Podrobnosti
Kategorija: Novice

Partnerstvo bodo podpisali 30. avgusta
Že znanim podpornicam Lendave pri kandidaturi za Evropsko prestolnico kulture (EPK) 2025 iz Pomurja, hrvaške medžimurske in madžarske zalske županije so se pridružili še v avstrijski Radgoni in obe manjšinski organizaciji porabskih Slovencev.

Župan Lendave Janez Magyar je ob tem dejal, da je zelo vesel, ker je župan Radgone Heinrich Schmidlechner spoznal, da so pravi kandidati in jih podprl, kot Lendavčan pa tudi ponosen, ker se jim pridružujeta Zveza Slovencev na Madžarskem in Državna slovenska samouprava.
 
V Lendavi bo pred podpisovanjem partnerstev potekala tradicionalna tematska konferenca, tokrat Forum Lendava – Europa Futura, na kateri bodo med poznavalci tudi tisti, ki so se odzvali na poziv Lendave ter pripravili prispevke in razmisleke v kontekstu priprav gradiva za kandidaturo EPK.

Črpanje iz lokalne tradicije ob hkratni svetovni naravnanosti
Kot je pojasnil župan, je forum integralni del kandidature za EPK z dolgoročno naravnanostjo, ki črpa iz lokalne tradicije in je hkrati svetovna. Lendava kot vitalno stičišče kultur, jezikov in ver naj bi tako postala kreativna platforma za nove oblike večdimenzionalnega evropskega povezovanja.

Janez Magyar je ob tem zagotovil, da vse dejavnosti za prijavo projekta potekajo uspešno in pospešeno z novimi ljudmi in da bodo nadomestili zamujeno zaradi odhoda ekipe, ki je začela priprave.

Ob podpisu partnerstev za EPK bo občina Lendava podpisala tudi sporazum o pobratenju z Budimpešto. O tem se je Magyar z županom Istvanom Tarlosem dogovorila januarja, podpis pa ocenjuje kot zelo pomemben za mesto, saj bo omogočil številne nove aktivnosti oziroma okrepil sedanje.

Omenimo še, da je sprva projekt od aprila 2016, ko je Lendava napovedala kandidaturo, vodila ekipa na čelu s predsednikom programskega sveta Alešem Štegrom in idejnim vodjo projekta Mitjo Čandrom, ki je sodelovala s prejšnjim lendavskim županom, po izvolitvi Magyarja pa je odstopila.

vir. rtvslo.si

Podrobnosti
Kategorija: Novice

V soboto so v Lendavi, v okviru Festivala Vinarium, pripravili XIV mednarodno tekmovanje v kuhanju ribje čorbe.

XIV. mednarodnega tekmovanja v kuhanju ribje čorbe se je udeležilo 33 ekip. Ob boku dogodka so pripravili še otroški razvedrilni program (lokostrelstvo, tetoviranje z bleščicami, jahanje, napihljiva igrala, tradicionalne lesene igrače, ...), potekal je tudi XI. Mednarodni folklorni festival. Po razglasitvi rezultatov ke sledil koncert skupine Tokos s prijatelji, zatem pa še koncert solistov romske glasbene skupine Pannon Cigányzenekar (Layos Baranyai s prijatelji). Festival Vinarium se bo nadaljeval s tradicionalnim Bogračfestom (31. avgusta), končal pa s 40. Lendavsko trgatvijo (7. septembra).

Kot se za tekmovanje spodobi so tudi podelili nagrade za najboljše Čorbe in tekmovališče.

Prvo mesto je pripadlo ekipi TKD Močvirski tulipan iz Radmožancev
Drugo mesto je pripadlo ekipi PGD iz Doline
Tretje mesto pa ekipi Törpeharcsa iz Kota
Najlepše urejeno tekmovališče pa je imela ekipa TD iz Gaberja

Podelili so tudi posebno zlato priznanje žirije, ki ga je dobila ekipa Zalai Kontárok.

Med ostale tekmovalce so razdelili še šest zlatih, enaindvajset srebrnih in pet bronastih priznanj.

Podrobnosti
Kategorija: Novice

V Lendavi se je v organizaciji Galerije-Muzeja Lendava začela mednarodna likovna kolonija mladih umetnikov LindArt. Na koloniji bodo do sredine septembra ustvarjali trije mladi kiparji: Dani Tamas iz Madžarske, Matija Filo iz Hrvaške in Dionyz Troska iz Slovaške.

Lani so spremenili koncept likovne kolonije, tako da so povabili mlade kiparje, študente likovne umetnosti, katerih dela sedaj krasijo lendavski mestni park Roža. Pred tem pa je likovna kolonija potekala tako, da so mladi likovniki, predvsem slikarji, ustvarjali v tandemih, torej v parih, kot jih je določil žreb, je povedal kustos v Galeriji-Muzeju Lendava, umetnostni zgodovinar Atilla Pisnjak. »Doslej je tako nastalo že veliko zanimivih likovnih del več kot 130 mladih ustvarjalcev iz vsega sveta. Sodelujoči umetniki so bili tudi iz Združenih držav Amerike, Tajske in Japonske. Mnogi od teh so sedaj že uveljavljeni umetniki, nekateri pa so se v Lendavi udeležili kot akademski slikarji ali kiparji potem še mednarodne likovne kolonije Lendava.« V nekdanji meščanski šoli v Lendavi je začel ustvarjati Dani Tamas iz Madžarske, ki bo v mestu ob vznožju Lendavskih goric do konca meseca. Filo, ki je iz Čakovca, bo v Lendavo prišel naslednji teden, Troska pa v začetku septembra.
Likovna kolonija LindArt je nastala iz potrebe po strokovnem kovanju likovno nadarjenih mladih umetnikov, pravi Pisnjak, to je likovna manifestacija, ki jim ponuja možnost ustvarjanja, ki je tako geografsko kot konceptualno odmaknjeno od njihove študijske prakse. »Lani so na likovni koloniji sodelovali tudi profesorji iz likovnih akademij, letos pa imajo mladi umetniki pri delu popolno svobodo. Dani Tamas se je odločil, da bo ustvarjal v železu, tako tudi Matija Filo, Dionyz Troska pa je povedal, da ima že idejo in koncept, tako da bo kiparsko delo v materialu, za katerega se bo odločil, naredil v dveh tednih. Sicer je običajno potrebno več časa, če že dobro obvlada tehniko, pa lahko naredi prej.«

Dani Tamas je povedal, da prihaja iz Szegeda, študiral pa je na fakulteti za likovno umetnosti v Pecsu. »V Lendavi sem prvič, da se udeležim likovne kolonije pa mi je svetoval profesor na fakulteti, ki je sodeloval na lendavski likovni koloniji in sodeluje z Galerijo-Muzejem Lendava. Navdušen je bil nad Lendavo in likovno ustvarjalnostjo v tem mestu ter mi rekel, da mi bo delo tukaj gotovo zanimiva in koristna izkušnja.« V Galeriji-Muzeju Lendava in po mestu je videl veliko zanimivega, tudi veliko kulturne dediščine in likovne ustvarjalnosti. Mesto in pokrajina se mu sicer zdita precej podobna Szegedu in Pecsu, kjer živi. Prijetno pa ga je presenetila prijaznost ljudi v Lendavi.
Ko mladi umetniki pridejo v Lendavo, pravi Atilla Pisnjak, se z njimi pogovorijo, kaj in kako bi radi ustvarjali. Dogovorijo se za idejo, na kateri bodo gradili. »Popeljemo jih tudi v lendavski park, kjer si ogledajo prostor, kjer bo njihovo kiparsko delo postavljeno, da bo v skladu z okoljem. Nekateri tudi ob ogledu Lendave dobijo navdih, kaj bodo ustvarjali. Tako se je Dani Tamas zelo navdušil nad zbirko likovnih del Metulji Štefana Galiča. Običajno mlade umetnike precej motivira pri njihovem delu, kar vidijo v Lendavi ali okolici, vendar pa temu dodajo nekaj drugačnega, svežega, novega.« Lani so bili mladi s sodelovanjem na likovni koloniji zelo zadovoljni. »Kiparjem tudi veliko pomeni, da si bodo njihova dela vsak dan lahko na javni površini ogledali domačini in obiskovalci Lendave. Slikarska dela, ki nastajajo na likovnih kolonijah, si običajno ogledajo le ob razstavah, potem pa so v skladiščih. Želimo vzpostaviti interakcijo med umetnikom, umetnino, občani in turisti, ki prihajajo v Lendavo,« pravi Pisnjak. Naslednja likovna kolonija, ki jo organizira Galerija-Muzej Lendava, bo 47. mednarodna likovna kolonija Lendava – odlivanje v bron, ki se je začela 19. avgusta in bo trajala do 5. septembra. Na njej bodo sodelovali akademski kiparji iz Slovenije in tujine.

VIR: vestnik.si / JGabor

Podrobnosti
Kategorija: Novice

Lendavsko podjetje Martmetal se je lotilo pomembne naložbe, ki bo prispevala k boljšim pogojem za delo predvsem strokovno usposobljenega kadra, pomembnega za rast in razvoj podjetja.

V objektu bodo svoje prostore dobili inženirji za pripravo in obvladovanje proizvodnje ter tehniki za programiranje strojev, postopoma pa se bodo tu odvijale še različne druge dejavnosti. Prav tako bodo v njem večji prostori za razvojna delovna mesta in predavalnica. »Za novogradnjo smo se odločili zaradi pomanjkanja kakovostnih prostorov, saj je podjetje do sedaj vsa vlaganja usmerjalo v pridobivanje dodatnih proizvodnih prostorov, strojne opreme, izobraževanje zaposlenih, pridobivanje certifikatov in potrebnega kadra,« je povedal Miki Marton, direktor in lastnik podjetja.

Martmetal sodi med mlajša podjetja, ukvarja pa se z izdelavo kovinskih konstrukcij. Zaradi trezne poslovne politike ter hitre rasti, ki jo je doseglo predvsem na zahtevnih evropskih trgih, mu je Vestnik v skupni akciji s Pomursko gospodarsko zbornico lani podelil tudi naslov najbolj perspektivnega podjetja v regiji. Naložba podjetja v pridobitev dodatnih prostorov pa je povezana tudi z novo poslovno usmeritvijo, ki jo bo lastnik podrobneje predstavil čez nekaj časa, zdaj pa o njej lahko pove le to, da se bodo lotili obdelovanja materialov, s katerimi so imeli do sedaj le malo opravka. »Gremo v smeri še bolj kompleksnih in še zahtevnejših produktov, za katere je na trgu še manj konkurence,« je povedal Marton. Posledično bo to privedlo do povečevanja števila zaposlenih, ki jih bodo iskali tako za delo v pisarnah kot v neposredni proizvodnji. Koliko jih bo, je odvisno od gospodarskih gibanj v prihodnje, a kot predvidevajo, bi jih potrebovali od petnajst do dvajset. Zato bodo nadaljevali z iskanjem delavcev z različnimi znanji, od varilcev, ključavničarjev do inženirjev strojništva in podobnih tehničnih znanj, potrebovali pa bodo tudi delavce z družboslovnimi znanji.
Naložba v objekt še poteka, kdaj jo bodo pripeljali do konca, pa še ne vedo. Kajti bolj kot to, kdaj jo zaključijo, je za podjetje pomembno, da je izvedena kakovostno. Prav zato tudi še ne morejo govoriti o njeni končni vrednosti.

Vir: vestnik.si

Podrobnosti
Kategorija: Novice

Festival Vinarium je osrednji festival v širši regiji, ki se bo letos odvil med 24. avgustom in 7. septembrom. Sestavljajo ga tri tradicionalne prireditve: Tekmovanje v kuhanju ribje čorbe, Bogračfest in Lendavska trgatev.
Ob stolpu Vinarium, ki je od leta 2015 turistični magnet Pomurja, se v Lendavi v zadnjih letih uveljavlja Festival Vinarium, ki letos prvič združuje dve kulinarični in etnološko prireditev: tekmovanje v kuhanju ribje čorbe, Bogračfest in Lendavska trgatev.

Na današnji novinarski konferenci  v lendavskem parku Roža, so podrobneje o pomenu festivala in celotnem programu spregovorili župan Občine Lendava Janez Magyar, direktor Zavoda za turizem in razvoj Lendava Romeo Varga, predsednica Sveta Madžarske samoupravne narodne skupnosti Občine Lendava Judit Vida Törnar in predsednica Zveze kulturnih društev Lendava Danijela Hozjan.

Turistični kazalniki tudi v letu 2019 spodbudni
Župan Magyar je uvodoma predstavil nekaj turističnih podatkov Lendave o nočitvah in obiskih. V obdobju od januarja do julija 2019 je Lendava zabeležila 86.634 nočitev, kar je 11 odstotkov več kot v istem obdobju lani. Največ nočitvah beležijo v Termah Lendava, nekaj je tudi manjših ponudnikov. Novost v letu 2019 je vzpostavljen razpršeni Hotel Vinarium.

Tudi obiski lendavskih znamenitosti so v porastu; razgledni stolp Vinarium je med januarjem in julijem letos obiskalo 49.662 obiskovalcev, kar je 3-odstotna rast glede na število prodanih vstopnic v istem obdobju lani. Skupno je stolp Vinarium od otvoritve 2. septembra 2015 naprej do 31. julija 2019 obiskalo 359.733 obiskovalcev. Tudi Lendavski grad je v letošnjih prvih sedmih mesecih obiskalo za več 8,3 odstotkov obiskovalcev kot v istem obdobju lani.

Forum Lendava – Europa Futura in priprave na kandidaturo za EPK 2025
»Tudi letos nadaljujemo s tradicijo dosedanjih dogajanj v že utečenih terminih in kolikor je bilo možno, smo dogodke poenotili v celoto in jih umestili v širši sklop dogajanj Poleti v Lendavo in v okviru le-tega Festival Vinarium,« je dejal župan Magyar.

Dan pred Bogračfestom bo namenjen podpisovanju partnerstev in podpore pri kandidaturi Lendave za Evropsko prestolnico kulture 2025. Tako se letos Lendavi ob že pridruženih pomurskih, hrvaških in madžarskih obmejnih regijah v partnerstvu pridružuje še avstrijski Bad Radkersburg ter obe slovenski manjšinski organizaciji iz Porabja: Zveza Slovencev na Madžarskem in Državna slovenska samouprava. Občina bo ob tem podpisala tudi sporazum o pobratenju Lendave in Budimpešte.

»Še pred tem bo v dopoldanskem času potekala prav tako že tradicionalna tematska konferenca, tokrat z naslovom Forum Lendava – Europa Futura, kjer bomo gostili poznavalce tem in področij, med katerimi so tudi tisti, ki so se odzvali na naš poziv o prispevkih in razmislekih v kontekstu priprav gradiva kandidature Lendave za Evropsko prestolnico kulture in glede pomena mesta v širšem zgodovinskem kontekstu ter predvsem Lendave, ki potrebuje kvalitativno preobrazbo za 21. stoletje,« je poudaril župan.

Bogračfest - največja kulinarična prireditev v Sloveniji
Osrednja prireditev Festivala Vinarium je Bogračfest, po besedah Romea Varge največja kulinarična prireditev v Sloveniji, kjer se vzdolž ulice okoli 100 ekip meri za naziv mojstra bograča. Zadnja sobota v avgustu tako ponovno obeta pristno vzdušje ob kotlih. Kuhanje bograča bo spremljalo  celodnevno dogajanje s programom za otroke s sladko ulico, zabavo na mestnem odru, kulinarično ulico ter večernim koncertnim dogajanjem, nastopom Tanje Žagar in nato še Luke Bassija.

Letos celotna organizacija festivala poteka pod okriljem Zavoda za turizem in razvoj Lendava v sodelovanju s ključnimi organizacijami v občini Lendava.

Otvoritev festivala to soboto s kuhanjem ribje čorbe
Festivalsko dogajanje se po novem pričenja z zabavno-kulinarično prireditvijo 24. avgusta, to je z XIV. Mednarodnim tekmovanjem v kuhanju ribje čorbe, ki je posvečeno tradicionalni jedi Panonske nižine.

»S prireditvijo skušamo bližnjim in širšim ljudem približati kulturni in življenjski utrip našega kraja, predstaviti delček madžarske kulture, folklore, glasbe in kulinaričnih specialitet ter s tem istočasno spodbuditi ohranjanje madžarske kulture in identitete,« je dejala Judit Vida Törnar.

Obiskovalci bodo lahko okušali ter se preizkusili v kuhanju ribje čorbe, prisostvujejo mednarodnemu folklornemu festivalu, poskrbljeno pa je tudi za otroški razvedrilni program in večerni koncertni del z zasedbama Tokos s prijatelji in koncert solistov romske glasbene skupine Pannon Cigányzenekar.

Letos že 40. izvedba Lendavske trgatve
Lendavska trgatev prav letos praznuje že svojo 40. obletnico; gre za največjo etnološko prireditev v Sloveniji, praznik vinogradnikov, ki postreže s tradicionalno povorko ter zabavno glasbenim programom pozno v noč.

Danijela Hozjan je pri izvedbi Lendavske trgatve prisotna že 13 leto: »40. obletnica je lep uspeh in v vsa ta leta je bilo vloženega veliko truda ter dela predhodnikov, sodelavcev, organizacij in društev.«

Paša za oči je vsako leto tradicionalna povorka skozi mestno jedro s predstavitvijo običajev, opravil in noš ter kulturne dediščine. Letošnje povorke se bo udeležilo več kot 50 skupin z okoli 850 nastopajočimi, med katerimi ne manjkajo vinska kraljica, starodobniki, konjska vprega ter vozovi okoliških naselij. Letošnja Lendavska trgatev bo ponudila tudi animacijski program za otroke, mini likovno kolonijo, t. i. muzej na prostem oziroma sejem rokodelstva. Za večerni glasbeni nastop in zabavo bosta poskrbela Ansambel Avsenik in Poskočni muzikanti.

Ob koncu ostane le še povabilo Janeza Magyarja v Lendavo: »Vabljeni vsi, ki želijo in hočejo doživeti nekaj dobrega, lepega, da so naši gostje in se pustijo razvajati, ter občutijo naš kraj kot potencial v tem turističnem območju. Prisrčno vabljeni in dobrodošli v Lendavi!«

Osrednje prireditve v času festivala spremlja tudi bogat spremljevalni program z etno večeri, kulinarično ulico, koncerti, večerom lendavskega vina ter otvoritvijo razstave likovnih velikanov Christo & Jeanne-Claude. Podroben program festivala je dostopen na novo vzpostavljeni spletni strani www.festivalvinarium.si.

vir:sobotainfo.com

Podrobnosti
Kategorija: Novice

Žalostna zgodba 11-letne Zale in njene mame Judit iz Radmožancev, ki sta živeli v nevzdržnih razmerah, je doživela nov preobrat. Namesto srečnega konca, se prenova zaradi domnevne nehvaležnosti prekinja.
Dobrota je očitno vendarle sirota. Tako bi lahko opisali zgodbo prenove izjemno dotrajane hiše v Radmožancih, kjer je prebivala tričlanska družina. Zgodba o bivanjskih razmerah, v katerih je živela 11-letnica, je ganila Slovenijo in na pomoč so priskočili številni. Donacije so prihajale iz vseh koncev Slovenije, vodenje projekta pa je prevzela Dunja Lešnik.

Z donacijami prenovili hišo, materi novo pohištvo ni všeč
Mali Zali je obljubila, da bo 1. septembra v šolo odšla iz popolnoma nove hiše. In vse je kazalo, da bo temu res tako. S pomočjo donatorjev so povsem prenovili hišo, vključno s streho in okni, prenovili so tudi notranje prostore. Prav v zadnjih dneh so položili keramiko in naročili pohištvo, prihodnji teden bi naredili še fasado. A ravno pri tem se je zataknilo.

"Zgodil se je neljubi dogodek. Gospa Judit Bukovec Vida nas je odslovila iz objekta, ker ji ni všeč naše delo. Narejeno je že vse, manjka samo še pohištvo. Gospe novo pohištvo ni všeč. Odstranila nas je iz projekta," je Dunja Lešnik razkrila v videoposnetku.

Ta teden bi že spali v novi hiši, projekt zdaj zaustavljen
"Podpira nas tako občina, center za socialno delo kot druge ustanove. To je totalna oslarija. Ta teden bi že spali v svoji hiši, zdaj pa smo primorani vrniti ves material, ki še ni plačan," še dodaja vodja projekta prenove hiše.

Na družbenem omrežju Facebook je delila več objav, na katerih je razvidno opravljeno delo prostovoljcev in s pomočjo donatorjev.

"Ko se zavzameš za ureditev doma in ga spremeniš v bivalne pogoje, dobiš 'kajlo' v hrbet in si primoran odstopiti od projekta. Ker nekomu ni všeč pohištvo, kuhinja, soba. "Moje delo je končano. Hvala vsem za podporo in vsem, ki ste stali ob strani. Jaz imam čiste račune in čisto vest," je še zapisala.

Zbranih 15 tisočakov, ostanek želi družina porabiti sama
Po naših informacijah je bilo zbranih 15.000 evrov. Osem tisočakov je prispeval Krambergerjev sklad, dodatnih sedem tisoč evrov pa so prispevali donatorji. Nad plačilom vseh računov je bdela lokalna lendavska enota Rdečega križa.

Material, ki ne bo vgrajen, bodo vrnili v trgovino, prav tako tudi pohištvo. Ostalo naj bi slabih 2500 evrov, ki jih družina želi sama porabiti za prenovo po svojih željah.

vir:sobotainfo.com

Podrobnosti
Kategorija: Novice

Na pariški mirovni konferenci januarja 1919, po koncu prve svetovne vojne, je bil sprejet sklep, da se Prekmurje 17. avgusta 1919 priključi takratni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Vojska SHS je Prekmurje zasedla 12. avgusta in pet dni kasneje oblast na ljudskem zborovanju v Beltincih predala civilnemu upravitelju Srečku Lajnšicu.

Slovenci v Prekmurju so do konca prve svetovne vojne za razliko od ostalih delov sedanje Slovenije spadali pod ogrski del takratne Avstro-Ogrske monarhije, ki je razpadla po koncu prve svetovne vojne, in so se vse do takrat razvijali ločeno od drugih Slovencev.

Zahteve na mirovni konferenci
Na pariški mirovni konferenci januarja 1919 je delegacija Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zahtevala vrnitev ozemlja Prekmurja matični državi. Teritorialna komisija pri mirovni konferenci je maja 1919 sprejela odločitev o poteku meje v Prekmurju po razvodnici med Muro in Rabo, ki jo je predlagal član ameriške delegacije na konferenci, profesor newyorške univerze Columbia, major Douglas W. Johnson.

Kot izvedenec je na mirovni konferenci sodeloval tudi Matija Slavič, ki je bil sicer v narodnem svetu za Štajersko referent za Prekmurje. Na mirovni konferenci je znanstveno utemeljeval, zakaj naj bi se Prekmurje in Porabje pridružila matični domovini. Slednje, Porabje, je na koncu ostalo pod Madžarsko. Poleg Slaviča sta imela pomembno vlogo pri odločitvi poteka meje, ki je usodno vplivala na Prekmurje, tudi slovenski član jugoslovanske delegacije Ivan Žolger ter zgodovinar Fran Kovačič.

Pooblastilo za vojaško zasedbo
Slavič je bil tudi tisti, ki je zaprosil za pooblastilo za vojaško zasedbo Prekmurja. Vojska SHS je pod vodstvom generala Krste Smiljanića v Prekmurje vkorakala 12. avgusta 1919. Iz Maribora so prišle vojaške enote pod poveljstvom hrvaškega podpolkovnika Vladimirja Uzorinca. Dan pozneje je vojska brez boja zasedla celotno ozemlje, ki je v skladu s sklepi pariške mirovne konference pripadlo Kraljevini SHS. Vojska je nato 17. avgusta v Beltincih predala upravo nad Prekmurjem civilnemu upravitelju Lajnšicu. Ob tej priložnosti se je na množičnem zborovanju v Beltincih zbralo več kot 20.000 ljudi, ki so podprli priključitev Prekmurja k matični domovini.

Prekmurje je formalnopravno postalo del kraljevine Jugoslavije z začetkom veljave trianonske pogodbe, ki so jo v okviru pariških mirovnih pogodb podpisale antantne sile in njene zaveznice kot zmagovalke prve svetovne vojne ter Madžarska kot poraženka prve svetove vojne 4. junija 1920 v palači Grand Trianon v Versaillesu pri Parizu. Pogodba je začela veljati 31. julija 1921. Določala je pravni status Madžarske in njene meje, ki so z nekaj manjšimi popravki v veljavi še danes.

Trianonska pogodba
Madžarska je s trianonsko pogodbo izgubila dve tretjini svojega dotedanjega ozemlja, vključno s Prekmurjem, ki ga je imela pred prvo svetovno vojno. S trianonsko pogodbo so Madžarski tudi omejili število vojakov na 35.000 brez težkega topništva ter tankovskih in letalskih enot. Prav tako je prenehala obstajati avstro-ogrska mornarica.

VIR: STA

Podrobnosti
Kategorija: Novice

V enem tednu prijeli 105 tujcev, lani v vsem letu 159.
Pomurski policisti so letos na južni meji obravnavali več nezakonitih prehodov kot lani v vsem letu. Nekateri prebežniki so že večkrat poskušali vstopiti v Slovenijo.

Po podatkih Policijske uprave Murska Sobota so pomurski policisti od preteklega četrtka in do včeraj med opravljanjem nalog varovanja državne meje prijeli 105 tujcev, ki so nezakonito vstopili v Slovenijo. Za primerjavo: v letu 2018 je bilo zaradi nezakonitih prehodov meje v Pomurju prijetih 159 ljudi, leta 2017 pa 125.

Nekateri prebežniki, ki so jih prijeli pomurski policisti, so bili v Sloveniji že vsaj enkrat obravnavani zaradi ilegalnega prestopa meje s Hrvaško. Največ nezakonitih prehodov meje je na območju Policijske postaje (PP) Ljutomer, čeprav dve patrulji PP Ljutomer 24 ur na dan službujeta na mejnem območju med Razkrižjem in Ljutomerom. Patrulji varujeta slabih 14 kilometrov državne meje, na kateri so tri ali štiri žariščne točke, ki jih nepridipravi uporabljajo za prevoz nelegalnih prebežnikov v Pomurje ali migranti sami za nezakonit prestop slovensko-hrvaške meje.

Z ilegalnimi prehodi se srečujejo tudi policisti PP Lendava. Za prebežnike namreč kot pot v Slovenijo služi železniški most v Petišovcih.

VIR: vestnik.si

Podrobnosti
Kategorija: Novice

Odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ), ki so jih nedavno prejeli občani Lendave, so sprožile val nezadovoljstva. Zneski so višji kot leto prej, saj jim je bil občinski davek prvič odmerjen tudi za nezazidana stavbna zemljišča. Teh pa imajo nekateri precej. V preteklosti občina nadomestil za nezazidana stavbna zemljišča ni zaračunavala, čeprav je s tem kršila zakon. Zdaj izdane odločbe pa so razkrile neurejen kataster in številna neskladja z dejanskim stanjem glede lastništva parcel in namembnosti zemljišč, pa tudi, da so za nezazidana stavbna zemljišča opredeljena številna kmetijska zemljišča, na katerih se nikoli ne bo gradilo.

Tudi parcele, na katerih se nikoli ne bo gradilo

Lendavski župan Janez Magyar pravi, da je stanje prostorske urejenosti v občini dejansko skrb vzbujajoče, vendar se odločbam o odmeri NUSZ niso smeli izogniti. Prav tako je po njegovih besedah ministrstvo pozvalo občino, naj odmerijo tudi nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča. "Drugače bi bil v prekršku," je povedal Magyar in dodal, da so bile prav zaradi preverjanja možnih rešitev odločbe letos izdane tako pozno. Številni občani so se zoper odločbe, ki jih je izdala Finančna uprava RS (Furs), že pritožili, vendar se s tem niso mogli izogniti plačilu odmerjenega jim občinskega davka. Kaj jih glede odmere NUSZ najbolj moti oziroma na kaj so se v pritožbah sklicevali?

Glavni očitek občanov je, da so kot nezazidana stavbna zemljišča opredeljene parcele, na katerih se nikoli ne bo gradilo, saj gre za kmetijska zemljišča oziroma ohišnice, do katerih ni dostopa oziroma je dostop mogoč le čez dvorišča stanovanjskih hiš. Marsikdo je tudi ugotovil, da mu je bilo odmerjeno nadomestilo za parcelo, na kateri je dejansko zgrajena javna infrastruktura ali ki jo je že prodal. Med očitki sta tudi ugotovitvi, da se pred izdajo odločb ni preverjalo socialno stanje nekaterih družin, zaradi katerega bi bile te po odloku upravičene do oprostitve plačila, ter da je vrednost točke nadomestila ista tako za zazidano kot za nezazidano stavbno zemljišče. Občinski svet je vrednost točke nadomestila za NUSZ nazadnje določil leta 2016, nespremenjena je ostala za leta 2017, 2018 in 2019 ter znaša za fizične osebe 0,000467115 evra in za pravne osebe 0,0004917 evra.

Začeli bodo spreminjati OPN
Vzroka za takšno stanje sta dva, ugotavlja Magyar, in sicer to, da lastniki niso sproti sporočali sprememb, povezanih z zemljišči, ter zastarel občinski prostorski načrt. Zato je že naročil, da družba za načrtovanje ZEU Murska Sobota začne pripravo dokumentov za postopek sprejemanja občinskega prostorskega načrta (OPN). Ker je lendavska občina edina v Sloveniji, ki temeljnega prostorskega dokumenta ni spreminjala že več kot petnajst let, so jim, tako župan, na ministrstvu obljubili prednostno obravnavo. Prav tako bo občinska uprava jeseni izvedla poskusni izračun, kaj bi pomenila nižja vrednost točke nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča. Prostorsko urejanje bo po zagotovilih župana lendavska občina obravnavala kot prednostno področje dela občinske uprave. "Predvsem pa zdaj zahtevam od uslužbencev občinske uprave, da ljudem pojasnijo stvari in da so jim na voljo tudi ob dneh, ko ni uradnih ur. Prav tako lahko občani pritožbo zoper odločbo oddajo v prostorih občinske uprave, ta pa jih bo potem poslala finančni upravi," je še izjavil lendavski župan.

Občani se torej lahko zoper odločbo o odmeri denarnega nadomestila pritožijo Fursu, ki je odločbo izdal, hkrati pa morajo občinski upravi sporočati vse okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero NUSZ, in sicer nakup, prodajo ali najem zemljišč. Veliko težav namreč izhaja iz tega, da zavezanci neko nepremičnino prodajo ali se izselijo iz najemnega stanovanja, te spremembe pa ne sporočijo občinski upravi. Ta namreč Furs sporoča podatke, na osnovi katerih se potem izda tudi odločba o odmeri NUSZ.

VIR: vecer.com

Podrobnosti
Kategorija: Novice

O dogajanju pred 100 leti, ki je pripeljalo do tega, da so bili prekmurski Slovenci združeni z matično domovino, narodom na splošno, vemo malo. Kaj je tisto, kar bi o takratnih časih moral vedeti vsak Slovenec?

"Najprej je treba vedeti, da je za tiste prevratne čase težko uporabljati izraz matična domovina, saj smo se takrat združevali vsi Slovenci. Avstro-Ogrska, v kateri smo živeli Slovenci, le da eni v avstrijskih deželah, Prekmurci pa na območju Kraljevine Ogrske, je bila ena monarhija. Tisti, ki so živeli v avstrijskih deželah, so se v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS) združili 1. 12. 1918. In če predpostavimo, da so bili v tej novi državi oziroma kraljevini Slovenci eden od konstitutivnih narodov, potem lahko rečemo tudi, da se je pol leta po tem tej novi državi oziroma kraljevini priključilo še Prekmurje s sklepom pariške mirovne konference. Zato je težko trditi, da je imel neki del tedanje Slovenije status matičnega naroda, drugi pa ne. To so bili prevratni časi, nastajale so nove države in nove državne meje. Kljub temu pa je prav, da opozarjamo tudi na lokalno zgodovino, ki je obenem nacionalna in pomembna tako za regijo kot za državo. Kot zgodovinarka bi si želela, da bi bolje poznali vse dele Slovenije, lokalno zgodovino, da se ne bi nenehno vrteli okrog splošnega zgodovinskega znanja, ki je osredotočeno na deželo Kranjsko. Pa tudi, da bi vedeli več o območjih, kjer zunaj meja Slovenije še vedno živijo Slovenci. To je en kulturni prostor in o vse to, kako se je razvijal, kakšno identiteto smo skozi čas izoblikovali na teh prostorih, zakaj smo se opredeljevali ..., je pomembno, saj iz tega izhajamo in to tudi navsezadnje smo. Zato je pomembno, da poznamo lastno zgodovino."

Najbrž je tudi premalo znano oziroma se pozablja, da je bilo Prekmurje edino ozemlje, ki ga je Slovenija sploh dobila. Na vseh drugih koncih je izgubila.

"To je res. Velik del ozemlja je z rapalsko pogodbo dobila Italija, Avstrija je s koroškim plebiscitom dobila del ozemlja, na katerem so živeli Slovenci, in tudi v tem severovzhodnem delu ni bilo priključeno celotno območje, na katerem so živeli Slovenci, temveč le večina. Porabje in z njim porabski Slovenci so ostali na Madžarskem."

Kako močno pa je bilo proslovensko gibanje med Slovenci na Ogrskem pred letom 1919?

"Slovenci na Ogrskem do tega časa niso uspeli razviti svojih organizacij, niso imeli društev s slovenskim predznakom, prav tako niso imeli nobene politične stranke, ki bi nosila slovenski predznak. Slovenski oziroma prekmurski jezik so do konca 19. stoletja v posvetnem javnem življenju zelo malo uporabljali, še posebno ko se je proti koncu stoletja močno okrepil madžarski nacionalizem. Madžarska je z dualizmom dosegla uresničitev svojih nacionalnih ciljev; oblikovanje lastne nacionalne države. Prekmurski jezik pa je bil potisnjen iz posvetne rabe, iz ljudskih šol, uradov, preimenovani so bili priimki in imena krajev. Prekmurščina je ostala zgolj v cerkvah, tako katoliških kot evangeličanskih, in v cerkvenih šolah, zato je bilo to vsekakor pomembno okolje za ohranjanje prekmurskega jezika. Ljudska štetja pa so kazala drugačno podobo ne glede na to, kako so bila zastavljena vprašanja. Kazala so, da je na območju živelo približno 78 odstotkov Slovencev, okoli 18 odstotkov Madžarov, ostali pa so bili pretežno Nemci in Judje. Ko so v štetju 1910. vprašali po znanju madžarskega jezika, je polovica vseh prebivalcev odgovorila, da zna madžarsko.

V drugi polovici 19. stoletja so se okrepili stiki med katoliškimi duhovniki na obeh straneh Mure in za slovensko zavest v Prekmurju so veliko naredili štajerski narodni buditelji tistega časa. Pomembno je bilo, da so štajerski Slovenci ta prostor preko Mure prepoznavali kot slovenski. Sicer je že Stanko Vraz tukaj zbiral ljudske pesmi, jezikoslovec Jernej Kopitar se je navduševal nad kvaliteto jezika v prevodu Nove zaveze Števana Küzmiča. Program Zedinjene Slovenije je zajel tudi Slovence na Ogrskem in območje njihove naselitve je bilo vključeno v Kozlerjev Zemljovid slovenske dežele. Vse to je vplivalo, da so se tudi Slovenci tukaj začeli odzivati. Odzivali so se v glavnem duhovniki in romarji, ki so romali denimo k Sveti Trojici. Prekmurci so se udeležili prvega slovenskega tabora v Ljutomeru, Mohorjeve knjige so dobile tudi tukaj svoje naročnike in bralce, nove maše Jožefa Klekla na Tišini se je udeležil tudi Anton Korošec in takrat so tam prvič razvili slovensko zastavo. Pogosti stiki so vplivali na to, da so se v prevratnem času Slovenci na Ogrskem v vse večjem številu pozitivno opredeljevali do združitve z ostalimi Slovenci."

Iz zgodovinskih dokumentov vemo, da ko sta se zavedna Prekmurca Ivan Jerič in Mihael Kühar decembra 1918 v Ljubljani srečala s predsednikom deželne vlade Josipom Pogačnikom in ga prosila, naj posreduje, da bi jugoslovanska vojska zasedla Prekmurje, je ta vprašal, kje je sploh ta pokrajina in ali tam sploh živijo Slovenci. Ali potemtakem brez Slaviča, Kovačiča in Klekla ne bi bilo združitve?

"Gotovo bi bilo to zelo težko. V Ljubljani se je takrat oblikovala nova deželna oblast in njeni predstavniki res niso veliko oziroma skoraj nič vedeli o tem prostoru, zato sta bila delovanje štajerskih Slovencev za Prekmurje in seveda delovanje domačih duhovnikov zelo pomembna. Pred Kleklom, ki je bil urednik prvih treh slovenskih časopisov, ki so izhajali v Prekmurju, je bilo zelo pomembno javno odzivanje dr. Franca Ivanocyja, ki je sicer umrl leta 1913, na ogrske politične, narodne in socialne razmere. Ogrsko posvetno in cerkveno politiko je opozarjal, da če bo še bolj pritiskala na vse, ki niso Madžari, in povečevala socialno neenakost, bo to ljudsko telo postalo socialistično. Predvidel je, kaj se lahko zgodi, če se bo pritisk nacionalizma, liberalizma, politične in socialne neenakosti stopnjeval. Skupaj z zahtevo po avtonomnosti verskih šol, po slovenskih časopisih in pravicah za sezonske delavce je tu zametek nekega prvega političnega programa."

So se tedanji Prekmurci v glavnem preživljali s kmetovanjem?

"V glavnem so bili mali kmetje, najemni delavci na veleposestvih, dninarji, vse do prve svetovne vojne so hodili na sezonska dela na različna posestva v notranjost Ogrske. V tem času pa se je začelo tudi veliko izseljevanje, predvsem v ZDA, v Pensilvanijo, kjer so bili močna jeklarska industrija in rudniki. Prekmurje je bilo takrat precej gosto naseljeno. Na Goričkem pogoji za kmetovanje niso bili ugodni, veliko je bilo gozda, v nižinskih predelih, kjer so bile razmere ugodnejše, pa so imele katoliške družine veliko otrok, med katere naj bi se delila skromna dediščina. Razvoj okrajnih središč Murske Sobote in Lendave je bil na prelomu stoletja očiten, vendar mesti s svojimi dejavnostmi nista mogli pokriti vseh potreb. Zato je bilo izseljevanje pogosto edina rešitev. Danes ima Prekmurje 78.000 prebivalcev, pred prevratom jih je imelo nekaj čez 90.000. Za razvoj prekmurskega podeželja sta bili zelo pomembni obe agrarni reformi, vendar je imela vsaka svoje pomanjkljivosti, prva v prevelikem maksimumu in likvidaciji v času gospodarske krize, druga pa v kolektivizaciji. Industrije je bilo zelo malo, vsi obrati, ki so se razvili do druge svetovne vojne, skupaj niso zaposlili do 1000 ljudi."

Ko omenjate 90.000 prebivalcev, kakšna je bila narodnostna struktura?

"Več kot tri četrtine je bilo Slovencev, ostali so bili v večini Madžari, okoli 3000 je bilo Nemcev, manj kot 1000 Judov in približno toliko tudi Romov, ki pa jih štetja tedaj niso zajela, ter nekaj sto Hrvatov."

Kako enotni so bili Prekmurci, da si želijo v Kraljevino SHS? Vemo, da Prekmurje prvotno sploh ni bilo predmet na pariški konferenci.

"Vedeti moramo, da je šla Kraljevina SHS na mirovno konferenco kot nepriznana država in da je delegacija do maja 1919 delovala kot delegacija Kraljevine Srbije. Vlada in člani delegacije v Parizu so potrebovali nekaj časa, da so se dogovorili, kaj sploh bodo zahtevali, in pokazalo se je, da so bili na primer s svojimi zahtevami na Koroškem preveč objestni in da so za Prekmurje začeli bolj resno delovati po nemškem napadu na Radgono februarja 1919. Dr. Matija Slavič in dr. Fran Kovačič pa sta se svoje naloge izvedencev za meje v Prekmurju in na Štajerskem od začetka lotila zelo resno. Za Prekmurje je bilo pomembno, da se meja z Drave prestavi na Muro. V tem oziru je bila pomembna zasedba Maribora in dela Štajerske s strani Maistrovih borcev. Obenem je treba povedati, da Madžarske tedaj ni bilo na konferenci in da je bil od marca 1919 tam na oblasti boljševiški režim. Predstavniki velesil v vrhovnem svetu konference so dolgo čakali, ali se bo na Madžarskem kaj spremenilo, pa tudi uklanjali so se različnim lobiranjem. Še 20. maja 1919 je svet zavrnil predlog teritorialne komisije o priključitvi Prekmurja h Kraljevini SHS, ga je pa potrdil 9. julija in nato tudi dovolil jugoslovanski vojski, da dodeljeno območje zasede."

Kje v narodni zavesti Slovencev je danes Prekmurje?

"O Prekmurju se še vedno govori kot o nekem eksotičnem delu Slovenije, pa čeprav se mi zdi, da smo v primerjavi s katerimi drugi deli države še kar prisotni v slovenskem prostoru. Dogodki se medijsko pokrivajo, a je kljub temu vedenja o pokrajini - kaj ta je, ne samo folklorno, ampak tudi zgodovinsko in aktualno - premalo. To niso samo mlini na Muri, tolerantni, odprti ljudje, melanholična ravnina in dobra hrana. Tudi ti elementi seveda določajo našo identiteto, vendar se ne moremo identificirati le z njimi. V tem naboru gre morda danes bolj za turistično blagovno znamko in ne za ponazoritev dejanskega življenja v Prekmurju. Včasih se mi zdi, da Prekmurci sami v pogovorih z drugimi premalokrat realno pripovedujemo o sebi, o tem, kdo smo in kako dejansko živimo, ampak se oklepamo stereotipov."

Kateri so torej ti elementi identifikacije poleg Mure in ravnice?

"Geografska lega na neki način vpliva na način bivanja, vplivalo pa je tudi vse, kar se je ljudem na teh tleh dogajalo v preteklosti in kaj se jim dogaja v sodobnem času. Koliko smo imeli možnosti in priložnosti skozi zgodovino razvijati se in koliko od njih smo tudi dejansko izkoristili. Ta prostor je komunikacijsko izredno odprt, do bližnjih evropskih prestolnic je zelo blizu; enako časa kot do Ljubljane potrebujemo do Zagreba, blizu so tudi Budimpešta, Dunaj in Bratislava. Zelo smo vpeti v ta srednjeevropski prostor, a tega ne znamo izkoristiti. Zdi se, kot da Prekmurje ves čas ostaja na robu vsake države, v kateri biva."

Zakaj je tako?

"V Prekmurju se niso razvila močnejša urbana središča, ki bi generirala razvoj meščanstva, da bi to lahko prinašalo med ljudi neko novo kulturo. Pa tu ne mislim samo na kulturo salonov in drugih družabnosti, temveč tudi na domače knjižnice, vlaganja v ekonomijo in priložnosti, s katerimi lastnim otrokom omogočiš, da se izobražujejo. Tega tu v preteklosti ni bilo. Tisti, ki so se izobraževali, so se odločali za vstop v duhovščino in med obema svetovnima vojnama pa tudi pozneje se tisti, ki so dosegli določen nivo izobrazbe, večinoma niso vračali. Enostavno niso videli priložnosti, kje bi se lahko zaposlili in kje bi bilo zanje konkurenčno okolje, da bi lahko napredovali sami in s tem celotna regija."

Nam Prekmurcem v primerjavi z drugimi manjka samozavesti?

"Tudi, kajti če si bolj izobražen, imaš več ekonomskih potencialov, si tudi bolj samozavesten, saj lažje konkuriraš drugemu, tako narodno, kulturno, ekonomsko in sploh intelektualno. Prekmurje je v teh 100 letih v smislu integracije v slovenski prostor postalo zelo slovensko in je stran od središča države - pač toliko, kot se ta razvija, na eni strani centralizirana, na drugi pa razpršena na več kot 200 majhnih občin. Regije, geografske ali zgodovinske, v tem konceptu zelo težko najdejo svoje mesto. V razvoju Prekmurja je veliko elementov, ki so vplivali na to, kakšne priložnosti za izobraževanje in zaposlovanje so imeli ljudje tukaj. Po drugi svetovni vojni so bili vzpostavljeni tu veliki industrijski sistemi, ki so zaposlovali tisoče priučenih delavcev, in ko so ti padli, se je sesul tudi dotedanji koncept pol delavcev in pol kmetov, ki so si ob še kakšnem zaslužku iz tujine ustvarili relativno soliden standard."

Je tedanja država to storila načrtno?

"Podobni industrijski kompleksi so bili povsod po državi. V Prekmurju je bilo pomembno ustvariti delovna mesta za čim več pretežno kmečkega prebivalstva s kvalificiranjem za posamezne operacije znotraj delovnega procesa. Na malih kmetijah se brez dodatnega zaslužka ni dalo preživeti, kaj šele kmetije ustrezno opremiti z mehanizacijo. Del ljudi je torej odšel med delavce in se preselil v mesto, del je bil zaposlen v industriji in drugih dejavnostih, vendar je ohranjal kmetije, del pa je potem, ko so se državne meje odprle, ponovno odšel delat v tujino, predvsem v Nemčijo in Avstrijo. Mladi so odhajali na študij in redki, ki so se vrnili v pokrajino, so sicer bili gibalo njenega razvoja, toda razmerja se v korist višje izobrazbe zaposlenih v različnih dejavnostih in panogah obračajo šele v zadnjih desetletjih. Kombiniran dohodek je družinam prinašal za prekmurske razmere soliden standard, vendar je regijo potisnil le neznatno naprej od podedovanega zaostanka v razvoju v primerjavi z ostalimi slovenskimi pokrajinami. Pol delavci in na pol kmetje niso nikoli razumeli, kaj pomeni biti samo kmet ali samo delavec, in so se le redko lahko solidarizirali s težavami drugih. Kako celotno regijo z novimi programi, idejami, cilji in neko novo dinamiko poriniti v četrto ali peto prestavo, je vprašanje, ki je še vedno aktualno."

Danes, ko imamo avtocesto brez odstavnega pasu in pomurski zakon in ko so žive tudi privatne pobude, vendarle gre na bolje.

"Želela bi spomniti, da sem zgodovinarka ter kot kustosinja in direktorica zaposlena v javnem zavodu. Lahko opazujem dogajanje okoli sebe in si ustvarim mnenje o njem, vendar moja opažanja na gospodarskem ali socialnem področju ne morejo veljati za strokovna. Torej gre zgolj za moje laično mnenje. Veliko finančnih vzpodbud je imelo ali ima kratkotrajen učinek, pasivizacija prebivalstva pa je dolgoročen problem. Veliko ljudi v bistvu deluje ali živi od ene do druge finančne vzpodbude ali socialnega transferja brez kakršnegakoli motiva ali iniciative, da bi se aktivneje odzivali na dogajanje v okolju in družbi ter tam iskali neke nove priložnosti. Spodbude so v teh primerih namenjene le osnovnemu preživetju."

Je tovrstno ravnanje del prekmurske mentalitete? Ali so to še ostanki razmišljanja iz socializma, da mora država poskrbeti za nas?

"Morda, vendar je težko ugibati, kako bi se razvijalo Prekmurje, če po drugi svetovni vojni ne bi bilo socializma. Prekmurje je postalo del širšega slovenskega prostora s približno 25-letnim razvojnim zaostankom in tega obdobja se ni dalo nadoknaditi med obema vojnama. Že to, da se je kulturno integriralo v slovenski prostor, da so se z navezavo na slovensko železniško in cestno omrežje obrnile komunikacijske poti, je pomenilo veliko. Kot že rečeno, velik del standarda, ki ga imajo Prekmurci danes, je prigaran v tujini. Takrat, ko so veliki industrijski sistemi, ki so zrasli v socializmu, razpadali, je država le gasila socialno bombo, novih možnosti pa se je iskalo bolj malo. Celotna slika se spreminja šele v novem času v korist tehnološko zahtevnejših panog, turizma, tudi projektov na področju ohranjanja in komuniciranja kulturne dediščine, toda splošni kazalniki zdravja prebivalstva in njegovega kvalitetnega življenja niso dobri."

So potemtakem vsi ti dejavniki prispevali k temu, da Prekmurje še vedno gospodarsko, socialno zaostaja za razvitejšim delom države?

"Prekmurje ali Pomurje kot regija je vzpostavilo nekaj skupnih ciljev, za katere je uspelo pridobiti nacionalna in evropska sredstva. Občine so v teh prepoznale svoj interes, sicer pa bolj ali manj delujejo vsaka po svoje. Te tudi sicer niso naredile nič ali bolj malo, da bi terjale od vlade vzpostavitev institucij, ki jih druge regije imajo. Predvsem tistih, za katere že obstajajo tudi zakonske podlage. Nekaj let je že od nakupa objekta za enoto Pokrajinskega arhiva Maribor v Murski Soboti, institucije pa ni. Ni tudi enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, čeprav imamo tudi za to že dolgo zakonsko podlago. In če ni institucij, ni na voljo dovolj kvalificiranih ljudi in ni možnosti, da bi se oblikovalo širše strokovno okolje, ki bi oblikovalo neke nove parametre razvoja in bi se ta tudi dejansko zgodil."

Prekmurci torej nosimo enak delež krivde kot država, da smo tam, kjer smo?

"Seveda. Vse je na regiji. Moraš imeti koncept, moraš vedeti, kaj želiš doseči in kako to doseči. Vsaka pomoč ali projekt bosta imela le začasen učinek, če ju ne boš znal izkoristiti za trajni razvoj. Prevečkrat se zgolj selimo od ene ideje k drugi. Idejo, ki je trenutno pri roki ali je morda prišla od drugod, pograbimo za nekaj časa, vanjo vložimo veliko denarja, čez tri leta pa nanjo kar pozabimo in se že podimo za neko novo idejo, s katero bi se prebili v naslednja tri leta. Ni koncepta in zelo malo je dolgoročne vizije."

Kje je Prekmurje po 100 letih?

"Prekmurci smo ustvarjalno prisotni marsikje; v glasbi, slikarstvu, literaturi, plesu, imamo tudi dobre muzejske projekte, ki jih prepoznava širši slovenski, pa tudi evropski prostor, imamo podjetja, ki so uspešna, imamo športne prvake in znanstvenike z zavidljivimi referencami. Prekmurje je doseglo nivo razvoja, ki je primerljiv z nekaterimi drugimi deli Slovenije. Kljub temu pa je pri nas še vedno najvišja stopnja brezposelnosti, umiramo prej od drugih Slovencev, onesnaženost s pesticidi je velika. Zdi se, kot da je neki prag, preko katerega ne zmoremo. Še vedno je preveč ljudi, ki živijo na pasivnem robu in ne vedo, kaj naj bi naredili drugače, da bi lahko sami ali njihovi otroci živeli bolje. Kot povsod v širšem prostoru se tudi tukaj prebivalstvo stara, demografski kazalniki niso dobri. Morda bi potrebovali neko prevetritev z dobro migracijsko politiko, s katero bi ustavili praznjenje podeželja in regij, kot je Prekmurje, da ne bomo na koncu vsi živeli v nekaj večjih mestih."

Ali znamo vsaj ceniti ljudi, ki poskušajo prispevati ideje, biti vlečni konji?

"Dostikrat smo zadovoljni že s svojimi mini projekti in koncepti, ki jih redko primerjamo s širšim okoljem. Ne vidimo okrog sebe in nemalokrat svojim povprečnim izdelkom postavimo najvišjo možno ceno. Zato moramo tistim, ki poskušajo biti vlečni konji, pomagati, da ne ugasnejo, ampak da iz sebe dajo tisto najboljše in tako pomagajo ne le sebi, temveč celotni regiji."

Prekmurje pregovorno velja za okolje, kjer med različnimi narodi, verami vlada sožitje. Pa vendarle, ko govorimo o Romih, ali ni to sožitje lažno? Le redko se "civili" zasebno družimo z Romi?

"Čeprav so romska naselja rasla vzporedno ob drugih naseljih in krajih, največje na Pušči, in ne glede na to, koliko se družimo in koliko je mešanih zakonov, smo na koncu vendar skupaj v vrtcih, šolah in službah. Nekoč ločena romska naselja se z ekonomskim razvojem skupnosti postopoma integrirajo. Uspeli smo razviti koncept sobivanja, v katerem imajo romski otroci ob vstopu v šolo enake možnosti, prav tako preko romskih svetnikov deluje politična zastopanost v občinskih svetih. Koncept, kako živeti skupaj, je vzpostavljen bolje kot drugje, je pa še daleč od tega, da ne bi bil lahko boljši. Za skupnosti je pomembno, da znajo sobivati, se integrirati, če je za to potreba, in seveda tudi ohranjati del svoje izvirne identitete."

Medtem ko Prekmurci, Slovenci združitev z matičnim narodom slavimo, je za pripadnike madžarske manjšine to, kot pravijo, boleč spomin, izguba. Moramo v tej luči razumeti tudi njihovo dosedanjo neudeležbo na proslavah ob tem prazniku?

"Ni nujno, da je zmaga le priključitev naroda k državi, kjer živi večina naroda. Zmaga je lahko tudi, da živiš v bolj demokratični državi, pa to, da se v njej dobro počutiš. Tako kot so bili z novo državno mejo Madžari v Prekmurju ločeni od matičnega naroda, so Slovenci v Porabju ostali ločeni od območja, kjer se je v novo državo povezal slovenski narod. Nikomur se ni treba na silo udeleževati proslav, ne Slovencem ne Madžarom. Tako kot Slovencev na avstrijskem Koroškem ni treba nadlegovati, če se ne udeležijo praznovanja koroškega plebiscita. Vsak naj proslavlja tako, kot sam želi, dokler s tem ne žali čustev drugih ali celo uporablja sovražnega govora. Šolarje naj se sicer uči in seznanja s temi obdobji zgodovine, in če se organizirano udeležijo tovrstnih praznovanj, je to v duhu poučevanja zgodovine in državljanske vzgoje. Ne vidim pa potrebe, da bi se Madžari morali odzivati na naša praznovanja, ki imajo nacionalni predznak. In ta praznik ga vsekakor ima."

Torej nimate pomislekov, če se navkljub vsem pravicam, ki so zagotovljene madžarski narodni skupnosti, tudi letos poslanec Ferenc Horvath ne bi udeležil proslave v Beltincih?

"On je politik in se bo na podlagi tega, ali bi mu udeležba prinesla korist ali ne, odločal, kajti zanj je to politično dejanje. Ko govorimo o zgodovinski bolečini, se je treba vprašati, kako dolgo naj narod goji svojo zgodovinsko bolečino. Večno? Se bomo kot narod razvijali, če bomo nenehno razmišljali o tem, kje vse so nekoč živeli ali gospodovali naši predniki oziroma kaj bi naredili za popravek zgodovinskih krivic, pa čeprav so se nam kakšni prejšnji poskusi že usodno izjalovili. Odločati se je treba predvsem na podlagi tega, ali ti država, v kateri živiš, zagotavlja uresničevanje tvojih kulturnih, političnih in narodnih pravic. In če ne, jih imaš vso pravico terjati."

Kako pa razumete pomisleke, bojazni nekaterih o možni reviziji trianonske pogodbe?

"Nič ne vem o aktualnih pomislekih. Vsaka država naj razmišlja znotraj območja, na katerem je. Slovenija naj razmišlja o svojem območju, ki naj ga celovito obravnava in upravlja kot država, enakovredno in enakopravno z vsemi elementi; ekonomskimi, socialnimi, manjšinskimi. Obenem pa naj se zaveda, kje so njene meje. In enako velja za Madžarsko. Pravica vsake manjšine pa je, da se na prostoru, kjer živi, bori za svoje pravice in priložnosti, pri čemer naj ji matična država poskuša pomagati v okviru zakonitih poti. Enako velja za Slovence na Madžarskem."

Je mogoče madžarske finančne investicije v Prekmurje in Slovenijo razumeti tudi na način "kar ni šlo z vojsko, bomo poskušali z denarjem"?

"Ne vem. Vem pa, da se Slovenci na enak način bojimo vseh kapitalov, ki prihajajo iz sosednjih držav. Potem pa dajmo sami sebi vse kupiti doma in kupujmo sami še zunaj. Pri nas gre bolj za vprašanje, ali država zna izrabiti kapital, ki se ponuja, pa tudi, ali zna oceniti, ali gre za katere druge interese in ne zgolj ekonomske. Nič ne pomaga, če se odrečemo vlaganjem, potem pa ta isti investitor odide drugam in dobimo dodatno konkurenco. Tu gre izključno za sprejemanje pametnih odločitev. Morebitno vlaganje v volilne glasove predstavnikov manjšine, ki imajo dvojno državljanstvo, pa je stvar Madžarske in ne Slovenije, čeprav je način vplivanja na rezultat volitev v državi, v kateri ne živiš in ne plačuješ davkov, za mene demokratično sporen ne glede na to, za katero državo gre."

Kako bi potem pojasnili nekomu, ki ni iz Prekmurja, vznemirjenost v delu prebivalstva zaradi madžarskih vlaganj?

"Slovenci smo vedno vznemirjeni; ko Hrvati kupujejo Elan ali Mercator, Nemci Zlatorog ali želijo graditi tovarno, Italijani zemljo na Primorskem, Belgijci pivovarno ali Madžari banko. Na koncu smo sami za svoje lastne zmote in 'nacionalne interese' zapravili več, kot bi nam lahko iz države odnesel kdorkoli."

Kaj polagate na srce Prekmurkam in Prekmurcem ob prazniku za naslednjih 100 let?

"O sebi kot o posameznikih, o sebi kot o skupnosti in o sebi kot delu širše države naj razmišljajo pozitivno. Naj razmišljajo o tem, kaj vse lahko sami naredijo, ob tem pa naj poskušajo najti za svoje ideje tudi finančno in politično podporo. In naj se mednarodno povezujejo. To je edini način, da se ohranimo kot skupnost in da lahko tisto, kar imamo, ponudimo v širši prostor kot del naše kulturne identitete in ustvarjalnosti. Ponujajmo pa najboljše, saj smo lahko le na ta način zanimivi sebi, vsem, za katere želimo, da bi v regiji ostali, in vsem, ki jih želimo privabiti."

Metka Fujs, dolgoletna direktorica Pomurskega muzeja Murska Sobota, je letos prejela Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo, ki jo podeljuje Slovensko muzejsko društvo. Pomurski muzej deluje v najlepšem delu Murske Sobote, v tamkajšnjem gradu sredi mestnega parka. Temu pritrjuje tudi direktorica, ki pa pravi, da se žal v zgradbo premalo vlaga.
Pomurski muzej Murska Sobota ob 100. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom čez vse leto pripravlja različne dogodke. Pravkar se je zaključila razstava del Ludvika Vrečiča, prvega prekmurskega akademskega slikarja, v drugi polovici leta pa bodo odprli razstavo o 100 izbranih dejstvih o Prekmurju, ki bodo upodobljena z ilustracijami.

VIR. vecer.com / Urška M. / Foto Andrej P.

Podrobnosti
Kategorija: Novice

Državnega prvenstva v katah-NAGE NO KATA v Izoli so se udeležili tudi člani Judo kluba Lendava in sicer v nedeljo, 4. avgusta 2019. Mlinarič Nejc in Markoja Jure sta oba dosegla 6. mesto. Člani Judo kluba Lendava so se v četrtek, 8. avgusta udeležili polaganja pasov v Izoli, v organizaciji Judo zveze Slovenije. Uspešno polaganje pasov so opravili: Nejc Mlinarič, Jure Markoja in Jan Kočila in pridobili naziv MOJSTER JUDA 1. dan.

vir: pomurec.com

Podrobnosti
Kategorija: Novice

Preteklo leto je zaključila s 571 zaposlenimi, kar je 18 odstotkov oz. 87 sodelavcev več kot leto prej.

Številna nova delovna mesta so posledica nadaljnje rasti proizvodnje na Lekovi lokaciji, kjer delujeta enoti Antiinfektivi in Trdni izdelki. V celotnem Leku je namreč prav lendavska lokacija zaposlila največ novih sodelavcev. Preteklo leto je zaključila s 571 zaposlenimi, kar je 18 odstotkov oz. 87 sodelavcev več kot leto prej.

»Dokončno smo se uveljavili kot Novartisov strateški pakirni obrat za trdne farmacevtske oblike in eden največjih dobaviteljev njegovih zdravil kupcem in bolnikom po vsem svetu,« je dr. Simon Rečnik, direktor Trdnih izdelkov Lendava, pospremil pravkar objavljeno Poročilu o trajnostnem razvoju družbe Lek, d. d., za leto 2018, ki prinaša informacije o družbenih in okoljskih vplivih poslovanja. Napovedal je, da bo Novartis začel še letos v Lendavo prenašati pakiranje ključnih inovativnih zdravil svoje Farmacevtike: »Letos bomo pakirali osem novih inovativnih zdravil in pripravili vse za nova lansiranja v prihodnjih letih.«

V enoti Trdni izdelki Lendava obseg proizvodnje povečali za 15 odstotkov
V enoti Trdni izdelki Lendava so povečali obseg proizvodnje za 15 odstotkov, kar pomeni skoraj 6,2 milijarde tablet in kapsul, zapakiranih v 171 milijonov pakiranj zdravil. Povečali so tudi kompleksnost portfelja izdelkov, ki obsega že več kot 85 različnih molekul, zapakiranih v več kot 3200 končnih farmacevtskih oblik. V letu 2018 so začeli pakirati prvo inovativno zdravilo - imunosupresiv, zaviralec imunske odzivnosti, ki ga Novartisova Farmacevtika dobavlja bolnikom po celem svetu.

Enota Antiinfektivi Lendava je v preteklem letu ponovno proizvedla rekordne količine kalijevega klavulanata, sestavine enega izmed Lekovih in Sandozovih najpomembnejših izdelkov. »Visoko konkurenčnost na najzahtevnejših trgih smo še izboljšali z optimizacijo porabe fermentacijskih surovin ter z veliko manjšimi izboljšavami, s katerimi smo dodatno znižali proizvodne stroške,« je pojasnila Gizela Štampar, direktorica Antiinfektivov Lendava.

Reciklirali 92 odstotkov vseh nastalih odpadkov ali odstotek več kot leto prej
Kljub povečani proizvodnji so v Lendavi za 2 odstotka zmanjšali porabo surovin. Porabo tehnološke vode so zmanjšali za 20 odstotkov, učinkovitost rabe vode (brez hladilnih voda) pa izboljšali za več kot 22 odstotkov. S prenovo in združitvijo dveh hladilnih sistemov in optimizacijo odstranjevanja pepela iz sežigalnice so prihranili 2620 GJ energije. Delež ponovno uporabljenih organskih topil je dosegel 97,5 odstotka in je s projektom regeneracije dodatnega topila pridobil več kot 2-odstotni točki. Lek skoraj 92 odstotkov vseh nastalih odpadkov reciklira. Za investicije v varovanje okolja je Lek v zadnjih petih letih namenil več kot 21 milijonov evrov, samo v letu 2018 4,9 milijona.

vir: prlekija-on.net