Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

21 julij 2024

Ko obiščemo glasbene dogodke, običajno ne posvečamo pozornosti tistemu, ki stoji v sredini dvorane ali nekje v ozadju, pred seboj pa ima ogromno 'mešalno mizo', s katero oblikuje zvok, da lahko obiskovalci uživamo ob zvokih, ki prihajajo z odra. Delo mojstra oblikovanja zvoka je več kot le tehnika in posluh, pravi Andi Gal, ki skrbi za zvok najbolj popularnih skupin v Sloveniji, na prvo mesto pa postavlja predvsem nekonfliktnost, dobre komunikacijske veščine in timsko delo.

Skoraj vsakemu ljubitelju žive glasbe se je že zgodilo, da je obiskal koncert, domov pa odšel razočaran, ker je bil tako slabo ozvočen, da je namesto vseh, ki so stali na odru, slišal le preglasno ritem sekcijo ali preveč kitare. Odgovornost za takšen razplet se takoj prevali na mojstra oblikovanja zvoka, čeprav velikokrat ni on krivec, saj na zvok vplivajo tudi sam prostor, pozicija, kjer stojimo ali sedimo, oprema in še veliko drugih faktorjev, nam je zaupal tonski tehnik Andi Gal, ki za mešalno mizo stoji že skoraj 15 let, kljub mladosti pa že velja za enega bolj iskanih v svojem poklicu, kar dokazujejo tudi sodelovanja s skupinami in izvajalci, kot so Happy Ol' McWeasel, Alo!Stari, MRFY, Zoran Predin, Lačni Franz in nenazadnje Joker Out.

Kako te je pot zanesla v glasbene vode?

Glasba me je zanimala že od malih malih nog, v osnovni in srednji šoli sem tudi igral v lokalnih bendih. Me je pa istočasno zanimala tudi tehnika, 'obračanje gumbkov' in skrb za zvok. Tekom obiskovanja srednje šole smo mladi v Lendavi zagnali mladinski klub Mansarda in začeli z izvajanjem koncertov, v začetku predvsem alternativne glasbe. Ob tem je bilo treba poskrbeti tudi za zvok na koncertih in ker je mene to zanimalo in ker sem bil poleg, se je vse skupaj tam zares začelo.

Tvoja 'specialiteta' je oblikovanje zvoka, ukvarjaš se tudi s snemanjem glasbe. Kako si se učil teh veščin?

Moj oče je elektrotehnik, tako da sem v mladosti imel velikokrat možnost prisostvovati in pomagati pri popravilu kakšnih domačih naprav oziroma vsaj odkrivanju napak, zakaj nekaj ne dela. Hkrati pa je po duši velik roker in je v svojih študentskih letih bil v Lendavi in okolici eden prvih in edini DJ v času, ko so na različnih lokacijah delali disco večere in vrteli glasbo. Tako smo doma imeli vedno relativno dobre zvočnike in opremo, na kateri sem spoznal grobe osnove: kaj je ekvilajzer (izenačevalec frekvenc), kako se priklopi zvočnike, kaj je predojačevalec, kaj končna stopnja ... Kasneje sem začel igrati kitaro in tako doma kot v bendu iskal nek svoj zvok in kasneje zvok benda. Vse to je temeljilo na podlagi dosti – po mojem mnenju dobre – preposlušane glasbe, pri čemer je spet oče odigral veliko vlogo, saj sem odraščal ob Ericu Claptonu, Jimiju Hendrixu, Jeffu Becku, Simple Minds, Simply Red, Grace Jones, Sade in podobnih izvajalcih.
V obdobju Mansarde je to podkrepilo še branje člankov, gledanje tutorialov na YouTubu in posledično testiranju v klubu, kar je pripomoglo k dobrim začetkom. Ampak hitro dosežeš neke 'omejitve'. Največ sem se naučil, ko so v času MC Pekarne gostovale skupine z lastnimi tonskimi mojstri, hkrati pa sem jaz začel hoditi okoli s skupino ali dvema. Tako imaš priložnost srečati razne tonske mojstre, ki res obvladajo zadeve in z zanimanjem gledati, kaj počnejo. Če si prijazen, ti jih večina tudi odgovori na vprašanja, ko so: 'Lahko vprašam, kaj si zdaj naredil?, Kako to deluje? Kako dosežeš to in to?' in z veseljem tudi pokaže kakšen trik ali dva. To se še dandanes ni spremenilo, vedno z veseljem poslušam tuje izdelke in potem debatiramo o njih. Edino, kar se je mogoče malo spremenilo in me veseli, je, da dandanes tudi mene kdo vpraša za kakšne finte. (Smeh)

Kaj mora imeti oseba, ki se ukvarja z oblikovanjem zvoka? Je to posluh, tehnika ... Kaj odlikuje dobrega tonskega mojstra?

Dobro vprašanje! Vsekakor sta posluh in tehnika zelo dobrodošla, ju pa ne bi dal na prvo mesto. Mislim, da je v prvi vrsti zelo pomembno, da si 'normalen', nekonflikten, miren, prijazen do ljudi okoli sebe in znaš komunicirati z njimi. Oblikovanje zvoka tako na koncertih kot tudi v studiu nikoli ni individualno delo, zelo veliko ljudi skrbi za razne naloge in dela za to, da je na koncu celotna koncertna izkušnja na čim višjem nivoju. Veliko lepše in lažje je delati, kadar se s temi ljudmi dobro razumeš. Jaz večino časa delam z glasbenimi izvajalci oziroma bendi, kar pomeni, da na koncert ali festival pridem kot član benda oziroma ekipe, ki jo spremlja. To pomeni, da se oblikovanje zvoka opravlja v veliki meri z njihovo opremo, včasih celo v celoti, tako da ne nosim nič s sabo, ampak pridem samo miksati zvok. Kaj od opreme te bo točno pričakalo tam, kako te bodo sprejeli, koliko pomoči in podpore boš imel na prizorišču in kakšne spremembe ter prilagoditve bodo možne s strani obeh, je običajno odvisno od načina komunikacije in prijaznosti. Ponavadi se večina stvari da dogovoriti, jaz imam bolj kot ne pozitivne izkušnje. Seveda potem pride na vrsto tehnika, ki jo je dobro čim bolj obvladati in poznati, saj lahko tako izkoristiš tehnologijo in naprave v celoti, ostaneš miren ter hitro reagiraš, ko gre kaj narobe. Imeti posluh in občutek za glasbo, ki jo delaš, oziroma dobro poznavanje te glasbe je pa vedno bonus, saj samo na ta način veš, kaj točno bi rad sploh dobil kot rezultat. Nekaterih glasbenih stilov enostavno ne delam, ker takšne glasbe ne poslušam, ne poznam in niti ne vem, kako bi naj zvenela 'prav'.

Odkar deluješ kot mojster oblikovanja zvoka, si v preteklih letih sodeloval s številnimi glasbenimi izvajalci in dogodki. Kako se odločiš, s kom boš sodeloval? Vpliva na tvojo odločitev tudi tvoj osebni glasbeni okus?

Odgovor na to vprašanje sem načel že pri prejšnjem odgovoru. Sodelujem z izvajalci, katerih glasba mi je všeč, jih z veseljem poslušam in v meni vzbudijo veselje. Včasih pride mimo tudi kakšen koncert ali prireditev, na katerem mogoče ni ravno moja najljubša glasba, ampak so pri meni to načeloma bolj izjeme. Vsekakor ima največji vpliv osebni okus, saj se mi zdi, da lahko največ prispevam k zvoku glasbe, ki jo začutim in mi je všeč. Nekdo, ki posluša samo narodno, narodnozabavno glasbo, bo težko oziroma malo verjetno res dobro zmiksal metalski koncert in obratno.

S kakšnimi izzivi se srečuješ pri svojem delu?

Predvsem z egom zvezd! Ne, to je malo za šalo. Moram priznati, da večina glasbenikov, s katerimi sodelujem, če ne celo vsi, so tako kot glasbeniki, dobri tudi kot ljudje. Najlepše je sodelovati z ljudmi, s katerimi se ne le 'moraš' družiti samo profesionalno, ampak preraste to tudi v prijateljske odnose in se z veseljem dobiš tudi na kakšni pijači ali pikniku izven delovnih obveznosti. Seveda se tu pa tam najdejo tudi kakšne 'ego zvezde', ampak takšna sodelovanja so običajno precej kratkoročna. Izzivi so najpogosteje prostorski, včasih je kakšen koncert v hali ali kakšnem drugem prostoru, ki res doni in odmeva, ampak tu nimaš kaj storiti. Lahko se le potrudim prilagoditi svoj miks prostoru, tako da zveni čim bolj poslušljivo, jasno in reprezentativno za bend. Drugi izzivi, ki so v resnici mogoče bolj specifike kot izzivi, pa so občasno pomanjkanje spanca, daljše vožnje in podobno.

Kaj pa je najboljši del tvojega dela?

Koncert sam, druženje ob njem in na poteh ter zadovoljstvo publike po dobrem koncertu. Res je lepo videti, ko med in po koncertu ljudje navdušeno ploskajo, kričijo. Pa ni važno, če jih je sto, tisoč ali deset tisoč.

Ob tem, da si mojster oblikovanja zvoka, si še lastnik glasbenega studia, znašel si se tudi v vlogi producenta. Kako kombiniraš vse te različne vloge?

Oblikovanje zvoka v živo ali v studiu pravzaprav nista tako različna. Glavna razlika se mi zdi predvsem v tem, da je v živo poudarek predvsem na doživetju in tem, kako publika doživi koncert, kako jo 'ganiti', če pa se zgodijo tudi kakšne napakice, gre to pač mimo, je v živo.

V studiu pa je potrebno biti precej natančen glede napak, saj je posnetek vedno možno zavrteti nazaj in ga poslušati znova, tako da želimo zadeve narediti čim bolj 'perfektne', ampak seveda znotraj meja človeškega faktorja, ne robotsko perfektne. Lepota glasbe in njenega izvajanja je prav ta človeški faktor.

Delo te je zaneslo tudi preko slovenskih meja. Se lahko slovenska glasbena industrija primerja s tem, kako stvari potekajo v tujini?

Mislim da, vedno bolj. Slovenska produkcija se mi trenutno zdi na res visokem nivoju. Jaz sem sicer še relativno mlad, ampak se z ozvočevanjem ukvarjam že skoraj 15 let in se mi zdi, da se je v zadnjih treh, štirih letih veliko spremenilo. Kar nekaj večjih slovenskih ozvočevalskih podjetij je šlo v investicije in so kupili opremo najvišjega ranga, zato se lahko primerjajo s tujino in tudi izvajajo veliko prireditev po tujini. Tudi kader se menjuje in zdi se mi, da veliko mladih drugače pristopa k zadevam, tehnično bolj striktno, natančno. Ne razumite me narobe,nimam nič proti starejšim, veliko jih je res strokovnjakov. Dejstvo je, da tehnika hitro napreduje in oprema je iz leta v leto boljša; konec koncev veliko opreme, kot so DSP procesorji, digitalne mešalne mize in podobno, temelji na računalnikih, katerih razvoj poznamo, oprema pa je tudi bolj dostopna. Mislim, da produkcija še nikoli ni bila na tako visokem nivoju, kot je danes.

vir: rtvslo.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

26 oktober 2022

Družinsko podjetje Varis iz Lendave je kljub številnim izzivom v času epidemije še utrdilo svoj položaj vodilnega evropskega proizvajalca gotovih kopalnic; v več kot 40-letni zgodovini so jih izdelali več kot 100 tisoč.

Podjetje Varis gotove kopalnice prodaja predvsem v tujino, največ v Nemčijo, kjer imajo 15 odstotni tržni delež, Avstrijo in Švico. Med njihovimi kupci so najprestižnejše hotelske verige, kot so Sheraton, Novotel, Hempton by Hilton, Intercity, in druge, pa tudi bolnišnice, zapori in večstanovanjski objekti. Podjetje z 252 zaposlenimi je od leta 2015 do 2020 več kot podvojilo čiste prihodke od prodaje, letos naj bi s prodajo ustvarili 32,5 milijona evrov prihodkov. S svojimi rešitvami in razvojem so tudi eni od ambasadorjev slovenskega gospodarstva po načelih Zeleno, Ustvarjalno in Pametno.

Gospa Sabina, izjemno uspešno krmarite svoje podjetje v tem turbolentnem času, kaj je za tako proizvodno in razvojno naravnano podjetje kot je vaše trenutno največji izziv?
Sabina Sobočan: "Največji izziv so v tem trenutku kadri, a tudi glede tega smo se znašli, saj smo pred leti ustanovili lastno akademijo. V akademiji prekvalificiramo potrebni kader, ki ga v danem trenutku najbolj potrebujemo, to so keramičarji, pleskarji. To delamo tako, da se interni zaposleni lahko sami prijavijo in se potem prekvalificirajo na ustrezno delovno mesto."

Zanimivo je, da imate prav v času epidemije ogromno dela. Dobili ste recimo dva zelo velika projekta, dve najvišji stolpnici, eno v Frankfurtu in drugo na Dunaju, ki velja za največjo v Avstriji. Kaj se pravzaprav dogaja na trgu gradbeništva, da je toliko posla in da se cene tako dvigujejo?
Sabina Sobočan: "V gradbeništvu je porast velik, na razpolago je dosti evropskih sredstev, pomanjkanje stanovanj je veliko. Ravno zaradi tega so se slovenska kot tuja gradbena podjetja odločila, da gradijo. Varis je v tujini renome za vrhunsko in kvalitetno blagovno znamko in tudi naše gotove kopalnice so vgrajene v najprestižnejše hotelske verige v Evropi. Ravno zaradi tega, ker imamo dober produkt, je tudi porast povpraševanja po naših kopalnicah."

Odličen renome ste si zgradili, zato dobivate tudi velike posle, kjer naročnik pričakuje kar 800 gotovih modularnih kopalnic za neko stolpnico. To je plod dolgoletnega trdega dela?
Sabina Sobočan: "Pomembno je, da naša uspešna gradbena podjetja, investitorji, projektanti vedo, kakšna je sploh prednost gradnje z gotovimi kopalnicami. Lahko povem, da lahko na podlagi analize, objekt s 130 sobami, se pravi s 130 gotovimi kopalnicami, zgradijo 3 mesece hitreje, kar pomeni tudi nižje stroške, saj objekt prej predajo, prodajo. To se za investitorja zelo splača. Nenazadnje tudi naša proizvodnja gotovih kopalnic poteka v kontroliranem okolju, kar pomeni, da če vemo, da se znotraj ene kopalnice obrne okoli različnih 20 obrtniških del … to mi z lastno delovno silo naredimo veliko hitreje, pa tudi investitorji se potem ne rabijo ločeno ukvarjati s temi obrtniškimi deli. Našo kopalnico naredimo v naši proizvodni hali, jo tudi oploščimo in pripeljemo na objekt. Če jo priklopijo na vse inštalacije - voda, elektrika, lahko kopalnico tudi pričnejo uporabljati."

Kot ste rekli, so največji izziv kadri in da zanje poskrbite sami v svoji akademiji. Kako pa poskrbite za zdravje zaposlenih v času epidemije, lani ste za to namenili 100 tisoč evrov.
Sabina Sobočan: "Že marca, ko je bila epidemija razglašena, smo povzeli vse možne ukrepe. Ker smo izvozniki, smo morali spremljati tudi spremembe odlokov zakonodaje v Avstriji, Nemčiji, Švici, nenazadnje imamo v Nemčiji 15 % tržni delež in jaz se vedno pohvalim, da lansko letno nismo niti en dan zaustavili proizvodnje, se pravi smo izpolnili vse pogodbene obveznosti. Ogromno truda in energije je bilo potrebno vložiti. Izdali smo nekje 3000 različnih odločb, saj imamo zaposlenih 50 dnevnih migrantov iz Hrvaške, 20 iz Madžarske. Prav tako ves čas delamo na internem komuniciranju, zaposlene ves čas obveščamo, kakšna je situacija, naredili smo pralne maske, zaposleni imajo na razpolago lastna razkužila, sveže sadje … delamo na ozaveščanju zaposlenih kot tudi družinskih članov. Organizirali smo tudi cepljenje proti gripi in Covidu. Imamo 80 % precepljenost."

Zakaj po vašem mnenju še vedno velja stereotip, da ženske ne sodijo v gradbeništvo. Tudi vaš oče je iskreno priznal, da je imel pomisleke, ker ste kot ženska prevzeli vajeti, potem ko je razmišljal, komu bi predal vajeti ob upokojitvi.
Sabina Sobočan: "To drži. Mislim, da je težava v tem, da si ženske ne upamo. Najprej poskrbimo za družino, dom in potem se posvetimo še temu, da otroci zrastejo. Treba je spremeniti mišljenje. V prvi vrsti pa si ženske moramo upati, se pravi se moramo same prijaviti na razpis, moramo imeti določene želje, cilje. Jaz vedno pravim, da smo ženske multipraktiki in lahko delamo več stvari naenkrat. Pri nas imamo na tipičnih moških delih tudi ženske in svoje delo opravljajo zelo dobro in kvalitetno."

Ste imeli kdaj težave, ker ste ženska v tem poslu?
Sabina Sobočan: "Na začetku, sedaj ne več. Z vsemi temi leti, rezultati in svojim delom, sem se izkazala. Mislim, da je treba zaupati in verjeti v osebe, imeti zastavljene cilje in če v to verjameš, sledijo tudi uspehi. Seveda v povezavi z ekipo."

Delujete tudi po načelu krožnega gospodarstva, kako ste dosegli, da so vaše gotove kopalnice tudi povsem razgradljive?
Sabina Sobočan: "V Nemčiji, kjer imamo 15 % tržni delež, je samoumevno, da ko oddaš ponudbo, slediš načelu, da bodo vgrajeni materiali izpolnjevali zahteve trajnosti. To smo vse tudi raziskali in v naše kopalnice vgrajujemo samo materiale, ki imajo ustrezne certifikate. Imamo tudi lastno sončno elektrarno, kjer proizvedemo 80 % električne energije, imamo kontrolirano okolje, vgrajujemo material, ki je okolju prijazen … Če pogledamo kompleten krog, dobivamo naše posle v Nemčiji tudi zato, ker je naša kopalnica, lahko rečemo, trajnostna."

https://www.rtvslo.si/info-4-eu/tudi-zenske-imajo-svoje-mesto-v-gradbenistvu/603214 

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

16 avgust 2023

Pri Vidovih je skrb za ljudi na prvem mestu

Zakonca iz Čentibe sta lastnika velnes centra Regeneracijska hiša Vida, kjer je poleg savn, jacuzzija in solne sobe v ponudbi tudi več vrst masaž. Od drugih ponudnikov ju ločita intimnost prostora in edinstven pristop do strank.

Še preden se človek nauči govoriti, je sposoben dotika. To je vedno prisoten in naraven element, z njim se sporazumevamo, izražamo ljubezen in tolažbo in je zato nepogrešljiv del življenja. Z masažami in velnes storitvami prispevamo k preventivi, saj so njeni blagodejni učinki med drugimi tudi boljša prekrvavitev, sproščene mišice in boljše psihofizično stanje. Čeprav velnes povezujemo s hladnejšimi meseci, je dobro vedeti, da sta preventiva in skrb za zdravje zelo pomembni vse leto.

Zgodba zakoncev Konrada in Kornelie in njunega velnes centra v Čentibi sega v leto 2018, ko sta se prijavila na razpis in pridobila finančna sredstva Madžarske prek pisarne Zavoda za regionalni razvoj madžarske narodnosti Profutura. Z denarno podporo sta si lahko privoščila solno kabino, halogenerator in savno. Sprva sta izvajala le masaže, nato pa je, ko sta si končno priskrbela vso potrebno opremo in začela delati, prišel covid. Ker je Konrad v tistem času pristal na čakanju v svoji redni zaposlitvi, se je kmalu odločil, da si bo sam služil kruh, in dal odpoved, saj je bilo tedaj že veliko povpraševanja po njegovih masažnih storitvah. Tako zakonca sedaj izvajata masaže vzporedno le, ko pride kakšen par in želi hkratno masiranje, sicer pa masira Konrad, Kornelia pa pomaga pri organizaciji dela in čiščenju.

V ponudbi imata tri- ali štiriurne pakete, ki zajemajo razvajanje v infrardeči ali finski savni, v jacuzziju za največ štiri osebe, na ležalnikih in kavčih za počitek, s sadjem ali čokolado, čajem in vinom lokalnega vinarja ter solno terapijo za lajšanje dihalnih tegob. Poleg naštetega pa imajo še protibolečinsko ali sprostitveno masažo, izvajajo ročno limfno drenažo, refleksno masažo stopal, indijsko masažo ali masažo glave in tudi kombinacije masaž ter regeneracijsko masažo, ki traja uro in pol.

»Zaradi statičnosti in sedenja postajajo vrat in hrbtne mišice vedno bolj togi. Zato je pomembno, da z masažo stimuliramo mišice, da se izboljša njihova funkcija in pride do sprostitve. Refleksoterapija nas uči, da je treba blokade in vozle v telesu in tudi na splošno v življenju 'razrahljati', sicer ni prostega pretoka energije. Z obiskom bodisi finske ali infrardeče savne se naše pore odprejo, skoznje pa odtekajo toksini in odpadni produkti metabolizma, torej strupi (alkohol, nikotin, težke kovine). Infra savna je bolj globinska – žarki segajo celo do štiri centimetre v tkivo – in je primernejša tudi za ljudi, ki so občutljivi na visoke temperature, saj se temperature v infra savni gibljejo med 40 in 60 stopinjami. V jacuzziju pa se tudi sprostijo mišice v vodi, ki ima 34–36 stopinj, kar je terapevtska temperatura. Tudi solna terapija je že sama po sebi regeneracija telesa: sol gre po dihalnih poteh v pljuča, kjer jih začne stimulirati, s tem se poveča oksigenacija,« pojasnjuje Konrad Vida.

Vidovi se pri masažah vedno prilagodijo posamezniku, usmerijo se na tisto težavo, ki jo stranka ima. To ni le splošna masaža, temveč tudi svetovanje, kar je dodana vrednost. V velikih velnes centrih ali hotelih ni take intime, kot jo ima gost v oazi spokojne domačnosti. »Regeneracijska hiša Vida se sicer težje najde, ampak to je tudi morda prednost, ker se lahko skriješ od vrveža, je zaseben kotiček, ni stika z drugimi ljudmi, vtis je romantičen in luksuzen, barve so tople, pohištvo je naravno, energija je pozitivna, to so po navadi besede naših gostov, saj se ljudje radi vračajo in nas tudi priporočajo,« je za konec dodala Kornelia.

S skrbjo zase v obliki masaž, savne ali toplih kopeli nedvomno prispevamo k soustvarjanju boljšega vsakdana za vsa čuteča bitja, saj je to, kar je dobro za nas, dobro tudi za vse okrog nas.

Vir: vestnik.si

• baletna
• Brina Gerebic

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

18 julij 2022

Spoznajte enajstletno mlado balerino iz Lendave, ki je pravkar prejela posebno nagrado na dunajskem baletnem tekmovanju.

Draga Brina, poletni pozdrav, in zaupaj nam, kje smo te našli v teh poletnih dneh in kaj počneš?
Sem doma, včasih se družim s prijatelji. Z družino gremo na izlete, v kino, na obiske k sorodnikom. Kamor koli grem, vedno plešem, ne morem si pomagati, ples me spremlja vsepovsod.

Je za tabo naporno leto ali eno takšno običajno pač?
Za mano ni naporno leto, saj sem poskušala vsako stvar spremeniti v pozitivno smer. Skoraj vse leto sem obiskovala 2. in 3. razred baleta in individualne vaje, kar sem zelo rada počela in mi ni bilo naporno.

Predstavimo te za začetek našim bralcem in bralkam. Kdo si, Brina Gerebic, in kam si namenjena, če že veš?
Opisala bi se tako: sem zelo čustvena oseba, sem stroga sama do sebe in vsaka stvar mora biti popolna. Sem prijazna in vljudna do vseh ljudi. Zelo rada imam živali. Rada tudi vsak dan sestavljam svoje koreografije.

Povej nam nekaj o svojih baletnih začetkih. Saj se vse začne na začetku, kajne? Kdo te je navdušil za balet in zakaj ravno balet?
Moji začetki so bili zelo zanimivi. Vedno sem rada gledala ples, še posebej balet. Ko sem bila majhna, sem vedno želela plesati s svojim starejšim bratom, čeprav on tega ni želel, ampak sem ga nekako poskušala zvleči v ples. Vedno, ko sem bila zunaj na dvorišču, sem rada plesala balet. Glasba iz Labodjega jezera mi je bila najljubša. Rada sem plesala s svojim prvim dresom in copatki, ki so se zelo ujemali. Prvi dres in copatke sem dobila pri štirih letih za rojstni dan. To darilo sem dobila od mamine prijateljice Mateje. Res sem bila zelo vesela. Od tistega časa dalje sem zelo vzljubila balet in komaj sem čakala, da me bodo starši lahko vpisali na balet.

Je botroval odločitvi tudi ogled plesne ali baletne predstave?
Ja, ko sem bila stara šest let, sva z mami šli v Lendavo na baletno predstavo Pepelka. Po predstavi sem mami rekla, da bi tudi jaz rada obiskovala baletni oddelek. Že sem komaj čakala, da bom jeseni začela hoditi.

Kako je potekala tvoja baletna pot? Ali od začetka obiskuješ balet na Glasbeni šoli Lendava?
Moja baletna pot se je začela na Glasbeni šoli Lendava leta 2017, ki jo obiskujem še danes. Zdaj grem v 3. razred baleta.

Kdo pa so tvoji mentorji in kako sodeluješ z njimi, kakšen odnos imate?
Moja učiteljica je Vanessa Kreslin. Je zelo prijazna, saj tudi ko mi kaj ne gre, mi pomaga in poskušava na bolj zabaven način rešiti zadevo. Mislim, da imava z učiteljico zelo dober in lep odnos. Učiteljica me dobro pripravi na tekmovanja in vedno govori, da me je užitek gledati med plesom, kar me motivira. Leta 2020 je bila moja učiteljica Tjaša Korenjak, ki me je tudi prvič prijavila na TUTU tekmovanje. Bila je zelo prijazna in me je motivirala, saj so vse najine vaje potekale prek zooma. Obe mentorici sta čudoviti osebi in dobri učiteljici.

Stara si enajst let in rada obiskuješ tudi baletna tekmovanja, na katerih dosegaš krasne uspehe. Kje vse si že bila in na katere uvrstitve, ki si jih osvojila, si najbolj ponosna in zakaj?
Leta 2020 je bilo moje prvo TUTU tekmovanje, ki je potekalo prek spleta, na zoomu. Osvojila sem zlato medaljo in drugo nagrado za koreografsko tekmovanje. Leta 2021 je TUTU tekmovanje potekalo v Lendavi v živo v Gledališki in koncertni dvorani Lendava. Na koreografskem tekmovanju sem dosegla zlato medaljo in drugo nagrado. Po tekmovanju sem bila zelo vesela, saj so sodniki prišli do mene, mi čestitali in povedali, da sem velik talent. Letos, 2022, je TUTU tekmovanje potekalo v SNG Maribor, kjer sem nastopila z dvema koreografijama. V prvi baletni kategoriji sem osvojila zlato medaljo in drugo nagrado, v koreografski kategoriji pa srebrno medaljo in tretjo nagrado, prejela pa sem tudi priznanje za najmlajšo udeleženko tekmovanja.

Na on line tekmovanju Grand Prix Vienna 2022
To leto se se poleti udeležila tudi spletnega tekmovanja Ballet Grand Prix Vienna in prejela poosebno nagrado za talent in štipendijo. Na vseh tekmovanjih in vseh kategorijah sem si koreografije izmislila sama, prav tako sem si sama izbrala glasbo zanje.

Brina je na dunajskem tekmovanju prejela posebno nagrado za talent in štipendijo
Kaj ti pomenijo tekmovanja in zakaj so dobra, česa pa recimo ne maraš?
Meni so tekmovanja kot življenjska izkušnja, saj mi to predstavlja nek izziv, uživam v plesu. Na tekmovanjih mi je všeč, da dam vse od sebe, saj se tam vidi ves moj trud. Na tekmovanjih izrazim vsa svoja čustva in v glavi imam, da mora biti vse popolno.

Kot omenjaš, tudi veliko sama koreografiraš. To pomeni, da čutiš, da je v tebi tudi koreografski talent?
Ja, skoraj vsak dan si izmislim kako novo koreografijo. V sebi čutim, da imam veliko domišljije in čuta za gibanje. Glasba me zelo sprošča in ob njej vedno začnem plesati. Ob vsakem čustvu, naj bom žalostna ali vesela, me ples sprošča, in dam vsa čustva iz sebe, kar se v plesu izraža.

Kaj te inspirira, ko kreiraš novo točko?
Mene najbolj inspirira glasba, saj na glasbo začutim, kakšni morajo biti gibi in ples. Glasba in gibi se morajo ujemati, se pravi, ko nekdo gleda ta ples, da začuti, kaj želiš povedati s plesom. Ko gledam kakšne baletne variacije, jih želim sestaviti po svojem okusu, kako jih jaz začutim.

V katerih koreografijah pa najbolj uživaš, modernih ali klasičnih in verjetno si želiš tudi zaplesati na špicah?
Uživam seveda v vseh koreografijah, ampak najbolj uživam v baletnih klasičnih. Ko nekdo gleda balet, se mu zdi, da je vse tako lahkotno, vendar je za tem veliko truda in težkega dela. Enkrat želim v svoji koreografiji združiti balet in moderen ples. Za zdaj še nimam špic, vendar si jih zelo zelo želim. Komaj čakam, da bom plesala z njimi.

Imaš vzornike v baletnem svetu, koga občuduješ?
Občudujem prof. Evely Teri, nekdanjo primabalerino, ki živi in dela na Dunaju. Na tekmovanjih pa je žirantka. Kot profesionalen baletnik mi je všeč Tomaž Golub. Všeč mi je balerina Nuša Gujt Bauman, ki sem jo večkrat srečala na TUTU tekmovanjih in zelo lepo pleše.

Se želiš poklicno ukvarjati z baletom, kakšne so ambicije in kaj vse s pripravljena narediti, da jih izpolniš?
Jaz si izredno želim postati profesionalna balerina, to bo moje poslanstvo in v tem bom zelo uživala. Zaradi teh ambicij sem pripravljena iti tudi v tujino na šolanje. Rada bi šla v Budimpešto. Rada bi potovala in plesala po vsem svetu, zelo si želim na Kitajsko in v Pariz.

Kaj vse te še zanima v življenju?
Zelo rada pojem, rada bi se naučila smučati. Zanimajo me ličenje, kozmetika in moda, saj se zelo rada lepo oblačim. Že sem si nekako ustvarila svoj stil. Moja mama mi vedno reče, da imam lep stil.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?.
Zelo rada ustvarjam in imam rada nakit. Rada kam grem in obiskujem različne restavracije, saj zelo rada jem različno hrano. Rada imam adrenalinske stvari.

Kako tvoji vrstniki, sošolci gledajo na baletno udejstvovanje? Navijajo zate, te podpirajo ali včasih tudi zavijajo z očmi?
Nekateri prijatelji me podpirajo in jim je balet všeč, nekaterim pa ni tako všeč. Če je kdo včasih nesramen, ga skušam razumeti in se z njim pogovoriti. Mislim, da otroci drug do drugega ne bi smeli biti zlobni, ampak bi se morali podpirati. Mene moji starši učijo, da moram biti prijazna in razmišljati s svojo glavo in srcem.

Starši pa so tvoji veliki podporniki, kajne? Kako se to izkazuje?
Že od malega me podpirajo pri baletu. So zelo ponosni name in jaz sem ponosna nanje. Vesela sem, da imam možnosti za baletno šolanje. To se izkazuje v pogovorih, ki jih imam z mamo in atijem o življenju, saj me to motivira in mi pomaga, ko je kaj težko. Še posebej z mamo imava resne, življenjske pogovore, vem, da se lahko zanesem na starše, na brata Gaja, stare starše, sorodnike, prijatelje in vse, ki me imajo radi.

Te bodo podprli tudi, če bi se recimo zavoljo baleta morala preseliti iz Slovenije?
Seveda me bodo podprli. Me bodo pa obiskovali in jaz bom komaj čakala, da se bom vračala v domači kraj.

Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Pleši s srcem.

Plesati balet pa je?
Noro … to je moja ljubezen!

vir: paradaplesa.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

28 junij 2023

Laszlo Herman iz Gornjega Lakoša je kljub močni navezanosti na Prekmurje po študiju likovne umetnosti na ljubljanski pedagoški fakulteti ostal v prestolnici, saj je tam dobil službo.

Še vedno pa se z veseljem vrača v pokrajino ob Muri, saj ima v Lendavskih goricah hišo z ateljejem, v katerem ustvarja. »Po upokojitvi bom lahko več časa bival in slikal v mojem ljubem Prekmurju. Tu črpam navdih in energijo za ustvarjanje in zato pogosto hodim domov, kjer imam sorodnike in prijatelje,« pravi Herman, ki ob pedagoškem delu na Osnovni šoli Ledina v Ljubljani veliko slika, imel je tudi precej samostojnih in skupinskih razstav v Lendavi, Ljubljani ter drugod po Sloveniji in v tujini.

»Likovna umetnost zame pomeni način življenja, izražanja. Umetnost me zapolnjuje in ne mine dan, da ne bi bil povezan z njo. Svojo kreativnost izražam tudi na drugih področjih likovnega dela, kot sta vitražerstvo in restavriranje,« pravi. V času epidemije je veliko v svojem ateljeju v Ljubljani, kjer vsak dan ustvarja in čaka, da bo koronakriza minila in bo spet lahko razstavljal svoja dela. Zaradi epidemije je odpadla vrsta razstav njegovih del. »Vendar se s tem ne obremenjujem preveč. Z drugimi likovnimi ustvarjalci sem veliko v stiku prek spleta. So tudi taki, ki so zaradi epidemije padli v ustvarjalno krizo, nekatere pa take razmere še spodbujajo k ustvarjanju.«

Likovni sprehodi po neznanem

Konec lanskega leta je podaril Splošni bolnišnici Murska Sobota šest slik iz svojih opusov Začarani krog življenja in Sprehod po neznanem. »Hotel sem pomagati medicinskemu osebju, ki bije neverjeten boj proti tej bolezni. Moj prispevek je minimalen in simboličen v primerjavi z njihovim delom. Motiviralo me je tudi dejstvo, da sem pred leti prispeval svoja dela za oškodovance v poplavi in je bila avkcija mojih slik zelo uspešna, zato upam, da bo tudi tokrat.«

ajbolj in usodno so vplivali nanj učitelji likovne vzgoje na osnovni šoli Janos Persa, Ferenc Kiraly in Jancsi Toth. »Njihove napotke, besede in dela sem vpijal kot spužva. Kot mlad navdušenec nad likovnostjo sem seveda risal vse okoli sebe, portrete sovaščanov, živali, krajino, tihožitja, prerisoval stripovske podobe ...« V osnovni šoli je zanj praktično obstajala samo likovna vzgoja, pri drugih predmetih je bil povprečen. Zato je šel po osnovni šoli v Ljubljano na šolo za oblikovanje, smer grafično oblikovanje. »Na tej šoli sem zelo užival, ker je bil poudarek na kreativnosti, risanju in slikanju, tako da so bila ta leta zame nebesa. V tem času nisem niti za trenutek podvomil o svoji izbiri poklicne poti.«

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

24 junij 2022

David Berke je trikratni državni prvak v svoji kategoriji – Za dosego vrhunskih rezultatov dosledno sledi zastavljenemu načinu dela

David Berke, ki je po izobrazbi diplomirani kineziolog, se je z bodibildingom začel ukvarjati pred približno petimi leti. V preteklosti je treniral nogomet, med študijem tudi judo, kmalu pa mu ti treningi niso več zadostovali. »Potreboval sem več športa v življenju« pove. Za uspeh na področju bodibildinga sta po njegovih besedah pomembni dve stvari. »Zadostna mišična masa in čim manj maščobe, seveda pa je odvisno, v kateri kategoriji tekmuješ.« V bodibildingu so namreč številne kategorije za moške in ženske, razlikujejo pa se tudi med posameznimi zvezami. Berke, ki tekmuje v mednarodni zvezi za bodibilding in fitnes IBFF, je leta 2016 začel tekmovati v kategoriji athletic. »Ker sem visok 174 centimetrov, sem v tej kategoriji lahko imel okrog 77 kilogramov. Zdaj jih imam okrog 90, zato tekmujem v drugi, močnejši kategoriji. Po teži so kategorije do 70, do 80, do 90 in nad 90 kilogramov. Obstaja pa še več posebnih kategorij, in sicer fitness model, fitness, athletic physique in men's physique, kjer sta prvotnega pomena videz zgornjega dela telesa ter estetika.« Kot je še povedal sogovornik, je z leti konkurenca postala zelo velika. »V posamezni kategoriji tekmuje od pet do šest posameznikov, najštevilnejše pa so še vedno tiste kategorije, v katerih nastopajo tekmovalci z manj mišične mase oziroma imajo manj kilogramov. Lahko pa rečem, da zanimanje za udeležbo na tekmovanjih v zadnjih letih narašča.«

Prehrana in treningi so ključnega pomena

Diplomirani kineziolog se na tekmovanja pripravlja vse leto, tekmuje pa na amaterski ravni. »Bodibilding je predvsem estetski šport, tudi zato obstajajo različni pristopi k njemu. Nekateri se vse leto trudijo držati nizek odstotek telesne maščobe in so zato v razmeroma dobri formi. Jaz pa sem do sedaj delal tako, da sem si razdelil obdobja na pridobivanje mišične mase in na kurjenje maščob.« V obdobju pridobivanja mišične mase ga zato ni skrbelo, koliko bo pojedel, saj je bil njegov cilj »zrasti«. »Prehrana pri bodibildingu je relativno zdrava, vendar se razlikuje glede na cilje, ki jih imaš. Če želiš pridobiti mišično maso, moraš pojesti zadosti kalorij, da si v kaloričnem presežku. Ne smejo manjkati beljakovine za regeneracijo mišic ter aminokisline in prehranski dodatki. Ko pa pride do obdobja čiščenja oziroma kurjenja maščob, moraš paziti, da si v kaloričnem minusu. Vseeno pa moraš pojesti zadosti beljakovin, da ohranjaš mišično maso,« je razložil. Ko je v obdobju pridobivanja mišične mase, s hrano zaužije od štiri do pet tisoč kalorij. Za zajtrk ima okrog sto gramov ovsenih kosmičev, ki jim doda dve merici sirotkinih beljakovin ter zamrznjeno sadje in arašide. Čez dan ima nato razporejene do štiri dodatne obroke, ob katerih poje vsaj kilogram piščančjih prsi, ki so kakovosten vir beljakovin, zraven poje okrog tristo gramov riža. »Če vidim, da pridobivam maščobo, nekoliko zmanjšam ogljikove hidrate,« je dodal. Po treningu spije beljakovinski šejk in poje sadje, zvečer pa poje še skyr oziroma mlečni izdelek, podoben skuti, ter pol litra beljakov. Poleg ustrezne prehrane so bistvenega pomena tudi treningi, ki temeljijo na uporabi uteži ter kardio vadbi. »Dobro je vključevati tudi raztezne vaje, saj je možnost poškodb manjša, izkoristek mišic pa večji. Vendar si za to velikokrat vzamemo premalo časa,« je poudaril. Treninge ima dvakrat dnevno. Zjutraj opravi kardio vadbo, popoldne oziroma zvečer pa še vadbo z utežmi. Trenira večinoma sam, pred tekmovanji ima pomoč predvsem pri hidraciji.
Kiparjevo delo

  Najboljši je bil na svetovnem prvenstvu, v kategoriji do 90 kilogramov.
David Berke je v začetku meseca na svetovnem prvenstvu v Kopru postal svetovni prvak v kategoriji do 90 kilogramov.

Tekmovanje je bilo v okviru zveze International Bodybuilding and Fitness Federation, udeležilo pa se ga je kar 200 tekmovalcev iz dvajsetih držav.

»Mislim, da ne more nihče v nobenem športu kar tako pričakovati zmage na svetovnem prvenstvu,« razlaga novopečeni svetovni prvak in dodaja, da je zmage neizmerno vesel, saj je na tak način dobil potrditev, da se trud obrestuje.

VIR vestnik.si / Sobotainfo.com