Petindvajsetletna Sindi Kustec je blogarka, prehranska svetovalka, vizažistka ter diplomirana anglistka in slovenistka. Doma je iz Lendave, trenutno pa deluje v Mariboru, kjer ima svoj studio. Veliko svojega prostega časa preživi v fitnesu, potuje, se ukvarja z modo in seznanja bralce s svojimi življenjskimi izkušnjami. Je ena od tistih, ki so se odločili, da ne bodo samo tarnali, ker niso dobili dela na svojem ozkem strokovnem področju, ampak bodo vzeli usodo v svoje roke.
Od kod toliko raznovrstnih interesov?
Odkar pomnim, sem imela zelo različne interese. Od malega so me zanimali jeziki, tako svetovni kakor domači, bila sem pravi knjižni molj, zato izbira mojih študijskih smeri pravzaprav ni presenetila nikogar. Zanimanje za šport, prehrano in ličenje pa se je razvilo šele v poznih najstniških letih oziroma v prvem letniku študija.
Pišete blog, na katerem delite nasvete o modi, fitnesu in življenjskem slogu. Kaj vas je spodbudilo k temu?
Kot otrok sem pisala dnevnik, včasih samo kakšno stran na leto, včasih vsak dan tudi po nekaj mesecev. V srednji šoli sem po odkritju družbenih omrežij svoje misli, ideje, nasvete – in predvsem fotografije hrane – delila s prijatelji na spletu. V prvem letniku faksa sem se vse skupaj odločila strniti v celoto, v tako imenovani lifestyle blog Sindiana Jones, na katerem pišem o lepoti, modi, kozmetiki, prehrani in fitnesu, pa tudi o lastnih izkušnjah in nekaterih tabujih – anksioznost, panični napadi, motnje hranjenja, kako se spoprijeti z negativizmom na spletu in podobno. Odziv je bil zelo pozitiven.
Ali ste se z blogom želeli ukvarjati profesionalno že od začetka?
Vedno sem vedela, da bom pisala. Ampak niti slutila nisem, da bo to pisanje bloga. Ali da bom pisanje bloga kadar koli lahko štela kot enega izmed svojih »poklicev« – za zdaj govorim v narekovajih, saj to ni uradni naziv. Blogarstvo je sicer lahko poklic, poznam veliko tujih blogarjev, ki se ukvarjajo samo s tem. Najbolj me zmoti podcenjevanje dela blogarjev, kajti naš vpliv je čedalje večji, uspešen blogar doseže veliko ljudi. Ti ljudje se veliko lažje poistovetijo s sebi podobno osebo, to je blogarjem, kakor s suhoparno reklamo brez uporabniške izkušnje – če govorimo denimo o promociji.
Ali ste o tako »drzni« izbiri poklica razmišljali že v srednji šoli?
Nenehno. Nikoli nisem želela ostati v okvirjih, težko sem se prilagajala stvarem, situacijam, ki niso bile po mojih merilih, idejah.
Zakaj po končanem študiju slovenščine in angleščine niste nadaljevali v tej smeri?
Po diplomi sem ugotovila, da ta nič ne velja, če te delo ne izpolnjuje stoodstotno. Vedela sem, da če želim zjutraj vstajati polna zanosa in biti oseba, ki svoje delo živi in se nenehno izobražuje na nekem področju, moram slediti svojemu srcu in ne delati nečesa samo zato, ker se zdi to prav in to pričakujejo od mene.
Kako pa je s konkurenco na trgu?
Za trg, ponudnike storitev in podjetja je veliko bolj zdravo in učinkovito strateško povezovanje kakor spodkopavanje konkurence in ljubosumje. Konkurence ni, če si dovolj prepričan o tem, kar imaš ponuditi, in prihaja iskreno, z veseljem in dobrim namenom. Menim tudi, da bi ljudje morali podpirati svoje znance in prijatelje vsaj pol toliko, kot podpirajo »celebrities«, zvezdnike s televizije.
Vir: več na : Dnevnik.si
