Kategorija: Novice

Odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ), ki so jih nedavno prejeli občani Lendave, so sprožile val nezadovoljstva. Zneski so višji kot leto prej, saj jim je bil občinski davek prvič odmerjen tudi za nezazidana stavbna zemljišča. Teh pa imajo nekateri precej. V preteklosti občina nadomestil za nezazidana stavbna zemljišča ni zaračunavala, čeprav je s tem kršila zakon. Zdaj izdane odločbe pa so razkrile neurejen kataster in številna neskladja z dejanskim stanjem glede lastništva parcel in namembnosti zemljišč, pa tudi, da so za nezazidana stavbna zemljišča opredeljena številna kmetijska zemljišča, na katerih se nikoli ne bo gradilo.

Tudi parcele, na katerih se nikoli ne bo gradilo

Lendavski župan Janez Magyar pravi, da je stanje prostorske urejenosti v občini dejansko skrb vzbujajoče, vendar se odločbam o odmeri NUSZ niso smeli izogniti. Prav tako je po njegovih besedah ministrstvo pozvalo občino, naj odmerijo tudi nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča. "Drugače bi bil v prekršku," je povedal Magyar in dodal, da so bile prav zaradi preverjanja možnih rešitev odločbe letos izdane tako pozno. Številni občani so se zoper odločbe, ki jih je izdala Finančna uprava RS (Furs), že pritožili, vendar se s tem niso mogli izogniti plačilu odmerjenega jim občinskega davka. Kaj jih glede odmere NUSZ najbolj moti oziroma na kaj so se v pritožbah sklicevali?

Glavni očitek občanov je, da so kot nezazidana stavbna zemljišča opredeljene parcele, na katerih se nikoli ne bo gradilo, saj gre za kmetijska zemljišča oziroma ohišnice, do katerih ni dostopa oziroma je dostop mogoč le čez dvorišča stanovanjskih hiš. Marsikdo je tudi ugotovil, da mu je bilo odmerjeno nadomestilo za parcelo, na kateri je dejansko zgrajena javna infrastruktura ali ki jo je že prodal. Med očitki sta tudi ugotovitvi, da se pred izdajo odločb ni preverjalo socialno stanje nekaterih družin, zaradi katerega bi bile te po odloku upravičene do oprostitve plačila, ter da je vrednost točke nadomestila ista tako za zazidano kot za nezazidano stavbno zemljišče. Občinski svet je vrednost točke nadomestila za NUSZ nazadnje določil leta 2016, nespremenjena je ostala za leta 2017, 2018 in 2019 ter znaša za fizične osebe 0,000467115 evra in za pravne osebe 0,0004917 evra.

Začeli bodo spreminjati OPN
Vzroka za takšno stanje sta dva, ugotavlja Magyar, in sicer to, da lastniki niso sproti sporočali sprememb, povezanih z zemljišči, ter zastarel občinski prostorski načrt. Zato je že naročil, da družba za načrtovanje ZEU Murska Sobota začne pripravo dokumentov za postopek sprejemanja občinskega prostorskega načrta (OPN). Ker je lendavska občina edina v Sloveniji, ki temeljnega prostorskega dokumenta ni spreminjala že več kot petnajst let, so jim, tako župan, na ministrstvu obljubili prednostno obravnavo. Prav tako bo občinska uprava jeseni izvedla poskusni izračun, kaj bi pomenila nižja vrednost točke nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča. Prostorsko urejanje bo po zagotovilih župana lendavska občina obravnavala kot prednostno področje dela občinske uprave. "Predvsem pa zdaj zahtevam od uslužbencev občinske uprave, da ljudem pojasnijo stvari in da so jim na voljo tudi ob dneh, ko ni uradnih ur. Prav tako lahko občani pritožbo zoper odločbo oddajo v prostorih občinske uprave, ta pa jih bo potem poslala finančni upravi," je še izjavil lendavski župan.

Občani se torej lahko zoper odločbo o odmeri denarnega nadomestila pritožijo Fursu, ki je odločbo izdal, hkrati pa morajo občinski upravi sporočati vse okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero NUSZ, in sicer nakup, prodajo ali najem zemljišč. Veliko težav namreč izhaja iz tega, da zavezanci neko nepremičnino prodajo ali se izselijo iz najemnega stanovanja, te spremembe pa ne sporočijo občinski upravi. Ta namreč Furs sporoča podatke, na osnovi katerih se potem izda tudi odločba o odmeri NUSZ.

VIR: vecer.com

Podrobnosti
Kategorija: Novice

O dogajanju pred 100 leti, ki je pripeljalo do tega, da so bili prekmurski Slovenci združeni z matično domovino, narodom na splošno, vemo malo. Kaj je tisto, kar bi o takratnih časih moral vedeti vsak Slovenec?

"Najprej je treba vedeti, da je za tiste prevratne čase težko uporabljati izraz matična domovina, saj smo se takrat združevali vsi Slovenci. Avstro-Ogrska, v kateri smo živeli Slovenci, le da eni v avstrijskih deželah, Prekmurci pa na območju Kraljevine Ogrske, je bila ena monarhija. Tisti, ki so živeli v avstrijskih deželah, so se v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS) združili 1. 12. 1918. In če predpostavimo, da so bili v tej novi državi oziroma kraljevini Slovenci eden od konstitutivnih narodov, potem lahko rečemo tudi, da se je pol leta po tem tej novi državi oziroma kraljevini priključilo še Prekmurje s sklepom pariške mirovne konference. Zato je težko trditi, da je imel neki del tedanje Slovenije status matičnega naroda, drugi pa ne. To so bili prevratni časi, nastajale so nove države in nove državne meje. Kljub temu pa je prav, da opozarjamo tudi na lokalno zgodovino, ki je obenem nacionalna in pomembna tako za regijo kot za državo. Kot zgodovinarka bi si želela, da bi bolje poznali vse dele Slovenije, lokalno zgodovino, da se ne bi nenehno vrteli okrog splošnega zgodovinskega znanja, ki je osredotočeno na deželo Kranjsko. Pa tudi, da bi vedeli več o območjih, kjer zunaj meja Slovenije še vedno živijo Slovenci. To je en kulturni prostor in o vse to, kako se je razvijal, kakšno identiteto smo skozi čas izoblikovali na teh prostorih, zakaj smo se opredeljevali ..., je pomembno, saj iz tega izhajamo in to tudi navsezadnje smo. Zato je pomembno, da poznamo lastno zgodovino."

Najbrž je tudi premalo znano oziroma se pozablja, da je bilo Prekmurje edino ozemlje, ki ga je Slovenija sploh dobila. Na vseh drugih koncih je izgubila.

"To je res. Velik del ozemlja je z rapalsko pogodbo dobila Italija, Avstrija je s koroškim plebiscitom dobila del ozemlja, na katerem so živeli Slovenci, in tudi v tem severovzhodnem delu ni bilo priključeno celotno območje, na katerem so živeli Slovenci, temveč le večina. Porabje in z njim porabski Slovenci so ostali na Madžarskem."

Kako močno pa je bilo proslovensko gibanje med Slovenci na Ogrskem pred letom 1919?

"Slovenci na Ogrskem do tega časa niso uspeli razviti svojih organizacij, niso imeli društev s slovenskim predznakom, prav tako niso imeli nobene politične stranke, ki bi nosila slovenski predznak. Slovenski oziroma prekmurski jezik so do konca 19. stoletja v posvetnem javnem življenju zelo malo uporabljali, še posebno ko se je proti koncu stoletja močno okrepil madžarski nacionalizem. Madžarska je z dualizmom dosegla uresničitev svojih nacionalnih ciljev; oblikovanje lastne nacionalne države. Prekmurski jezik pa je bil potisnjen iz posvetne rabe, iz ljudskih šol, uradov, preimenovani so bili priimki in imena krajev. Prekmurščina je ostala zgolj v cerkvah, tako katoliških kot evangeličanskih, in v cerkvenih šolah, zato je bilo to vsekakor pomembno okolje za ohranjanje prekmurskega jezika. Ljudska štetja pa so kazala drugačno podobo ne glede na to, kako so bila zastavljena vprašanja. Kazala so, da je na območju živelo približno 78 odstotkov Slovencev, okoli 18 odstotkov Madžarov, ostali pa so bili pretežno Nemci in Judje. Ko so v štetju 1910. vprašali po znanju madžarskega jezika, je polovica vseh prebivalcev odgovorila, da zna madžarsko.

V drugi polovici 19. stoletja so se okrepili stiki med katoliškimi duhovniki na obeh straneh Mure in za slovensko zavest v Prekmurju so veliko naredili štajerski narodni buditelji tistega časa. Pomembno je bilo, da so štajerski Slovenci ta prostor preko Mure prepoznavali kot slovenski. Sicer je že Stanko Vraz tukaj zbiral ljudske pesmi, jezikoslovec Jernej Kopitar se je navduševal nad kvaliteto jezika v prevodu Nove zaveze Števana Küzmiča. Program Zedinjene Slovenije je zajel tudi Slovence na Ogrskem in območje njihove naselitve je bilo vključeno v Kozlerjev Zemljovid slovenske dežele. Vse to je vplivalo, da so se tudi Slovenci tukaj začeli odzivati. Odzivali so se v glavnem duhovniki in romarji, ki so romali denimo k Sveti Trojici. Prekmurci so se udeležili prvega slovenskega tabora v Ljutomeru, Mohorjeve knjige so dobile tudi tukaj svoje naročnike in bralce, nove maše Jožefa Klekla na Tišini se je udeležil tudi Anton Korošec in takrat so tam prvič razvili slovensko zastavo. Pogosti stiki so vplivali na to, da so se v prevratnem času Slovenci na Ogrskem v vse večjem številu pozitivno opredeljevali do združitve z ostalimi Slovenci."

Iz zgodovinskih dokumentov vemo, da ko sta se zavedna Prekmurca Ivan Jerič in Mihael Kühar decembra 1918 v Ljubljani srečala s predsednikom deželne vlade Josipom Pogačnikom in ga prosila, naj posreduje, da bi jugoslovanska vojska zasedla Prekmurje, je ta vprašal, kje je sploh ta pokrajina in ali tam sploh živijo Slovenci. Ali potemtakem brez Slaviča, Kovačiča in Klekla ne bi bilo združitve?

"Gotovo bi bilo to zelo težko. V Ljubljani se je takrat oblikovala nova deželna oblast in njeni predstavniki res niso veliko oziroma skoraj nič vedeli o tem prostoru, zato sta bila delovanje štajerskih Slovencev za Prekmurje in seveda delovanje domačih duhovnikov zelo pomembna. Pred Kleklom, ki je bil urednik prvih treh slovenskih časopisov, ki so izhajali v Prekmurju, je bilo zelo pomembno javno odzivanje dr. Franca Ivanocyja, ki je sicer umrl leta 1913, na ogrske politične, narodne in socialne razmere. Ogrsko posvetno in cerkveno politiko je opozarjal, da če bo še bolj pritiskala na vse, ki niso Madžari, in povečevala socialno neenakost, bo to ljudsko telo postalo socialistično. Predvidel je, kaj se lahko zgodi, če se bo pritisk nacionalizma, liberalizma, politične in socialne neenakosti stopnjeval. Skupaj z zahtevo po avtonomnosti verskih šol, po slovenskih časopisih in pravicah za sezonske delavce je tu zametek nekega prvega političnega programa."

So se tedanji Prekmurci v glavnem preživljali s kmetovanjem?

"V glavnem so bili mali kmetje, najemni delavci na veleposestvih, dninarji, vse do prve svetovne vojne so hodili na sezonska dela na različna posestva v notranjost Ogrske. V tem času pa se je začelo tudi veliko izseljevanje, predvsem v ZDA, v Pensilvanijo, kjer so bili močna jeklarska industrija in rudniki. Prekmurje je bilo takrat precej gosto naseljeno. Na Goričkem pogoji za kmetovanje niso bili ugodni, veliko je bilo gozda, v nižinskih predelih, kjer so bile razmere ugodnejše, pa so imele katoliške družine veliko otrok, med katere naj bi se delila skromna dediščina. Razvoj okrajnih središč Murske Sobote in Lendave je bil na prelomu stoletja očiten, vendar mesti s svojimi dejavnostmi nista mogli pokriti vseh potreb. Zato je bilo izseljevanje pogosto edina rešitev. Danes ima Prekmurje 78.000 prebivalcev, pred prevratom jih je imelo nekaj čez 90.000. Za razvoj prekmurskega podeželja sta bili zelo pomembni obe agrarni reformi, vendar je imela vsaka svoje pomanjkljivosti, prva v prevelikem maksimumu in likvidaciji v času gospodarske krize, druga pa v kolektivizaciji. Industrije je bilo zelo malo, vsi obrati, ki so se razvili do druge svetovne vojne, skupaj niso zaposlili do 1000 ljudi."

Ko omenjate 90.000 prebivalcev, kakšna je bila narodnostna struktura?

"Več kot tri četrtine je bilo Slovencev, ostali so bili v večini Madžari, okoli 3000 je bilo Nemcev, manj kot 1000 Judov in približno toliko tudi Romov, ki pa jih štetja tedaj niso zajela, ter nekaj sto Hrvatov."

Kako enotni so bili Prekmurci, da si želijo v Kraljevino SHS? Vemo, da Prekmurje prvotno sploh ni bilo predmet na pariški konferenci.

"Vedeti moramo, da je šla Kraljevina SHS na mirovno konferenco kot nepriznana država in da je delegacija do maja 1919 delovala kot delegacija Kraljevine Srbije. Vlada in člani delegacije v Parizu so potrebovali nekaj časa, da so se dogovorili, kaj sploh bodo zahtevali, in pokazalo se je, da so bili na primer s svojimi zahtevami na Koroškem preveč objestni in da so za Prekmurje začeli bolj resno delovati po nemškem napadu na Radgono februarja 1919. Dr. Matija Slavič in dr. Fran Kovačič pa sta se svoje naloge izvedencev za meje v Prekmurju in na Štajerskem od začetka lotila zelo resno. Za Prekmurje je bilo pomembno, da se meja z Drave prestavi na Muro. V tem oziru je bila pomembna zasedba Maribora in dela Štajerske s strani Maistrovih borcev. Obenem je treba povedati, da Madžarske tedaj ni bilo na konferenci in da je bil od marca 1919 tam na oblasti boljševiški režim. Predstavniki velesil v vrhovnem svetu konference so dolgo čakali, ali se bo na Madžarskem kaj spremenilo, pa tudi uklanjali so se različnim lobiranjem. Še 20. maja 1919 je svet zavrnil predlog teritorialne komisije o priključitvi Prekmurja h Kraljevini SHS, ga je pa potrdil 9. julija in nato tudi dovolil jugoslovanski vojski, da dodeljeno območje zasede."

Kje v narodni zavesti Slovencev je danes Prekmurje?

"O Prekmurju se še vedno govori kot o nekem eksotičnem delu Slovenije, pa čeprav se mi zdi, da smo v primerjavi s katerimi drugi deli države še kar prisotni v slovenskem prostoru. Dogodki se medijsko pokrivajo, a je kljub temu vedenja o pokrajini - kaj ta je, ne samo folklorno, ampak tudi zgodovinsko in aktualno - premalo. To niso samo mlini na Muri, tolerantni, odprti ljudje, melanholična ravnina in dobra hrana. Tudi ti elementi seveda določajo našo identiteto, vendar se ne moremo identificirati le z njimi. V tem naboru gre morda danes bolj za turistično blagovno znamko in ne za ponazoritev dejanskega življenja v Prekmurju. Včasih se mi zdi, da Prekmurci sami v pogovorih z drugimi premalokrat realno pripovedujemo o sebi, o tem, kdo smo in kako dejansko živimo, ampak se oklepamo stereotipov."

Kateri so torej ti elementi identifikacije poleg Mure in ravnice?

"Geografska lega na neki način vpliva na način bivanja, vplivalo pa je tudi vse, kar se je ljudem na teh tleh dogajalo v preteklosti in kaj se jim dogaja v sodobnem času. Koliko smo imeli možnosti in priložnosti skozi zgodovino razvijati se in koliko od njih smo tudi dejansko izkoristili. Ta prostor je komunikacijsko izredno odprt, do bližnjih evropskih prestolnic je zelo blizu; enako časa kot do Ljubljane potrebujemo do Zagreba, blizu so tudi Budimpešta, Dunaj in Bratislava. Zelo smo vpeti v ta srednjeevropski prostor, a tega ne znamo izkoristiti. Zdi se, kot da Prekmurje ves čas ostaja na robu vsake države, v kateri biva."

Zakaj je tako?

"V Prekmurju se niso razvila močnejša urbana središča, ki bi generirala razvoj meščanstva, da bi to lahko prinašalo med ljudi neko novo kulturo. Pa tu ne mislim samo na kulturo salonov in drugih družabnosti, temveč tudi na domače knjižnice, vlaganja v ekonomijo in priložnosti, s katerimi lastnim otrokom omogočiš, da se izobražujejo. Tega tu v preteklosti ni bilo. Tisti, ki so se izobraževali, so se odločali za vstop v duhovščino in med obema svetovnima vojnama pa tudi pozneje se tisti, ki so dosegli določen nivo izobrazbe, večinoma niso vračali. Enostavno niso videli priložnosti, kje bi se lahko zaposlili in kje bi bilo zanje konkurenčno okolje, da bi lahko napredovali sami in s tem celotna regija."

Nam Prekmurcem v primerjavi z drugimi manjka samozavesti?

"Tudi, kajti če si bolj izobražen, imaš več ekonomskih potencialov, si tudi bolj samozavesten, saj lažje konkuriraš drugemu, tako narodno, kulturno, ekonomsko in sploh intelektualno. Prekmurje je v teh 100 letih v smislu integracije v slovenski prostor postalo zelo slovensko in je stran od središča države - pač toliko, kot se ta razvija, na eni strani centralizirana, na drugi pa razpršena na več kot 200 majhnih občin. Regije, geografske ali zgodovinske, v tem konceptu zelo težko najdejo svoje mesto. V razvoju Prekmurja je veliko elementov, ki so vplivali na to, kakšne priložnosti za izobraževanje in zaposlovanje so imeli ljudje tukaj. Po drugi svetovni vojni so bili vzpostavljeni tu veliki industrijski sistemi, ki so zaposlovali tisoče priučenih delavcev, in ko so ti padli, se je sesul tudi dotedanji koncept pol delavcev in pol kmetov, ki so si ob še kakšnem zaslužku iz tujine ustvarili relativno soliden standard."

Je tedanja država to storila načrtno?

"Podobni industrijski kompleksi so bili povsod po državi. V Prekmurju je bilo pomembno ustvariti delovna mesta za čim več pretežno kmečkega prebivalstva s kvalificiranjem za posamezne operacije znotraj delovnega procesa. Na malih kmetijah se brez dodatnega zaslužka ni dalo preživeti, kaj šele kmetije ustrezno opremiti z mehanizacijo. Del ljudi je torej odšel med delavce in se preselil v mesto, del je bil zaposlen v industriji in drugih dejavnostih, vendar je ohranjal kmetije, del pa je potem, ko so se državne meje odprle, ponovno odšel delat v tujino, predvsem v Nemčijo in Avstrijo. Mladi so odhajali na študij in redki, ki so se vrnili v pokrajino, so sicer bili gibalo njenega razvoja, toda razmerja se v korist višje izobrazbe zaposlenih v različnih dejavnostih in panogah obračajo šele v zadnjih desetletjih. Kombiniran dohodek je družinam prinašal za prekmurske razmere soliden standard, vendar je regijo potisnil le neznatno naprej od podedovanega zaostanka v razvoju v primerjavi z ostalimi slovenskimi pokrajinami. Pol delavci in na pol kmetje niso nikoli razumeli, kaj pomeni biti samo kmet ali samo delavec, in so se le redko lahko solidarizirali s težavami drugih. Kako celotno regijo z novimi programi, idejami, cilji in neko novo dinamiko poriniti v četrto ali peto prestavo, je vprašanje, ki je še vedno aktualno."

Danes, ko imamo avtocesto brez odstavnega pasu in pomurski zakon in ko so žive tudi privatne pobude, vendarle gre na bolje.

"Želela bi spomniti, da sem zgodovinarka ter kot kustosinja in direktorica zaposlena v javnem zavodu. Lahko opazujem dogajanje okoli sebe in si ustvarim mnenje o njem, vendar moja opažanja na gospodarskem ali socialnem področju ne morejo veljati za strokovna. Torej gre zgolj za moje laično mnenje. Veliko finančnih vzpodbud je imelo ali ima kratkotrajen učinek, pasivizacija prebivalstva pa je dolgoročen problem. Veliko ljudi v bistvu deluje ali živi od ene do druge finančne vzpodbude ali socialnega transferja brez kakršnegakoli motiva ali iniciative, da bi se aktivneje odzivali na dogajanje v okolju in družbi ter tam iskali neke nove priložnosti. Spodbude so v teh primerih namenjene le osnovnemu preživetju."

Je tovrstno ravnanje del prekmurske mentalitete? Ali so to še ostanki razmišljanja iz socializma, da mora država poskrbeti za nas?

"Morda, vendar je težko ugibati, kako bi se razvijalo Prekmurje, če po drugi svetovni vojni ne bi bilo socializma. Prekmurje je postalo del širšega slovenskega prostora s približno 25-letnim razvojnim zaostankom in tega obdobja se ni dalo nadoknaditi med obema vojnama. Že to, da se je kulturno integriralo v slovenski prostor, da so se z navezavo na slovensko železniško in cestno omrežje obrnile komunikacijske poti, je pomenilo veliko. Kot že rečeno, velik del standarda, ki ga imajo Prekmurci danes, je prigaran v tujini. Takrat, ko so veliki industrijski sistemi, ki so zrasli v socializmu, razpadali, je država le gasila socialno bombo, novih možnosti pa se je iskalo bolj malo. Celotna slika se spreminja šele v novem času v korist tehnološko zahtevnejših panog, turizma, tudi projektov na področju ohranjanja in komuniciranja kulturne dediščine, toda splošni kazalniki zdravja prebivalstva in njegovega kvalitetnega življenja niso dobri."

So potemtakem vsi ti dejavniki prispevali k temu, da Prekmurje še vedno gospodarsko, socialno zaostaja za razvitejšim delom države?

"Prekmurje ali Pomurje kot regija je vzpostavilo nekaj skupnih ciljev, za katere je uspelo pridobiti nacionalna in evropska sredstva. Občine so v teh prepoznale svoj interes, sicer pa bolj ali manj delujejo vsaka po svoje. Te tudi sicer niso naredile nič ali bolj malo, da bi terjale od vlade vzpostavitev institucij, ki jih druge regije imajo. Predvsem tistih, za katere že obstajajo tudi zakonske podlage. Nekaj let je že od nakupa objekta za enoto Pokrajinskega arhiva Maribor v Murski Soboti, institucije pa ni. Ni tudi enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, čeprav imamo tudi za to že dolgo zakonsko podlago. In če ni institucij, ni na voljo dovolj kvalificiranih ljudi in ni možnosti, da bi se oblikovalo širše strokovno okolje, ki bi oblikovalo neke nove parametre razvoja in bi se ta tudi dejansko zgodil."

Prekmurci torej nosimo enak delež krivde kot država, da smo tam, kjer smo?

"Seveda. Vse je na regiji. Moraš imeti koncept, moraš vedeti, kaj želiš doseči in kako to doseči. Vsaka pomoč ali projekt bosta imela le začasen učinek, če ju ne boš znal izkoristiti za trajni razvoj. Prevečkrat se zgolj selimo od ene ideje k drugi. Idejo, ki je trenutno pri roki ali je morda prišla od drugod, pograbimo za nekaj časa, vanjo vložimo veliko denarja, čez tri leta pa nanjo kar pozabimo in se že podimo za neko novo idejo, s katero bi se prebili v naslednja tri leta. Ni koncepta in zelo malo je dolgoročne vizije."

Kje je Prekmurje po 100 letih?

"Prekmurci smo ustvarjalno prisotni marsikje; v glasbi, slikarstvu, literaturi, plesu, imamo tudi dobre muzejske projekte, ki jih prepoznava širši slovenski, pa tudi evropski prostor, imamo podjetja, ki so uspešna, imamo športne prvake in znanstvenike z zavidljivimi referencami. Prekmurje je doseglo nivo razvoja, ki je primerljiv z nekaterimi drugimi deli Slovenije. Kljub temu pa je pri nas še vedno najvišja stopnja brezposelnosti, umiramo prej od drugih Slovencev, onesnaženost s pesticidi je velika. Zdi se, kot da je neki prag, preko katerega ne zmoremo. Še vedno je preveč ljudi, ki živijo na pasivnem robu in ne vedo, kaj naj bi naredili drugače, da bi lahko sami ali njihovi otroci živeli bolje. Kot povsod v širšem prostoru se tudi tukaj prebivalstvo stara, demografski kazalniki niso dobri. Morda bi potrebovali neko prevetritev z dobro migracijsko politiko, s katero bi ustavili praznjenje podeželja in regij, kot je Prekmurje, da ne bomo na koncu vsi živeli v nekaj večjih mestih."

Ali znamo vsaj ceniti ljudi, ki poskušajo prispevati ideje, biti vlečni konji?

"Dostikrat smo zadovoljni že s svojimi mini projekti in koncepti, ki jih redko primerjamo s širšim okoljem. Ne vidimo okrog sebe in nemalokrat svojim povprečnim izdelkom postavimo najvišjo možno ceno. Zato moramo tistim, ki poskušajo biti vlečni konji, pomagati, da ne ugasnejo, ampak da iz sebe dajo tisto najboljše in tako pomagajo ne le sebi, temveč celotni regiji."

Prekmurje pregovorno velja za okolje, kjer med različnimi narodi, verami vlada sožitje. Pa vendarle, ko govorimo o Romih, ali ni to sožitje lažno? Le redko se "civili" zasebno družimo z Romi?

"Čeprav so romska naselja rasla vzporedno ob drugih naseljih in krajih, največje na Pušči, in ne glede na to, koliko se družimo in koliko je mešanih zakonov, smo na koncu vendar skupaj v vrtcih, šolah in službah. Nekoč ločena romska naselja se z ekonomskim razvojem skupnosti postopoma integrirajo. Uspeli smo razviti koncept sobivanja, v katerem imajo romski otroci ob vstopu v šolo enake možnosti, prav tako preko romskih svetnikov deluje politična zastopanost v občinskih svetih. Koncept, kako živeti skupaj, je vzpostavljen bolje kot drugje, je pa še daleč od tega, da ne bi bil lahko boljši. Za skupnosti je pomembno, da znajo sobivati, se integrirati, če je za to potreba, in seveda tudi ohranjati del svoje izvirne identitete."

Medtem ko Prekmurci, Slovenci združitev z matičnim narodom slavimo, je za pripadnike madžarske manjšine to, kot pravijo, boleč spomin, izguba. Moramo v tej luči razumeti tudi njihovo dosedanjo neudeležbo na proslavah ob tem prazniku?

"Ni nujno, da je zmaga le priključitev naroda k državi, kjer živi večina naroda. Zmaga je lahko tudi, da živiš v bolj demokratični državi, pa to, da se v njej dobro počutiš. Tako kot so bili z novo državno mejo Madžari v Prekmurju ločeni od matičnega naroda, so Slovenci v Porabju ostali ločeni od območja, kjer se je v novo državo povezal slovenski narod. Nikomur se ni treba na silo udeleževati proslav, ne Slovencem ne Madžarom. Tako kot Slovencev na avstrijskem Koroškem ni treba nadlegovati, če se ne udeležijo praznovanja koroškega plebiscita. Vsak naj proslavlja tako, kot sam želi, dokler s tem ne žali čustev drugih ali celo uporablja sovražnega govora. Šolarje naj se sicer uči in seznanja s temi obdobji zgodovine, in če se organizirano udeležijo tovrstnih praznovanj, je to v duhu poučevanja zgodovine in državljanske vzgoje. Ne vidim pa potrebe, da bi se Madžari morali odzivati na naša praznovanja, ki imajo nacionalni predznak. In ta praznik ga vsekakor ima."

Torej nimate pomislekov, če se navkljub vsem pravicam, ki so zagotovljene madžarski narodni skupnosti, tudi letos poslanec Ferenc Horvath ne bi udeležil proslave v Beltincih?

"On je politik in se bo na podlagi tega, ali bi mu udeležba prinesla korist ali ne, odločal, kajti zanj je to politično dejanje. Ko govorimo o zgodovinski bolečini, se je treba vprašati, kako dolgo naj narod goji svojo zgodovinsko bolečino. Večno? Se bomo kot narod razvijali, če bomo nenehno razmišljali o tem, kje vse so nekoč živeli ali gospodovali naši predniki oziroma kaj bi naredili za popravek zgodovinskih krivic, pa čeprav so se nam kakšni prejšnji poskusi že usodno izjalovili. Odločati se je treba predvsem na podlagi tega, ali ti država, v kateri živiš, zagotavlja uresničevanje tvojih kulturnih, političnih in narodnih pravic. In če ne, jih imaš vso pravico terjati."

Kako pa razumete pomisleke, bojazni nekaterih o možni reviziji trianonske pogodbe?

"Nič ne vem o aktualnih pomislekih. Vsaka država naj razmišlja znotraj območja, na katerem je. Slovenija naj razmišlja o svojem območju, ki naj ga celovito obravnava in upravlja kot država, enakovredno in enakopravno z vsemi elementi; ekonomskimi, socialnimi, manjšinskimi. Obenem pa naj se zaveda, kje so njene meje. In enako velja za Madžarsko. Pravica vsake manjšine pa je, da se na prostoru, kjer živi, bori za svoje pravice in priložnosti, pri čemer naj ji matična država poskuša pomagati v okviru zakonitih poti. Enako velja za Slovence na Madžarskem."

Je mogoče madžarske finančne investicije v Prekmurje in Slovenijo razumeti tudi na način "kar ni šlo z vojsko, bomo poskušali z denarjem"?

"Ne vem. Vem pa, da se Slovenci na enak način bojimo vseh kapitalov, ki prihajajo iz sosednjih držav. Potem pa dajmo sami sebi vse kupiti doma in kupujmo sami še zunaj. Pri nas gre bolj za vprašanje, ali država zna izrabiti kapital, ki se ponuja, pa tudi, ali zna oceniti, ali gre za katere druge interese in ne zgolj ekonomske. Nič ne pomaga, če se odrečemo vlaganjem, potem pa ta isti investitor odide drugam in dobimo dodatno konkurenco. Tu gre izključno za sprejemanje pametnih odločitev. Morebitno vlaganje v volilne glasove predstavnikov manjšine, ki imajo dvojno državljanstvo, pa je stvar Madžarske in ne Slovenije, čeprav je način vplivanja na rezultat volitev v državi, v kateri ne živiš in ne plačuješ davkov, za mene demokratično sporen ne glede na to, za katero državo gre."

Kako bi potem pojasnili nekomu, ki ni iz Prekmurja, vznemirjenost v delu prebivalstva zaradi madžarskih vlaganj?

"Slovenci smo vedno vznemirjeni; ko Hrvati kupujejo Elan ali Mercator, Nemci Zlatorog ali želijo graditi tovarno, Italijani zemljo na Primorskem, Belgijci pivovarno ali Madžari banko. Na koncu smo sami za svoje lastne zmote in 'nacionalne interese' zapravili več, kot bi nam lahko iz države odnesel kdorkoli."

Kaj polagate na srce Prekmurkam in Prekmurcem ob prazniku za naslednjih 100 let?

"O sebi kot o posameznikih, o sebi kot o skupnosti in o sebi kot delu širše države naj razmišljajo pozitivno. Naj razmišljajo o tem, kaj vse lahko sami naredijo, ob tem pa naj poskušajo najti za svoje ideje tudi finančno in politično podporo. In naj se mednarodno povezujejo. To je edini način, da se ohranimo kot skupnost in da lahko tisto, kar imamo, ponudimo v širši prostor kot del naše kulturne identitete in ustvarjalnosti. Ponujajmo pa najboljše, saj smo lahko le na ta način zanimivi sebi, vsem, za katere želimo, da bi v regiji ostali, in vsem, ki jih želimo privabiti."

Metka Fujs, dolgoletna direktorica Pomurskega muzeja Murska Sobota, je letos prejela Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo, ki jo podeljuje Slovensko muzejsko društvo. Pomurski muzej deluje v najlepšem delu Murske Sobote, v tamkajšnjem gradu sredi mestnega parka. Temu pritrjuje tudi direktorica, ki pa pravi, da se žal v zgradbo premalo vlaga.
Pomurski muzej Murska Sobota ob 100. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom čez vse leto pripravlja različne dogodke. Pravkar se je zaključila razstava del Ludvika Vrečiča, prvega prekmurskega akademskega slikarja, v drugi polovici leta pa bodo odprli razstavo o 100 izbranih dejstvih o Prekmurju, ki bodo upodobljena z ilustracijami.

VIR. vecer.com / Urška M. / Foto Andrej P.

Podrobnosti
Kategorija: Novice

Državnega prvenstva v katah-NAGE NO KATA v Izoli so se udeležili tudi člani Judo kluba Lendava in sicer v nedeljo, 4. avgusta 2019. Mlinarič Nejc in Markoja Jure sta oba dosegla 6. mesto. Člani Judo kluba Lendava so se v četrtek, 8. avgusta udeležili polaganja pasov v Izoli, v organizaciji Judo zveze Slovenije. Uspešno polaganje pasov so opravili: Nejc Mlinarič, Jure Markoja in Jan Kočila in pridobili naziv MOJSTER JUDA 1. dan.

vir: pomurec.com

Podrobnosti
Kategorija: Novice

Preteklo leto je zaključila s 571 zaposlenimi, kar je 18 odstotkov oz. 87 sodelavcev več kot leto prej.

Številna nova delovna mesta so posledica nadaljnje rasti proizvodnje na Lekovi lokaciji, kjer delujeta enoti Antiinfektivi in Trdni izdelki. V celotnem Leku je namreč prav lendavska lokacija zaposlila največ novih sodelavcev. Preteklo leto je zaključila s 571 zaposlenimi, kar je 18 odstotkov oz. 87 sodelavcev več kot leto prej.

»Dokončno smo se uveljavili kot Novartisov strateški pakirni obrat za trdne farmacevtske oblike in eden največjih dobaviteljev njegovih zdravil kupcem in bolnikom po vsem svetu,« je dr. Simon Rečnik, direktor Trdnih izdelkov Lendava, pospremil pravkar objavljeno Poročilu o trajnostnem razvoju družbe Lek, d. d., za leto 2018, ki prinaša informacije o družbenih in okoljskih vplivih poslovanja. Napovedal je, da bo Novartis začel še letos v Lendavo prenašati pakiranje ključnih inovativnih zdravil svoje Farmacevtike: »Letos bomo pakirali osem novih inovativnih zdravil in pripravili vse za nova lansiranja v prihodnjih letih.«

V enoti Trdni izdelki Lendava obseg proizvodnje povečali za 15 odstotkov
V enoti Trdni izdelki Lendava so povečali obseg proizvodnje za 15 odstotkov, kar pomeni skoraj 6,2 milijarde tablet in kapsul, zapakiranih v 171 milijonov pakiranj zdravil. Povečali so tudi kompleksnost portfelja izdelkov, ki obsega že več kot 85 različnih molekul, zapakiranih v več kot 3200 končnih farmacevtskih oblik. V letu 2018 so začeli pakirati prvo inovativno zdravilo - imunosupresiv, zaviralec imunske odzivnosti, ki ga Novartisova Farmacevtika dobavlja bolnikom po celem svetu.

Enota Antiinfektivi Lendava je v preteklem letu ponovno proizvedla rekordne količine kalijevega klavulanata, sestavine enega izmed Lekovih in Sandozovih najpomembnejših izdelkov. »Visoko konkurenčnost na najzahtevnejših trgih smo še izboljšali z optimizacijo porabe fermentacijskih surovin ter z veliko manjšimi izboljšavami, s katerimi smo dodatno znižali proizvodne stroške,« je pojasnila Gizela Štampar, direktorica Antiinfektivov Lendava.

Reciklirali 92 odstotkov vseh nastalih odpadkov ali odstotek več kot leto prej
Kljub povečani proizvodnji so v Lendavi za 2 odstotka zmanjšali porabo surovin. Porabo tehnološke vode so zmanjšali za 20 odstotkov, učinkovitost rabe vode (brez hladilnih voda) pa izboljšali za več kot 22 odstotkov. S prenovo in združitvijo dveh hladilnih sistemov in optimizacijo odstranjevanja pepela iz sežigalnice so prihranili 2620 GJ energije. Delež ponovno uporabljenih organskih topil je dosegel 97,5 odstotka in je s projektom regeneracije dodatnega topila pridobil več kot 2-odstotni točki. Lek skoraj 92 odstotkov vseh nastalih odpadkov reciklira. Za investicije v varovanje okolja je Lek v zadnjih petih letih namenil več kot 21 milijonov evrov, samo v letu 2018 4,9 milijona.

vir: prlekija-on.net

Podrobnosti
Kategorija: Novice

V soboto je v Turjaku potekalo lokostrelsko tekmovanje za slovenski 3D pokal, ki so se ga udeležili tudi člani Lokostrelskega kluba Lendava.

Tekmovalo je 130 tekmovalcev iz 34 klubov iz Slovenije, Hrvaške in Italije. Iz LK Lendava je nastopilo 6 članov, najbolje pa sta se odrezala Kristijan Horvat, ki je bil s 375. krogi drugi in Gyula Cseh, ki je s 364. krogi tretji.

Rezultati:

Člani
2. mesto - Kristijan Horvat, instinktivni lok - 375 krogov
3. mesto - Gyula Cseh, instinktivni lok - 364 krogov
6. mesto - Jožef Hozjan, dolgi lok - 254 krogov

Veterani
5. mesto - Bojan Štuhec, lovski lok - 332 krogov
7. mesto - Tomaž Flisar, instinktivni lok - 134 krogov
8. mesto - Zvonko Štampar, dolgi lok - 239 krogov

Podrobnosti
Kategorija: Novice

Nogometaši lendavske Nafte še naprej zbirajo naslove pokalnega prvaka MNZ Lendava. V športnem parku Odranci so dodali že četrtega zaporednega, potem ko so v finalu brez težav premagali Odrance s 4 : 0 (2 : 0).

Tako kot drugoligaško srečanje Nafte in Brežic se je tudi ta tekma začela z minuto molka za prezgodaj preminulega sodnika Roberta Horvata ml. iz Lendave, ki je svoje zadnje srečanje sodil ravno v Odrancih konec maja, ko sta se pomerila hrvaški Slaven Belupo in reprezentanca Azerbajdžana do 21 let (1 : 1). Če bi bil živ, bi Horvat sodil tudi finale pokala MNZ Lendava, je na stadionu v Odrancih sporočil uradni napovedovalec.

Tako pa je delo opravil izkušeni Miran Bukovec iz Lendave. Trener Nafte Marian Sluka je v prvo postavo uvrstil Ciguta, Drka, kapetana Vinka, Bollo, Šerugo, Leuštka, Rebernika, T. Pirtovška, Totha, R. Pirtovška in Szökrönyösa. V drugem polčasu so zaigrali še Malešević, Živko, Zagorec, Bizjak in Kirić. Trener Odranec Franc Cifer pa se je odločil za naslednjih enajst: Farkaš, Kalamar kap., Suhač, Šinkec, Meznarič, Hartman, Vok, Čuk, Vinkovič, Emruli in M. Horvat. V drugem delu so nastopili še B. Horvat, Törnar, Kociper, Sreš in P. Horvat.

A posebne dramatike na tekmi ni bilo, saj je Nafta že na začetku pokazala svojo kakovost in 200 gledalcem nazorno prikazala, kdo igra v drugi in kdo v tretji ligi. V 20. minuti, potem ko je Mihael Rebernik streljal iz kota, je žogo v mrežo zabil Gergö Bolla. V 32. minuti je po podaji Vedrana Vinka iz bližine z glavo zadel Rok Pirtovšek. V 63. minuti je bil z desnico natančen Zoltan Toth, v 71. minuti pa je odbito žogo po strelu Jake Bizjaka v mrežo spravil Dominik Drk. Ta je v 8. minuti zadel tudi prečnik, Bizjak pa v 84. minuti vratnico.

Edino resno priložnost za Odrance je imel v 80. minuti izkušeni Dejan Sreš, po prekršku nad Adisom Emrulijem je izvajal prosti strel, a žogo poslal za malenkost čez vrata. Minuto kasneje je Sreš izvajal oster in nevaren kot, pred vrati pa so bili za las prekratki kar trije Odrančani.

Med polčasoma finalne tekme sta predsednik MNZ Lendava Slavko Režonja in sekretar zveze Danijel Žižek podelila tudi nagrade in pokale za minulo sezono pomurske nogometne lige (PNL) in lig MNZ Lendava. Prvak lige U13 je NK Odranci, najboljši strelec lige U15 je Anej Horvat (NK Turnišče), najboljši strelec lige U19 Patrik Žugelj (Bistrica), najboljši strelec medobčinske nogometne lige (MNL) Lendava pa Julian Lebar (NK Čentiba), ki je v 22 krogih dosegel 32 zadetkov. Najboljši strelec PNL je Rok Bencik (NK Čarda), ki je v 21 krogih nabral 30 golov.

Prvo mesto v točkovanju za ferplej v mladinski ligi je zasedel NK Odranci, drugo mesto NK Polana, tretje mesto pa NK Turnišče.

Zmagovalec točkovanja za ferplej v MNL Lendava je NK Nafta veterani, na drugo mesto se je uvrstilo ND Olimpija Dolga vas, na tretje mesto pa NK Malibu Kapca. V PNL je v točkovanju za ferplej prvo mesto zasedel NK Rakičan, drugo je bilo ŠD NK Križevci, tretje pa ŠD Bogojina. Zmagovalec v točkovanju za ferplej v 3. SNL vzhod je NK Odranci, ki mu je podpredsednik Nogometne zveze Slovenije Danilo Kacijan podaril deset žog.

Režonja in Žižek sta podelila tudi značke nogometaša 73 igralcem do 12 let, ki so uspešno opravili preizkus treh nogometnih vaj. Med njimi je bila tudi ena deklica, ki so jo zato še posebej omenili, namreč Iva Marinič iz NK Odranci. Posebno plaketo pa je po koncu tekme dobil tudi delegat Ladislav Varga iz Lendave, ki je zadnjič opravljal svoje delo.

VIR vestnik.si

Podrobnosti
Kategorija: Novice

Ne tako daleč nazaj so v prekmurskem Turnišču, kjer je čevljarska tradicija doma že kar nekaj generacij, v tovarni Planika izdelovali najboljšo športno obutev znamke Adidas. Nekoč čevljarski gigant, ki je zaposloval tudi 1400 delavcev, je s propadom Planike doživel zelo hude čase, vendar so se postavili na noge in danes izdelujejo obutev, ki jo lahko vidite na nogah pripadnikov švicarske, nemške in še nekaterih armad EU.

Turniščani pa naj bi v nekaj letih pričeli tudi izdelovati električne avtomobile. Tako so na današnji tiskovni konferenci sporočili predstavniki družbe Terramar iz Kamnika, ki ima za seboj egiptovski kapital. V turniški obrtno industrijski coni, ki je po prepričanju egiptovskih investitorjev na idealni legi ob avtocesti, so že plačali aro za nakup večjega kompleksa zemljišč. Sama investicija naj bi bila "težka" 14 milijonov evrov, večino denarja pa bi zagotovil investitor iz domačih virov.

Leta 2023, v prvem letu proizvodnje, naj bi v novi tovarni električnih avtomobilov delo dobilo sedemdeset delavcev, njihovo število bi se v petih letih povečalo na 400.

 "V občini Turnišče bo ustanovljeno novo podjetje, ki bo registrirano samo za proizvodnjo vozil in električnih vozil.  Tako, da na tem zemljišču bo izgrajena tovarna za izključno proizvodnjo električnih vozil in vsi dokumenti bodo izdelani izključno v ta namen," je spletnemu portalu Sobotainfo sporočil prokurist podjetja Terramar Bahet Kourajši.

vir: publishwall.si

Podrobnosti
Kategorija: Novice

Naziv "Varuh reke" letos prejel pesnik iz Lendave Lajos Bence.
V  Knjižnici Lendava so pripravili literarno srečanje z naslovom Murakon po Murakonu, na katerem so svoje pesmi brali udeleženci letošnjega, šestega mednarodnega festivala sodobne poezije Murakon. Organizator literarnega srečanja je bila Knjižnica-kulturni center Lendava.

Festival organizirajo ob Muri, v naselju Žabnik na Hrvaškem, ki je v občini Sveti Martin na Muri, en udeleženec ali več pa je vsako leto tudi iz Slovenije. Letos je bilo šest udeležencev iz štirih držav, ob Barbari Korun iz Slovenije še Attila Jasz iz Madžarske, Gabrielle Musetti iz Italije ter Emilija Kovač, Goran Gatalica in Đuro Vidmarović iz Hrvaške. Đuro Vidmarović je tudi predsednik Društva hrvaških književnikov, v Žebniku pa je udeležence festivala obiskal tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc.

Festival Murakon poteka vsako leto ob mlinu na Muri, v labirintu ljubezni Centra za obiskovalce Žabnik, je povedal vodja organizacije festivala Zlatko Kraljić. Letos so ga organizirali šestič, doslej pa so na njem sodelovala znana imena srednjeevropske književnosti, tudi prejemniki državnih in mednarodnih priznanj za književnost. Vsako leto na festivalu podelijo tudi priznanje Varuh reke (Zaštitnik rijeke) nekomu, ki v svojih literarnih delih opeva reko in pokrajino ob Muri.  Letos ga je prejel pesnik iz Lendave Lajos Bence.

vir: vestnik.si / J.Gabor

Podrobnosti
Kategorija: Novice

Župan občine Lendava Janez Magyar je “potegnil” prvo pomembno potezo, s katero je v času lokalnih volitev nagovarjal svoje volivce. Z občutnejšim znižanjem komunalnega prispevka, ki ga je občinski svet sprejel v prejšnjem tednu, je Občina Lendava občutno povečala konkurenčnost lokalnega okolja.

Župan Janez Magyar “potegnil” prvo pomembno potezo; z občutnejšim znižanjem komunalnega prispevka do konkurenčnejšega lokalnega okolja

Občinski svet Občine Lendava je v preteklem tednu podprl predlog župana Janeza Magyara in znižal višino komunalnega prispevka. Slednji bo namreč po novem nižji za kar 25 %. S tem je občina postala privlačnejša za investitorje, ki bodo svojo poslovno pot iskali v Pomurju in tudi za novogradnje individualnih hiš. V primeru novogradnje stanovanjske hiše na zemljišču velikosti 2.149 kvadratnih metrov z neto uporabno površino 183,70 m2 (na kateri je zagotovljena kompletna komunalna oprema s cesto, vodovodom in kanalizacijo), se namreč komunalni prispevek iz 3.252,77 EUR znižuje na 2.440,13 EUR. Župan Magyar tako izpolnjuje prvo pomembnejšo predvolilno obljubo, da bo povečal konkurenčnost lokalnega okolja.

Spomnimo, da je ena ključnih težav Občine Lendava ravno trg delovne sile (ponudba prostih delovnih mest), zaradi katerega veliko domačinov odhaja na delo v tujino in zastareli prostorski plani. Magyar se je pomanjkljivosti kot bivši gospodarstvenik (bil je namreč večinski lastnik podjetja Prekmurec d.o.o.) še kako zavedal, s “potezo” znižanja komunalnega prispevka pa naredil pomembnejši korak v smeri konkurenčnejšega lokalnega okolja. Magyar je že napovedal tudi spremembo prostorskih planov (OPN – Občinski prostorski načrt), kar bo še eden od korakov za vzpostavitev odličnih pogojev za investicije. »Moramo biti konkurenčni in vsem potencialnim investitorjem zagotoviti najboljše možne pogoje, da ti ne gredo na Madžarsko ali Hrvaško,« je nedavno govoril Magyar in “stopil” od besed k dejanjem.

VIR: pomurske-novice.si

Podrobnosti
Kategorija: Novice

Družini Szomi iz Radmožancev je grozilo, da jih bo razpadajoča pokopala pod seboj. Ta bojazen bo odslej odveč, saj nanje že čaka nova mobilna hiška, v katero se bodo preselili konec avgusta.
Kot smo poročali že pred časom, je družina Szomi ne po lastni krivdi, zabredla v težave in pristala prav na dnu. Albert in Jolanda sta ste poročila leta 1968 in mlademu, zaljubljenemu paru je življenje sprva obetalo. Polna zanosa sta si začela ustvarjati skupno življenje ter povila dva otroka.

Spomnimo...
Nato je udarila bolezen. Jolanda je že tri desetletja invalid in si pri hoji pomaga z berglami. Zakonca sta se kljub vse večjim zdravstvenim težavam trudila in poskrbela, da jim hrane, ki jo povečini pridelajo sami, ni manjkalo. Prav tako so uspeli pokrivati sprotne, režijske stroške. A bivanjske razmere so se v tem času naglo slabšale.

Hiša, neuradno je bila zgrajena leta 1905, se je začela pogrezati. Zlasti kritično je s streho, ki že desetletja pušča, danes je tako daleč, da ne bi bilo nobeno presenečanje, če se skupaj s stenami podere na nesrečna starša in njunega sina.

Konec agonije, selijo se v mobilno hiško
Toda kot vse kaže se njihov agonija v kratkem končuje. S koncem meseca avgusta se bodo namreč preselili v nov dom.

Lendavska izpostava Rdečega križa je namreč v minulih tednih, tudi s pomočjo medijskih objav in države, uspela priskrbeti še neuporabljeno mobilno hiško.

Ta na omenjenih skoraj 24 kvadratih ponuja vse, kar Szomijevi potrebujejo za človeku dostojno življenje. Premore ležišča, kopalnico z wc-jem in kuhinjo, celoten objekt je klimatiziran, z omenjeno klimo se je seveda moč tudi ogrevati. Hiša pa ima seveda tudi možnost priključitve na kanalizacijo in telekomunikacijske priključke.

Hišica je trenutno shranjena pri sosedih, saj bo v prihodnjih dneh potrebno urediti temelje, še pred tem pa urediti gradbeno dovoljenje za nezahtevni objekt, ki ga bo predvidoma do sredine avgusta izdala UE Lendava. Priprava temeljev bo predvidoma sledila v zadnjih dneh avgusta.

Pomagate lahko tudi vi
Ob tem velja dodati, da se je na tekoči račun Rdečega križa Slovenije, izpostava Lendava, za Szomijeve do tega trenutka zbralo skupno 2.887 evrov, donatorji pa prihajajo iz bližnje in daljne okolice. Finančna sredstva je skupno do sedaj doniralo 87 oseb.

V kolikor bi želeli pomagati tudi sami, so spodaj vsi potrebni podatki:

Rdeči križ Slovenije – Območno združenje Lendava
Kranjčeva ulica 4, 9220 Lendava
TRR: SI56 0312 4100 0922 524
Sklic: SI 00 1906-31082019
Namen: POMOČ SZOMI

vir: mariborinfo.com

Podrobnosti
Kategorija: Novice

Kako sta lendavsko galerijo obarvala Japonec Hasegava in Avstrijec Hundertwasser in pritegnila že več kot 14.000 ljudi.
Impresivna, barvita in žareča. Takšna je aktualna likovna razstava na gradu v Lendavi. Ne gre za impresioniste, temveč za dela Avstrijca Friedensreicha Hundertwasserja in Japonca Šoičija Hasegave, umetnikov dveh svetov - zahoda in vzhoda. Obiskovalci, ki drsijo med barvitimi, abstraktnimi grafikami, litografijami, sitotiski in lesorezi, akvareli in porcelani, so zelo različni, od umetniško dobro podkovane druščine, ki poznavalsko, zagreto komentira razstavljena dela, do tujega para, ki navdušujoče vzdihuje "schön" (lepo), in družine zvedavo turističnega videza z majhnimi otroki. Nemogoče je, da vas ne bi posrkalo, pritegnilo. Doslej si je stvaritve Hasegave in Hundertwasserja ogledalo nekaj čez 14.000 ljudi.

Galerija - Muzej Lendava je že nekaj let točka, kamor se je vredno odpeljati iz katerega koli konca Slovenije, četudi le na katero od njihovih izvrstnih razstav. Tam so bili velikani, kot so Dali, Mucha, Miró, Goya, Picasso, Chagall, Vasarely. V lendavskem gradu so še zanimive zbirke in kolonije, recimo odlivanja v bron. Stoji pa v Lendavi tudi populariziran, neke vrste slovenski Eifflov stolp - Vinarium, tako da je nedeljski izlet v Prekmurje zagotovljeno pester.

Prevzemanje tehnike in barvni naval
Katalog po razstavi v slikovitem, kompleksnem srečanju dveh umetnikov izpostavlja vzajemen vpliv umetnosti in kulture Japonske ter Evrope na njiju, razlike in podobnosti. Japonska odseva v delih domorodnega Hasegave kot tudi v stvaritvah Evropejca Hundertwasserja, ki je na Japonsko zataval naključno, a z njo ohranil stik do smrti. Atilla Pisnjak, umetnostni zgodovinar in kustos lendavske galerije, pojasnjuje, da je Hundertwasser leta 1961 prvič odpotoval na Japonsko, kjer "je spoznal japonske lesoreze in estetiko. To je močno vplivalo nanj in se odraža v uporabi barv. Do tistega trenutka je bil Hundertwasser dokaj monokromatičen. Ko je zagledal japonske lesoreze, se je na neki način zaljubil v njih, ta tehnika ga je zelo prevzela." Zanj pravijo, da je bil prvi Evropejec, pod katerim so delali japonski lesorezci.

Poti obeh umetnikov sta se križali, kajti razstavo svojega evropskega kolega si je ogledal tudi Hasegava. Vzporednice pa je mogoče potegniti še v njunem življenju. Z namenom, da bi bolje spoznal zahodni svet in usvojil novo znanje, je japonski umetnik zapustil svojo domovino in leta 1961 odšel v Pariz, kjer živi in ustvarja še danes, star 89 let. Zanimivo, na območju, kjer je nekoč živel sloviti francoski impresionist Monet. "Mikale so ga različne tehnike jedkanja, ki na Japonskem niso bile tradicionalne, značilne," pravi kustos in dodaja, da je Hasegava v 60-ih letih prejšnjega stoletja razstavljal tudi v Ljubljani.

Visoka umetniška raven, a tudi za otroke
Kanoniziranje umetnosti je razlog, zakaj je Hudertwasser širši javnosti bolj znan kot Hasegava, razlaga Atilla Pisnjak. "V renesansi nista ustvarjala le Michelangelo in da Vinci, a je danes redko kdo še zelo znan." Drugi razlog je ta, da je Hundertwasser bolj odmeven kot arhitekt in tudi geografsko bližje Slovencem, saj mnogi poznajo njegovo znamenito hišo (Hundertwasserhaus) na Dunaju. Vendar številne obiskovalce razstave močno navduši prav Hasegava, ugotavljajo Lendavčani. V tem vidijo priznanje, da njihova razstava izpolnjuje tudi izobraževalni namen.

"Hasegave nisem poznal in zame je bil veliko odkritje," prizna tudi Dubravko Baumgartner, direktor Galerije - Muzeja Lendava, po izobrazbi slikar. Meni, da je Japonec "umetnik visoke ravni, s tehniko, izvedeno v nulo". "Razstava je zelo blizu tudi otrokom, ker jih prevzamejo barve in forme. Zato smo ob razstavi naredili delavnico (po)ustvarjanja risbic za otroke in odrasle. Lepo je videti, kako lahko neki umetnik vpliva na notranje dražljaje, doživetja obiskovalcev," meni direktor. "Ker je Lendava na obrobju države, moramo narediti precej več, da nas ljudje sploh opazijo," pravi in dodaja, da si z velikimi umetniškimi imeni, katerih dela praviloma razstavljajo velike, nacionalne galerije, utirajo pot ter krepijo obisk in ugled. Precej vlagajo tudi v marketing. Najemnina za umetnine, ki jo plačajo, se meri v nekaj deset tisoč evrih. "Največ sodelujemo z zasebnimi zbiratelji, ki imajo čudovita dela, takšna, ki jih v muzejih ni mogoče videti in so redko na ogled," izpostavlja Baumgartner. "Zato so posebni cukrčki, s katerimi si poznavalci določenega avtorja dopolnijo svoje videnje in vedenje."

Septembra bo Lendavo oblekel Christo
Razstava Hundertwasser & Hasegava: Orient & Okzident, ki jo je Lendavčanom posodil nemški zbiratelj Richard H. Mayer, bo odprta še vse poletje, tudi ob sobotah in nedeljah. S 6. septembrom pa Galerija - Muzej Lendava pripravlja razstavo bolgarskega umetnika Christa, znanega po umetniškem oblačenju, prekrivanju skulptur in stavb, na primer nemškega Reichstaga, newyorškega Kipa svobode in svoje pokojne žene Jeanne-Claude.

VIR: vecer.com