Danilo Ivanuša: V Pomurju zadiham drugače

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

Vdih, spomin, trenutek popolne sreče. Poletni dopoldan, še kot deček pod lugašom sedim z ajtekom, kot smo v naši družini rekli dedku.

Zelo podrobno in že malo olepšano pripoveduje o njegovih dogodivščinah v Rusiji med drugo svetovno vojno, kjer ga je usoda za tistih nekaj let spremenila v bataljonskega kuharja rdeče armade. Ne preveč idilično, saj je tam pristal po vojaški invaziji rodnih Filovcev. Skozi okno se priklati in pridiši vonj po praženi čebuli. Je tik pred obedom, ki ga je mamika, kot smo klicali babico, odkar pomnim vestno pripravljala vsak dan. Babičina kuhinja je kakor esenca s posebnim mestom v našem bivanju. Z velikim občudovanjem sem jo vsakokrat opazoval in spremljal skoraj vsak njen gib, gesto in besedo, ko je v napol meditativnem, skoraj že zenovskem stanju, opravljala nekaj tako preprostega in osnovnega za življenje, kar je kasneje postala moja življenjska pot in poslanstvo. Hrana.

Kakšen blagoslov in vesoljna sreča nas je doletela, da lahko podoživljamo trenutke, kot da bi ti bili tukaj in zdaj. In prav to mi vedno znova daje vso energijo vesolja in mi nariše nasmeh na obrazu. Nekateri temu pravijo pripadnost, drugi romantika, tretji, da je Nafta boljša od Mure. Smo del celostne zgodbe, vesolje v vesolju. In če se poigram z besedami, smo veselje v vesolju. Rastemo in se razvijamo, se spreminjamo kot narava, katere del smo. Čas in prostor nas definirata.

V času, odkar mi je dano to neprecenljivo življenje, pa vse do danes sta se prekmurska narava in okolje drastično spremenila. Potreba po hrani je do skrajnosti uničila rodovitno zemljo z uporabo monokultur in za to potrebovanih pesticidov. Vodni viri si ne bodo opomogli še stoletja. Habitat za avtohtone živalske vrste se krči. Reko Muro poskušamo usmerjati, ne pa se prilagoditi njenim tokovom. Želimo jo kultivirati po meri potrošnje, ne potrebe in sobivanja. In ko razmišljam o možnosti, da bi se priselil nazaj v rodne kraje, se vprašam kakšno vodo bom pil, kakšno hrano gojil in jedel. Kakšen zrak bodo dihali naši otroci? In tukaj zopet ustavim misel. Vdih, spomin, trenutek popolne sreče.

Optimizem mi daje upanje, da smo sposobni ohraniti verigo življenja. Le ustaviti se moramo kdaj pa kdaj. Pogledati naokoli, se spomniti naših prednikov, se jim zahvaliti. Brez njih nas ne bi bilo. In če gremo še en korak nazaj, nas brez narave, katere del smo, z vzvišenim odnosom do nje in s tem do nas samih, tudi kmalu več ne bo.

In prav zato se zadnja leta še z večjim veseljem vračam domov. V bistvu nikoli zares nisem zapustil prekmurske ravnice. Tu se skriva nekaj, kar nas hrani, nam daje vse, kar potrebujemo.

Nisem še srečal človeka, ki ne bi z veliko radostjo in navdušenostjo sprejel Prekmurko ali Prekmurca. Same lepe besede o nas in o naših krajih. Dobri ljudje, dobra hrana, dobra pijača, čuden jezik, ravna zemlja.

Res smo malo posebni. A ta posebnost ne izvira le iz nas samih in nismo edini. Spoznal sem, da je prekmurska gibanica izpeljanka iz kulinarike prekmurskih judov, ki so kot največja judovska skupnost v slovenskem prostoru pred drugo svetovno vojno živeli v Prekmurju. Bučno olje, ki ga imajo tudi Štajerci, Avstrijci, Hrvati, se po kvaliteti ter okusu razlikuje le za odtenek. Voda, zrak, buča, paradižnik in trta ne poznajo državnih, etičnih in gospodarskih meja, ki smo jih ustvarili  mi, ljudje. So v nas samih. In ko jih bomo podrli, bo svet lepši.

Edina meja, ki me spremlja, je fizična, naravna, ko potujem domov in prispem do reke Mure, ki definira, deli in poenoti Pomurje. Takrat zadiham drugače, po domače. Takrat se nekaj premakne v meni, kot da bi me začaralo.

Vdih, spomin, trenutek popolne sreče.

VIR: Vesnik.si  / Foto : Igor Napast

Janez Magyar, večinski lastnik podjetja Prekmurec d.o.o. razkriva ključ za uspeh v “poslu”!

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

Janez Magyar, uspešen poslovnež in večinski lastnik zdaj že družinskega podjetja Prekmurec d.o.o. preseneti že ob prihodu. Pričakovano, saj sem že ob dogovarjanju termina za intervju začutil, da gre za dobrega človeka, kateremu v poslu ni težko doseči, da ljudje sledijo njegovim sanjam. Delaven, pošten, vztrajen, resnicoljuben, odprt do ljudi in neusahljiv optimizem so vodila njegovega življenja, ki moja predvidevanja samo še podkrepijo.

Janez Magyar, ime podjetja Prekmurec d.o.o. ni izbrano po naključju. Vaš dedek Franc Vuk je namreč enako ime uporabljal za svojo prvo privatno zadrugo v takratni skupni državi Jugoslaviji?
Leta 2006, ko sem podjetje registriral in sem se odločal za ime podjetja, je moja želja bila, da družinsko tradicijo nadaljujem tudi z imenom podjetja. Da imena Prekmurec d.o.o. še ni uporabil kdo drug, si niti slučajnio nisem predstavljal. Zato seveda že takrat veliko veselje in vzpodbuden začetek, ki ga podjetniki prav gotovo potrebujemo.

Ste se takrat zavedali, v kakšnem konkurenčnem okolju realizirate trgovino Hungarikum?
Po pravici, niti ne. Ko se danes ozrem v različne smeri v okolju, kjer z zaposlenimi soustvarjamo skupno prihodnost, se zavem velikih multinacionalk. Prav ti so naša huda konkurenca, ki me dnevno spominjajo, da je v trgovinski dejavnosti težko, če pa imaš sanje in delaš pošteno pa je premostljiva sleherna ovira.

Izjava generalnega sekretarja sindikatov delavcev trgovin gospoda Rožiča, ki ocenjuje, da so plače prodajalk in prodajalcev “mizerne”. Kje ste drugačni, saj iz vašega podjetja zaposleni ne odhajajo?
Moje sodelavke in sodelavci so mi kot družina. Ko sem se podal v podjetniške vode, sem verjel v svoje sanje, v pošteno delo, v firmo. Zaposlene, ki so ključ do skupnega uspeha sem postavil na prvo mesto. Stimulativno in nadpovprečno plačilo glede na konkurenco, regres izplačan konec aprila, božičnica, skromna pozornost ob rojstnih dnevih, druženje…danes rožica, jutri čokolada. Gre za odlične in skoraj prijatelsjke odnose, kjer je samoumevno vsako dogovarjanje o dopustih, zamenjavah…, skupni izleti, druženja ob raznih prireditvah ter izmenjava vsakodnevnih težav pa delovno klimo samo še izboljšujejo.

Gospod Magyar, Pomurje ima potencial, da Slovenijo oskrbi s čim več lokalno pridelane hrane. Ima potencial, da kmetijska dejavnost postane znova cenjena, kmetovalec spoštovan, s primernim zaslužkom. Verjamete v to “zgodbo”, ki bi lahko bila uresničljiva?
Prav gotovo. Naše stranke vse bolj iščejo domače, preverjeno, produkt, ki mu lahko zaupajo, da je sledljiv in je zrasel pod “domačimi rokami”. Ne morem se sprijazniti, da lahko v sosednji Republiki Avstriji vzpostavijo podjetniško okolje, kjer je samozaposlitev samoumevna, prihodek pa dostojen. V Pomurju morajo rasti rastlinjaki, zelenjadarstvo in sadjarstvo pa mora postati dodana vrednost, priložnost za zaposlitve. Žalosten sem, ko dnevno vse več naših ljudi migrira iz Lendave, ki dnevno delajo za tuje lastnike, nato pa te njihove izdelke odkupimo. Rešitev so prav gotovo dovolj visoke vzpodbude, zadruge in izkoriščanje potenciala geotermalnih virov, ki so še ena izmed konkurenčnih prednosti tega okolja. Toda, opozarjam, da uvedba davčnih blagajn, stalnih pritiskov ter inšpekcijskih nadzorov ni prava pot. Ljudje morajo ustvarjati neobremenjeno, kreativno, v vzpodbudnem podjetniškem okolju in z inšpektorji svetovalci ter nadzorniki “lumpov”. Žal trenutno ni tako in tudi na tem področju mora priti do sprememb.

Zaposlujete že 20 sodelavk, upravljate že s kar tremi trgovinami Hungarikum, v posel pa ste pritegnili že oba sinova, kar pomeni, da bo tudi v prihodnje Prekmurec d.o.o. živel. Veseli?
Rahel nasmešek. Več kot vesel. Čeprav sem v zadnjih petih letih izgubil očeta in brata, kar dva zaveznika mojega dela in motivatorja sta tu že sinova Alen in Matej. Starejši sin je že solastnik podjetja, mlajši končuje Ekonomsko poslovno fakulteto in bo dobil enak solastniški delež. Verjamem v njune sposobnosti, njun odnos do dela, do sodelavk in sodelavcev, naših zvestih strank in dobaviteljev. Sicer pa sta odraščala v verni družini, ki verjame, da za poštenim in zavzetim delom prihajajo rezultati. Tradicija se torej nadaljuje! Gospod Janez Magyar, zahvaljujem se vam za današnji prijeten pogovor in vam v imenu uredništva čestitam za drugačen pogled na delo trgovk in trgovcev, v imenu vaših zvestih strank pa hvala, da zadovoljujete njihova vsakodnevna povpraševanja.

VIR: http://pomurske-novice.si   / B.P.

Intervju z blogarko Sindi Kustec

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

 Petindvajsetletna Sindi Kustec je blogarka, prehranska svetovalka, vizažistka ter diplomirana anglistka in slovenistka. Doma je iz Lendave, trenutno pa deluje v Mariboru, kjer ima svoj studio. Veliko svojega prostega časa preživi v fitnesu, potuje, se ukvarja z modo in seznanja bralce s svojimi življenjskimi izkušnjami. Je ena od tistih, ki so se odločili, da ne bodo samo tarnali, ker niso dobili dela na svojem ozkem strokovnem področju, ampak bodo vzeli usodo v svoje roke.

Od kod toliko raznovrstnih interesov?
Odkar pomnim, sem imela zelo različne interese. Od malega so me zanimali jeziki, tako svetovni kakor domači, bila sem pravi knjižni molj, zato izbira mojih študijskih smeri pravzaprav ni presenetila nikogar. Zanimanje za šport, prehrano in ličenje pa se je razvilo šele v poznih najstniških letih oziroma v prvem letniku študija.

Pišete blog, na katerem delite nasvete o modi, fitnesu in življenjskem slogu. Kaj vas je spodbudilo k temu?
Kot otrok sem pisala dnevnik, včasih samo kakšno stran na leto, včasih vsak dan tudi po nekaj mesecev. V srednji šoli sem po odkritju družbenih omrežij svoje misli, ideje, nasvete – in predvsem fotografije hrane – delila s prijatelji na spletu. V prvem letniku faksa sem se vse skupaj odločila strniti v celoto, v tako imenovani lifestyle blog Sindiana Jones, na katerem pišem o lepoti, modi, kozmetiki, prehrani in fitnesu, pa tudi o lastnih izkušnjah in nekaterih tabujih – anksioznost, panični napadi, motnje hranjenja, kako se spoprijeti z negativizmom na spletu in podobno. Odziv je bil zelo pozitiven.

Ali ste se z blogom želeli ukvarjati profesionalno že od začetka?
Vedno sem vedela, da bom pisala. Ampak niti slutila nisem, da bo to pisanje bloga. Ali da bom pisanje bloga kadar koli lahko štela kot enega izmed svojih »poklicev« – za zdaj govorim v narekovajih, saj to ni uradni naziv. Blogarstvo je sicer lahko poklic, poznam veliko tujih blogarjev, ki se ukvarjajo samo s tem. Najbolj me zmoti podcenjevanje dela blogarjev, kajti naš vpliv je čedalje večji, uspešen blogar doseže veliko ljudi. Ti ljudje se veliko lažje poistovetijo s sebi podobno osebo, to je blogarjem, kakor s suhoparno reklamo brez uporabniške izkušnje – če govorimo denimo o promociji.

Ali ste o tako »drzni« izbiri poklica razmišljali že v srednji šoli?
Nenehno. Nikoli nisem želela ostati v okvirjih, težko sem se prilagajala stvarem, situacijam, ki niso bile po mojih merilih, idejah.

Zakaj po končanem študiju slovenščine in angleščine niste nadaljevali v tej smeri?
Po diplomi sem ugotovila, da ta nič ne velja, če te delo ne izpolnjuje stoodstotno. Vedela sem, da če želim zjutraj vstajati polna zanosa in biti oseba, ki svoje delo živi in se nenehno izobražuje na nekem področju, moram slediti svojemu srcu in ne delati nečesa samo zato, ker se zdi to prav in to pričakujejo od mene.

Kako pa je s konkurenco na trgu?
Za trg, ponudnike storitev in podjetja je veliko bolj zdravo in učinkovito strateško povezovanje kakor spodkopavanje konkurence in ljubosumje. Konkurence ni, če si dovolj prepričan o tem, kar imaš ponuditi, in prihaja iskreno, z veseljem in dobrim namenom. Menim tudi, da bi ljudje morali podpirati svoje znance in prijatelje vsaj pol toliko, kot podpirajo »celebrities«, zvezdnike s televizije.

Vir: več na : Dnevnik.si

Italijan z luksuzno restavracijo v Lendavi

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

»V življenju so pomembnejše tiste stvari, ki se delajo iz veselja«
Restavracija Bella Venezia, je po besedah Aldo Bassija, poslovneža in lastnika restavracije, vsekakor nastala iz veselja, iz strasti. Želel je prinesti del večnih Benetk, njegovega mesta, kjer sicer živi, v Lendavo ter  tako narediti nekaj lepega za to mesto. V restavraciji pa je že vse nared za odprtje, ki naj bi bilo v prihodnjih dneh.

Delo si je našel v mariborskem gledališču

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

Poceni in nekakovostna obutev iz tujine je zelo zmanjšala potrebo po popravilu čevljev, opaža čevljar iz Lendave Jovo Kovačev
Kriza čevljarske obrti v Sloveniji se je začela, ko se je v slovenskih trgovinah pojavilo veliko poceni obutve iz tujine. Čevljar iz Lendave Jovo Kovačev je zato iskal nove možnosti, da bi ostal v poklicu, ki ga je imel rad, in si obenem zagotovil primeren dohodek. Danes je kot čevljar zaposlen v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, obenem pa še vedno v svoji delavnici v Lendavi popravlja čevlje.

Vsak ima v ozadju svojo zgodbo

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

Diplomirana novinarka iz Lendave Martina Žoldoš živi v Mehiki
Zanimivo je bilo srečati in intervjuvati stanovsko kolegico. Vedno je posebno doživetje videti novinarje, kako se znajdejo »na drugi strani«. Povem vam, da večina ne prav dobro. Pravzaprav se po navadi prav novinarji, ki naj bi bili mojstri vprašanj, blazno izogibajo dajanju odgovorov. Sploh, če so vprašanja osebna. A ona ni te vrste. Pozitivno sta me  presenetili njena odprtost in sproščenost. In njena novinarska žilica, ki kljub temu, da se je preselila in ne dela več v novinarstvu, ne more biti pri miru. Martina Žoldoš.