Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

16 avgust 2023

Pri Vidovih je skrb za ljudi na prvem mestu

Zakonca iz Čentibe sta lastnika velnes centra Regeneracijska hiša Vida, kjer je poleg savn, jacuzzija in solne sobe v ponudbi tudi več vrst masaž. Od drugih ponudnikov ju ločita intimnost prostora in edinstven pristop do strank.

Še preden se človek nauči govoriti, je sposoben dotika. To je vedno prisoten in naraven element, z njim se sporazumevamo, izražamo ljubezen in tolažbo in je zato nepogrešljiv del življenja. Z masažami in velnes storitvami prispevamo k preventivi, saj so njeni blagodejni učinki med drugimi tudi boljša prekrvavitev, sproščene mišice in boljše psihofizično stanje. Čeprav velnes povezujemo s hladnejšimi meseci, je dobro vedeti, da sta preventiva in skrb za zdravje zelo pomembni vse leto.

Zgodba zakoncev Konrada in Kornelie in njunega velnes centra v Čentibi sega v leto 2018, ko sta se prijavila na razpis in pridobila finančna sredstva Madžarske prek pisarne Zavoda za regionalni razvoj madžarske narodnosti Profutura. Z denarno podporo sta si lahko privoščila solno kabino, halogenerator in savno. Sprva sta izvajala le masaže, nato pa je, ko sta si končno priskrbela vso potrebno opremo in začela delati, prišel covid. Ker je Konrad v tistem času pristal na čakanju v svoji redni zaposlitvi, se je kmalu odločil, da si bo sam služil kruh, in dal odpoved, saj je bilo tedaj že veliko povpraševanja po njegovih masažnih storitvah. Tako zakonca sedaj izvajata masaže vzporedno le, ko pride kakšen par in želi hkratno masiranje, sicer pa masira Konrad, Kornelia pa pomaga pri organizaciji dela in čiščenju.

V ponudbi imata tri- ali štiriurne pakete, ki zajemajo razvajanje v infrardeči ali finski savni, v jacuzziju za največ štiri osebe, na ležalnikih in kavčih za počitek, s sadjem ali čokolado, čajem in vinom lokalnega vinarja ter solno terapijo za lajšanje dihalnih tegob. Poleg naštetega pa imajo še protibolečinsko ali sprostitveno masažo, izvajajo ročno limfno drenažo, refleksno masažo stopal, indijsko masažo ali masažo glave in tudi kombinacije masaž ter regeneracijsko masažo, ki traja uro in pol.

»Zaradi statičnosti in sedenja postajajo vrat in hrbtne mišice vedno bolj togi. Zato je pomembno, da z masažo stimuliramo mišice, da se izboljša njihova funkcija in pride do sprostitve. Refleksoterapija nas uči, da je treba blokade in vozle v telesu in tudi na splošno v življenju 'razrahljati', sicer ni prostega pretoka energije. Z obiskom bodisi finske ali infrardeče savne se naše pore odprejo, skoznje pa odtekajo toksini in odpadni produkti metabolizma, torej strupi (alkohol, nikotin, težke kovine). Infra savna je bolj globinska – žarki segajo celo do štiri centimetre v tkivo – in je primernejša tudi za ljudi, ki so občutljivi na visoke temperature, saj se temperature v infra savni gibljejo med 40 in 60 stopinjami. V jacuzziju pa se tudi sprostijo mišice v vodi, ki ima 34–36 stopinj, kar je terapevtska temperatura. Tudi solna terapija je že sama po sebi regeneracija telesa: sol gre po dihalnih poteh v pljuča, kjer jih začne stimulirati, s tem se poveča oksigenacija,« pojasnjuje Konrad Vida.

Vidovi se pri masažah vedno prilagodijo posamezniku, usmerijo se na tisto težavo, ki jo stranka ima. To ni le splošna masaža, temveč tudi svetovanje, kar je dodana vrednost. V velikih velnes centrih ali hotelih ni take intime, kot jo ima gost v oazi spokojne domačnosti. »Regeneracijska hiša Vida se sicer težje najde, ampak to je tudi morda prednost, ker se lahko skriješ od vrveža, je zaseben kotiček, ni stika z drugimi ljudmi, vtis je romantičen in luksuzen, barve so tople, pohištvo je naravno, energija je pozitivna, to so po navadi besede naših gostov, saj se ljudje radi vračajo in nas tudi priporočajo,« je za konec dodala Kornelia.

S skrbjo zase v obliki masaž, savne ali toplih kopeli nedvomno prispevamo k soustvarjanju boljšega vsakdana za vsa čuteča bitja, saj je to, kar je dobro za nas, dobro tudi za vse okrog nas.

Vir: vestnik.si

• baletna
• Brina Gerebic

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

18 julij 2022

Spoznajte enajstletno mlado balerino iz Lendave, ki je pravkar prejela posebno nagrado na dunajskem baletnem tekmovanju.

Draga Brina, poletni pozdrav, in zaupaj nam, kje smo te našli v teh poletnih dneh in kaj počneš?
Sem doma, včasih se družim s prijatelji. Z družino gremo na izlete, v kino, na obiske k sorodnikom. Kamor koli grem, vedno plešem, ne morem si pomagati, ples me spremlja vsepovsod.

Je za tabo naporno leto ali eno takšno običajno pač?
Za mano ni naporno leto, saj sem poskušala vsako stvar spremeniti v pozitivno smer. Skoraj vse leto sem obiskovala 2. in 3. razred baleta in individualne vaje, kar sem zelo rada počela in mi ni bilo naporno.

Predstavimo te za začetek našim bralcem in bralkam. Kdo si, Brina Gerebic, in kam si namenjena, če že veš?
Opisala bi se tako: sem zelo čustvena oseba, sem stroga sama do sebe in vsaka stvar mora biti popolna. Sem prijazna in vljudna do vseh ljudi. Zelo rada imam živali. Rada tudi vsak dan sestavljam svoje koreografije.

Povej nam nekaj o svojih baletnih začetkih. Saj se vse začne na začetku, kajne? Kdo te je navdušil za balet in zakaj ravno balet?
Moji začetki so bili zelo zanimivi. Vedno sem rada gledala ples, še posebej balet. Ko sem bila majhna, sem vedno želela plesati s svojim starejšim bratom, čeprav on tega ni želel, ampak sem ga nekako poskušala zvleči v ples. Vedno, ko sem bila zunaj na dvorišču, sem rada plesala balet. Glasba iz Labodjega jezera mi je bila najljubša. Rada sem plesala s svojim prvim dresom in copatki, ki so se zelo ujemali. Prvi dres in copatke sem dobila pri štirih letih za rojstni dan. To darilo sem dobila od mamine prijateljice Mateje. Res sem bila zelo vesela. Od tistega časa dalje sem zelo vzljubila balet in komaj sem čakala, da me bodo starši lahko vpisali na balet.

Je botroval odločitvi tudi ogled plesne ali baletne predstave?
Ja, ko sem bila stara šest let, sva z mami šli v Lendavo na baletno predstavo Pepelka. Po predstavi sem mami rekla, da bi tudi jaz rada obiskovala baletni oddelek. Že sem komaj čakala, da bom jeseni začela hoditi.

Kako je potekala tvoja baletna pot? Ali od začetka obiskuješ balet na Glasbeni šoli Lendava?
Moja baletna pot se je začela na Glasbeni šoli Lendava leta 2017, ki jo obiskujem še danes. Zdaj grem v 3. razred baleta.

Kdo pa so tvoji mentorji in kako sodeluješ z njimi, kakšen odnos imate?
Moja učiteljica je Vanessa Kreslin. Je zelo prijazna, saj tudi ko mi kaj ne gre, mi pomaga in poskušava na bolj zabaven način rešiti zadevo. Mislim, da imava z učiteljico zelo dober in lep odnos. Učiteljica me dobro pripravi na tekmovanja in vedno govori, da me je užitek gledati med plesom, kar me motivira. Leta 2020 je bila moja učiteljica Tjaša Korenjak, ki me je tudi prvič prijavila na TUTU tekmovanje. Bila je zelo prijazna in me je motivirala, saj so vse najine vaje potekale prek zooma. Obe mentorici sta čudoviti osebi in dobri učiteljici.

Stara si enajst let in rada obiskuješ tudi baletna tekmovanja, na katerih dosegaš krasne uspehe. Kje vse si že bila in na katere uvrstitve, ki si jih osvojila, si najbolj ponosna in zakaj?
Leta 2020 je bilo moje prvo TUTU tekmovanje, ki je potekalo prek spleta, na zoomu. Osvojila sem zlato medaljo in drugo nagrado za koreografsko tekmovanje. Leta 2021 je TUTU tekmovanje potekalo v Lendavi v živo v Gledališki in koncertni dvorani Lendava. Na koreografskem tekmovanju sem dosegla zlato medaljo in drugo nagrado. Po tekmovanju sem bila zelo vesela, saj so sodniki prišli do mene, mi čestitali in povedali, da sem velik talent. Letos, 2022, je TUTU tekmovanje potekalo v SNG Maribor, kjer sem nastopila z dvema koreografijama. V prvi baletni kategoriji sem osvojila zlato medaljo in drugo nagrado, v koreografski kategoriji pa srebrno medaljo in tretjo nagrado, prejela pa sem tudi priznanje za najmlajšo udeleženko tekmovanja.

Na on line tekmovanju Grand Prix Vienna 2022
To leto se se poleti udeležila tudi spletnega tekmovanja Ballet Grand Prix Vienna in prejela poosebno nagrado za talent in štipendijo. Na vseh tekmovanjih in vseh kategorijah sem si koreografije izmislila sama, prav tako sem si sama izbrala glasbo zanje.

Brina je na dunajskem tekmovanju prejela posebno nagrado za talent in štipendijo
Kaj ti pomenijo tekmovanja in zakaj so dobra, česa pa recimo ne maraš?
Meni so tekmovanja kot življenjska izkušnja, saj mi to predstavlja nek izziv, uživam v plesu. Na tekmovanjih mi je všeč, da dam vse od sebe, saj se tam vidi ves moj trud. Na tekmovanjih izrazim vsa svoja čustva in v glavi imam, da mora biti vse popolno.

Kot omenjaš, tudi veliko sama koreografiraš. To pomeni, da čutiš, da je v tebi tudi koreografski talent?
Ja, skoraj vsak dan si izmislim kako novo koreografijo. V sebi čutim, da imam veliko domišljije in čuta za gibanje. Glasba me zelo sprošča in ob njej vedno začnem plesati. Ob vsakem čustvu, naj bom žalostna ali vesela, me ples sprošča, in dam vsa čustva iz sebe, kar se v plesu izraža.

Kaj te inspirira, ko kreiraš novo točko?
Mene najbolj inspirira glasba, saj na glasbo začutim, kakšni morajo biti gibi in ples. Glasba in gibi se morajo ujemati, se pravi, ko nekdo gleda ta ples, da začuti, kaj želiš povedati s plesom. Ko gledam kakšne baletne variacije, jih želim sestaviti po svojem okusu, kako jih jaz začutim.

V katerih koreografijah pa najbolj uživaš, modernih ali klasičnih in verjetno si želiš tudi zaplesati na špicah?
Uživam seveda v vseh koreografijah, ampak najbolj uživam v baletnih klasičnih. Ko nekdo gleda balet, se mu zdi, da je vse tako lahkotno, vendar je za tem veliko truda in težkega dela. Enkrat želim v svoji koreografiji združiti balet in moderen ples. Za zdaj še nimam špic, vendar si jih zelo zelo želim. Komaj čakam, da bom plesala z njimi.

Imaš vzornike v baletnem svetu, koga občuduješ?
Občudujem prof. Evely Teri, nekdanjo primabalerino, ki živi in dela na Dunaju. Na tekmovanjih pa je žirantka. Kot profesionalen baletnik mi je všeč Tomaž Golub. Všeč mi je balerina Nuša Gujt Bauman, ki sem jo večkrat srečala na TUTU tekmovanjih in zelo lepo pleše.

Se želiš poklicno ukvarjati z baletom, kakšne so ambicije in kaj vse s pripravljena narediti, da jih izpolniš?
Jaz si izredno želim postati profesionalna balerina, to bo moje poslanstvo in v tem bom zelo uživala. Zaradi teh ambicij sem pripravljena iti tudi v tujino na šolanje. Rada bi šla v Budimpešto. Rada bi potovala in plesala po vsem svetu, zelo si želim na Kitajsko in v Pariz.

Kaj vse te še zanima v življenju?
Zelo rada pojem, rada bi se naučila smučati. Zanimajo me ličenje, kozmetika in moda, saj se zelo rada lepo oblačim. Že sem si nekako ustvarila svoj stil. Moja mama mi vedno reče, da imam lep stil.
Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?.
Zelo rada ustvarjam in imam rada nakit. Rada kam grem in obiskujem različne restavracije, saj zelo rada jem različno hrano. Rada imam adrenalinske stvari.

Kako tvoji vrstniki, sošolci gledajo na baletno udejstvovanje? Navijajo zate, te podpirajo ali včasih tudi zavijajo z očmi?
Nekateri prijatelji me podpirajo in jim je balet všeč, nekaterim pa ni tako všeč. Če je kdo včasih nesramen, ga skušam razumeti in se z njim pogovoriti. Mislim, da otroci drug do drugega ne bi smeli biti zlobni, ampak bi se morali podpirati. Mene moji starši učijo, da moram biti prijazna in razmišljati s svojo glavo in srcem.

Starši pa so tvoji veliki podporniki, kajne? Kako se to izkazuje?
Že od malega me podpirajo pri baletu. So zelo ponosni name in jaz sem ponosna nanje. Vesela sem, da imam možnosti za baletno šolanje. To se izkazuje v pogovorih, ki jih imam z mamo in atijem o življenju, saj me to motivira in mi pomaga, ko je kaj težko. Še posebej z mamo imava resne, življenjske pogovore, vem, da se lahko zanesem na starše, na brata Gaja, stare starše, sorodnike, prijatelje in vse, ki me imajo radi.

Te bodo podprli tudi, če bi se recimo zavoljo baleta morala preseliti iz Slovenije?
Seveda me bodo podprli. Me bodo pa obiskovali in jaz bom komaj čakala, da se bom vračala v domači kraj.

Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?
Pleši s srcem.

Plesati balet pa je?
Noro … to je moja ljubezen!

vir: paradaplesa.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

28 junij 2023

Laszlo Herman iz Gornjega Lakoša je kljub močni navezanosti na Prekmurje po študiju likovne umetnosti na ljubljanski pedagoški fakulteti ostal v prestolnici, saj je tam dobil službo.

Še vedno pa se z veseljem vrača v pokrajino ob Muri, saj ima v Lendavskih goricah hišo z ateljejem, v katerem ustvarja. »Po upokojitvi bom lahko več časa bival in slikal v mojem ljubem Prekmurju. Tu črpam navdih in energijo za ustvarjanje in zato pogosto hodim domov, kjer imam sorodnike in prijatelje,« pravi Herman, ki ob pedagoškem delu na Osnovni šoli Ledina v Ljubljani veliko slika, imel je tudi precej samostojnih in skupinskih razstav v Lendavi, Ljubljani ter drugod po Sloveniji in v tujini.

»Likovna umetnost zame pomeni način življenja, izražanja. Umetnost me zapolnjuje in ne mine dan, da ne bi bil povezan z njo. Svojo kreativnost izražam tudi na drugih področjih likovnega dela, kot sta vitražerstvo in restavriranje,« pravi. V času epidemije je veliko v svojem ateljeju v Ljubljani, kjer vsak dan ustvarja in čaka, da bo koronakriza minila in bo spet lahko razstavljal svoja dela. Zaradi epidemije je odpadla vrsta razstav njegovih del. »Vendar se s tem ne obremenjujem preveč. Z drugimi likovnimi ustvarjalci sem veliko v stiku prek spleta. So tudi taki, ki so zaradi epidemije padli v ustvarjalno krizo, nekatere pa take razmere še spodbujajo k ustvarjanju.«

Likovni sprehodi po neznanem

Konec lanskega leta je podaril Splošni bolnišnici Murska Sobota šest slik iz svojih opusov Začarani krog življenja in Sprehod po neznanem. »Hotel sem pomagati medicinskemu osebju, ki bije neverjeten boj proti tej bolezni. Moj prispevek je minimalen in simboličen v primerjavi z njihovim delom. Motiviralo me je tudi dejstvo, da sem pred leti prispeval svoja dela za oškodovance v poplavi in je bila avkcija mojih slik zelo uspešna, zato upam, da bo tudi tokrat.«

ajbolj in usodno so vplivali nanj učitelji likovne vzgoje na osnovni šoli Janos Persa, Ferenc Kiraly in Jancsi Toth. »Njihove napotke, besede in dela sem vpijal kot spužva. Kot mlad navdušenec nad likovnostjo sem seveda risal vse okoli sebe, portrete sovaščanov, živali, krajino, tihožitja, prerisoval stripovske podobe ...« V osnovni šoli je zanj praktično obstajala samo likovna vzgoja, pri drugih predmetih je bil povprečen. Zato je šel po osnovni šoli v Ljubljano na šolo za oblikovanje, smer grafično oblikovanje. »Na tej šoli sem zelo užival, ker je bil poudarek na kreativnosti, risanju in slikanju, tako da so bila ta leta zame nebesa. V tem času nisem niti za trenutek podvomil o svoji izbiri poklicne poti.«

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

24 junij 2022

David Berke je trikratni državni prvak v svoji kategoriji – Za dosego vrhunskih rezultatov dosledno sledi zastavljenemu načinu dela

David Berke, ki je po izobrazbi diplomirani kineziolog, se je z bodibildingom začel ukvarjati pred približno petimi leti. V preteklosti je treniral nogomet, med študijem tudi judo, kmalu pa mu ti treningi niso več zadostovali. »Potreboval sem več športa v življenju« pove. Za uspeh na področju bodibildinga sta po njegovih besedah pomembni dve stvari. »Zadostna mišična masa in čim manj maščobe, seveda pa je odvisno, v kateri kategoriji tekmuješ.« V bodibildingu so namreč številne kategorije za moške in ženske, razlikujejo pa se tudi med posameznimi zvezami. Berke, ki tekmuje v mednarodni zvezi za bodibilding in fitnes IBFF, je leta 2016 začel tekmovati v kategoriji athletic. »Ker sem visok 174 centimetrov, sem v tej kategoriji lahko imel okrog 77 kilogramov. Zdaj jih imam okrog 90, zato tekmujem v drugi, močnejši kategoriji. Po teži so kategorije do 70, do 80, do 90 in nad 90 kilogramov. Obstaja pa še več posebnih kategorij, in sicer fitness model, fitness, athletic physique in men's physique, kjer sta prvotnega pomena videz zgornjega dela telesa ter estetika.« Kot je še povedal sogovornik, je z leti konkurenca postala zelo velika. »V posamezni kategoriji tekmuje od pet do šest posameznikov, najštevilnejše pa so še vedno tiste kategorije, v katerih nastopajo tekmovalci z manj mišične mase oziroma imajo manj kilogramov. Lahko pa rečem, da zanimanje za udeležbo na tekmovanjih v zadnjih letih narašča.«

Prehrana in treningi so ključnega pomena

Diplomirani kineziolog se na tekmovanja pripravlja vse leto, tekmuje pa na amaterski ravni. »Bodibilding je predvsem estetski šport, tudi zato obstajajo različni pristopi k njemu. Nekateri se vse leto trudijo držati nizek odstotek telesne maščobe in so zato v razmeroma dobri formi. Jaz pa sem do sedaj delal tako, da sem si razdelil obdobja na pridobivanje mišične mase in na kurjenje maščob.« V obdobju pridobivanja mišične mase ga zato ni skrbelo, koliko bo pojedel, saj je bil njegov cilj »zrasti«. »Prehrana pri bodibildingu je relativno zdrava, vendar se razlikuje glede na cilje, ki jih imaš. Če želiš pridobiti mišično maso, moraš pojesti zadosti kalorij, da si v kaloričnem presežku. Ne smejo manjkati beljakovine za regeneracijo mišic ter aminokisline in prehranski dodatki. Ko pa pride do obdobja čiščenja oziroma kurjenja maščob, moraš paziti, da si v kaloričnem minusu. Vseeno pa moraš pojesti zadosti beljakovin, da ohranjaš mišično maso,« je razložil. Ko je v obdobju pridobivanja mišične mase, s hrano zaužije od štiri do pet tisoč kalorij. Za zajtrk ima okrog sto gramov ovsenih kosmičev, ki jim doda dve merici sirotkinih beljakovin ter zamrznjeno sadje in arašide. Čez dan ima nato razporejene do štiri dodatne obroke, ob katerih poje vsaj kilogram piščančjih prsi, ki so kakovosten vir beljakovin, zraven poje okrog tristo gramov riža. »Če vidim, da pridobivam maščobo, nekoliko zmanjšam ogljikove hidrate,« je dodal. Po treningu spije beljakovinski šejk in poje sadje, zvečer pa poje še skyr oziroma mlečni izdelek, podoben skuti, ter pol litra beljakov. Poleg ustrezne prehrane so bistvenega pomena tudi treningi, ki temeljijo na uporabi uteži ter kardio vadbi. »Dobro je vključevati tudi raztezne vaje, saj je možnost poškodb manjša, izkoristek mišic pa večji. Vendar si za to velikokrat vzamemo premalo časa,« je poudaril. Treninge ima dvakrat dnevno. Zjutraj opravi kardio vadbo, popoldne oziroma zvečer pa še vadbo z utežmi. Trenira večinoma sam, pred tekmovanji ima pomoč predvsem pri hidraciji.
Kiparjevo delo

  Najboljši je bil na svetovnem prvenstvu, v kategoriji do 90 kilogramov.
David Berke je v začetku meseca na svetovnem prvenstvu v Kopru postal svetovni prvak v kategoriji do 90 kilogramov.

Tekmovanje je bilo v okviru zveze International Bodybuilding and Fitness Federation, udeležilo pa se ga je kar 200 tekmovalcev iz dvajsetih držav.

»Mislim, da ne more nihče v nobenem športu kar tako pričakovati zmage na svetovnem prvenstvu,« razlaga novopečeni svetovni prvak in dodaja, da je zmage neizmerno vesel, saj je na tak način dobil potrditev, da se trud obrestuje.

VIR vestnik.si / Sobotainfo.com

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

26 oktober 2022

Družinsko podjetje Varis iz Lendave je kljub številnim izzivom v času epidemije še utrdilo svoj položaj vodilnega evropskega proizvajalca gotovih kopalnic; v več kot 40-letni zgodovini so jih izdelali več kot 100 tisoč.

Podjetje Varis gotove kopalnice prodaja predvsem v tujino, največ v Nemčijo, kjer imajo 15 odstotni tržni delež, Avstrijo in Švico. Med njihovimi kupci so najprestižnejše hotelske verige, kot so Sheraton, Novotel, Hempton by Hilton, Intercity, in druge, pa tudi bolnišnice, zapori in večstanovanjski objekti. Podjetje z 252 zaposlenimi je od leta 2015 do 2020 več kot podvojilo čiste prihodke od prodaje, letos naj bi s prodajo ustvarili 32,5 milijona evrov prihodkov. S svojimi rešitvami in razvojem so tudi eni od ambasadorjev slovenskega gospodarstva po načelih Zeleno, Ustvarjalno in Pametno.

Gospa Sabina, izjemno uspešno krmarite svoje podjetje v tem turbolentnem času, kaj je za tako proizvodno in razvojno naravnano podjetje kot je vaše trenutno največji izziv?
Sabina Sobočan: "Največji izziv so v tem trenutku kadri, a tudi glede tega smo se znašli, saj smo pred leti ustanovili lastno akademijo. V akademiji prekvalificiramo potrebni kader, ki ga v danem trenutku najbolj potrebujemo, to so keramičarji, pleskarji. To delamo tako, da se interni zaposleni lahko sami prijavijo in se potem prekvalificirajo na ustrezno delovno mesto."

Zanimivo je, da imate prav v času epidemije ogromno dela. Dobili ste recimo dva zelo velika projekta, dve najvišji stolpnici, eno v Frankfurtu in drugo na Dunaju, ki velja za največjo v Avstriji. Kaj se pravzaprav dogaja na trgu gradbeništva, da je toliko posla in da se cene tako dvigujejo?
Sabina Sobočan: "V gradbeništvu je porast velik, na razpolago je dosti evropskih sredstev, pomanjkanje stanovanj je veliko. Ravno zaradi tega so se slovenska kot tuja gradbena podjetja odločila, da gradijo. Varis je v tujini renome za vrhunsko in kvalitetno blagovno znamko in tudi naše gotove kopalnice so vgrajene v najprestižnejše hotelske verige v Evropi. Ravno zaradi tega, ker imamo dober produkt, je tudi porast povpraševanja po naših kopalnicah."

Odličen renome ste si zgradili, zato dobivate tudi velike posle, kjer naročnik pričakuje kar 800 gotovih modularnih kopalnic za neko stolpnico. To je plod dolgoletnega trdega dela?
Sabina Sobočan: "Pomembno je, da naša uspešna gradbena podjetja, investitorji, projektanti vedo, kakšna je sploh prednost gradnje z gotovimi kopalnicami. Lahko povem, da lahko na podlagi analize, objekt s 130 sobami, se pravi s 130 gotovimi kopalnicami, zgradijo 3 mesece hitreje, kar pomeni tudi nižje stroške, saj objekt prej predajo, prodajo. To se za investitorja zelo splača. Nenazadnje tudi naša proizvodnja gotovih kopalnic poteka v kontroliranem okolju, kar pomeni, da če vemo, da se znotraj ene kopalnice obrne okoli različnih 20 obrtniških del … to mi z lastno delovno silo naredimo veliko hitreje, pa tudi investitorji se potem ne rabijo ločeno ukvarjati s temi obrtniškimi deli. Našo kopalnico naredimo v naši proizvodni hali, jo tudi oploščimo in pripeljemo na objekt. Če jo priklopijo na vse inštalacije - voda, elektrika, lahko kopalnico tudi pričnejo uporabljati."

Kot ste rekli, so največji izziv kadri in da zanje poskrbite sami v svoji akademiji. Kako pa poskrbite za zdravje zaposlenih v času epidemije, lani ste za to namenili 100 tisoč evrov.
Sabina Sobočan: "Že marca, ko je bila epidemija razglašena, smo povzeli vse možne ukrepe. Ker smo izvozniki, smo morali spremljati tudi spremembe odlokov zakonodaje v Avstriji, Nemčiji, Švici, nenazadnje imamo v Nemčiji 15 % tržni delež in jaz se vedno pohvalim, da lansko letno nismo niti en dan zaustavili proizvodnje, se pravi smo izpolnili vse pogodbene obveznosti. Ogromno truda in energije je bilo potrebno vložiti. Izdali smo nekje 3000 različnih odločb, saj imamo zaposlenih 50 dnevnih migrantov iz Hrvaške, 20 iz Madžarske. Prav tako ves čas delamo na internem komuniciranju, zaposlene ves čas obveščamo, kakšna je situacija, naredili smo pralne maske, zaposleni imajo na razpolago lastna razkužila, sveže sadje … delamo na ozaveščanju zaposlenih kot tudi družinskih članov. Organizirali smo tudi cepljenje proti gripi in Covidu. Imamo 80 % precepljenost."

Zakaj po vašem mnenju še vedno velja stereotip, da ženske ne sodijo v gradbeništvo. Tudi vaš oče je iskreno priznal, da je imel pomisleke, ker ste kot ženska prevzeli vajeti, potem ko je razmišljal, komu bi predal vajeti ob upokojitvi.
Sabina Sobočan: "To drži. Mislim, da je težava v tem, da si ženske ne upamo. Najprej poskrbimo za družino, dom in potem se posvetimo še temu, da otroci zrastejo. Treba je spremeniti mišljenje. V prvi vrsti pa si ženske moramo upati, se pravi se moramo same prijaviti na razpis, moramo imeti določene želje, cilje. Jaz vedno pravim, da smo ženske multipraktiki in lahko delamo več stvari naenkrat. Pri nas imamo na tipičnih moških delih tudi ženske in svoje delo opravljajo zelo dobro in kvalitetno."

Ste imeli kdaj težave, ker ste ženska v tem poslu?
Sabina Sobočan: "Na začetku, sedaj ne več. Z vsemi temi leti, rezultati in svojim delom, sem se izkazala. Mislim, da je treba zaupati in verjeti v osebe, imeti zastavljene cilje in če v to verjameš, sledijo tudi uspehi. Seveda v povezavi z ekipo."

Delujete tudi po načelu krožnega gospodarstva, kako ste dosegli, da so vaše gotove kopalnice tudi povsem razgradljive?
Sabina Sobočan: "V Nemčiji, kjer imamo 15 % tržni delež, je samoumevno, da ko oddaš ponudbo, slediš načelu, da bodo vgrajeni materiali izpolnjevali zahteve trajnosti. To smo vse tudi raziskali in v naše kopalnice vgrajujemo samo materiale, ki imajo ustrezne certifikate. Imamo tudi lastno sončno elektrarno, kjer proizvedemo 80 % električne energije, imamo kontrolirano okolje, vgrajujemo material, ki je okolju prijazen … Če pogledamo kompleten krog, dobivamo naše posle v Nemčiji tudi zato, ker je naša kopalnica, lahko rečemo, trajnostna."

https://www.rtvslo.si/info-4-eu/tudi-zenske-imajo-svoje-mesto-v-gradbenistvu/603214 

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

23 december 2021

Prvi veleposlanik Republike Slovenije na Madžarskem, akreditiran tudi za Ukrajino in Bolgarijo. Pravnik, učitelj klavirja in ljubitelj umetnosti.

Ferenc Hajos - Feri je rojen v Budimpešti, kamor je oče mamo odpeljal na porod zaradi previdnosti, saj sta bila oba starejša. Sicer so ves čas živeli v Lendavi, srednjo šolo pa je obiskoval v Murski Soboti. Ker izhaja iz pravniške družine, saj sta bila pravnika tudi dedek in oče, je to tradicijo nadaljeval, a po duši ostal glasbenik.

Kakšna je bila mladost v Lendavi?

»Bilo je zelo živahno. Če me sprašujete o Lendavi v razvoju. Moj dedek je bil zelo zavezan Lendavi. On se je sem priselil. Ustanovil je nogometni klub Nafta, leta 1903. V Madridu je bil nogometni klub ustanovljen zgolj leto prej, vendar je ime Real dobil dosti kasneje. Dedek je ustanovil tudi gasilsko društvo, bralno društvo in mnogo stvari v Lendavi. Tu je bila knjižnica, preden je bila drugod v Sloveniji. Naredil je kanalizacijo, pločnike, granitne ceste. V Soboti je še takrat, ko sem jaz prišel v gimnazijo, bilo blato, v Lendavi pa smo imeli betonirane pločnike. Lendava je bila gospodarsko in kulturno visoko razvito mestece. Gospodarsko tudi zato, ker je tu živelo veliko židov. Hiše levo in desno od nas so bile židovske. To so bili moji dobri prijatelji iz otroštva. Izjemno nesrečni smo bili, ko so te ljudi leta 1944 odpeljali. Moja mama je dneve jokala. Lendava je bila od nekdaj mešana in na nacionalni ali verski osnovi ni bilo nikoli konfliktov.«

Kakšne spomine imate na soboško gimnazijo?

»Obiskoval sem soboško gimnazijo in stanoval v internatu. Hodil sem tudi v glasbeno šolo. V internatu smo imeli zelo ambicioznega upravnika, pisal se je Vodušek. Spodbujal nas je, da smo učenci, ki smo stanovali v internatu, pripravili opereto Vesela vdova. Jaz sem pripravljal pevke in pevce, ki so vsi bili iz internata. S to predstavo smo nastopali v Murski Soboti in gostovali tudi v Gornji Radgoni, Ljutomeru in Lendavi. V tistem času sem imel bogato glasbeno življenje in bil sem v dilemi med glasbo in pravom.

V tej soboški generaciji so bili še Jože Bedernjak, Martin Vinčec, ki je bil dolgo časa tajnik občine, dober prijatelj mi je še sedaj Flegarjev Pubi Franc, inženir gradbeništva, Tonček Kapun, ki je bil direktor Krke v Ljutomeru, Marko Jagodič, univerzitetni profesor, in še bi jih lahko našteval.«

Kako je potem pri izbiri študija zmagalo pravo?

»Šel sem v Ljubljano, ker je bila velika dilema, ali bom šel študirat glasbo ali pravo. Zaradi družinske tradicije sem se nekako odločil za pravo. V Murski Soboti in Lendavi sem tudi na glasbeni šoli poučeval klavir in celo dirigiral soboškemu simfoničnemu orkestru. Igral je Nadai, ki je poučeval violino, Močan je igral kontrabas, poučeval je solfeggio in kontrabas. Prej je vodil orkester Daniel Grum. Potem ko je kot ravnatelj odšel z glasbene šole v Murski Soboti, sem tri leta dirigiral simfoničnemu orkestru. Moram reči, da je bil to zelo dober simfonični orkester. Orkester je imel tudi Ljutomer in dogovarjali smo se, da bi ustanovili pomurski simfonični orkester. Potem sem šel za sodnika v Lendavo in se ta ideja ni uresničila.«

V študentskih časih ste bili tudi pianist v baru.

»To je zelo slavna epizoda. Med počitnicami sem igral v slovitem orkestru Geze Baranja. Igrali smo v hotelu Palace v Portorožu. Ti fantje so bili moji dobri prijatelji in vsi so bili Romi. Direktor hotela Helios v Portorožu je naredil plakat in nanj napisal »Original Zigeuner aus Budapest«. Vsi so bili šolani glasbeniki, nekateri so igrali tudi v simfoničnem orkestru. Včasih smo igrali do zgodnjih jutranjih ur. Jaz sem kot študent užival, da sem lahko na morju. Sam imam že po naravi nekoliko bolj temno kožo in sonce me je prijelo, da sem bil res temen. Med temi kolegi iz orkestra so bili nekateri že iz mešanih zakonov, ne zgolj romskih, dva sta bila plavolasa. Tu in tam je bilo kakšnega nemškega turista slišati, da je edino pianist (s tem so mislili mene) pravi Rom, drugi pa da niso. Jaz pa edini nisem bil Rom, vsi drugi so bili.«

Kot pravnik ste delali v Lendavi, hkrati pa tudi prevajali.

»Vso svojo pravno kariero sem deloval v Lendavi, sem pa tudi prevajal. Zaprosili so me za prevajanje, ker sem verjetno najbolj obvladal oba jezika. Po narodnosti sem sicer deklariran Madžar, vendar izhajam iz mešanega zakona. Moja mama je bila Slovenka, oče pa zaveden Madžar. Prek sodnije so me zaprosili, da bi prevajal. Tako da sem prevajal tudi velikim možem. Titu na Brdu večkrat. Ko so prišli v Slovenijo Madžari, je sicer prišel prevajalec iz Beograda, vendar je slovensko vodstvo želelo, da se prevaja tudi v slovenščino. Tudi Kavčiču sem prevajal v Budimpešti. Prevajal sem skoraj vsem predsednikom vlade, tudi ko je bil Kadar pri nas na počitnicah, sem njemu in Titu deset dni prevajal na Brdu.«

Ste tudi eden pobudnikov srečevanj narodnosti sosednjih držav.

»Na to sem zelo ponosen. Z dr. Francijem Zwittrom, ki je bil predsednik Zveze slovenskih organizacij v Avstriji, in Borisom Racetom, predsednikom Slovencev v Italiji, smo ustanovili povezavo, na podlagi katere smo se sestajali in se dogovarjali o pravicah manjšin v vseh treh državah. Prvi smo v to povezavo pritegnili tudi porabske Slovence. Vsako leto smo se sestajali v drugi državi. Zato ima Slovenija enega najboljših izobraževalnih sistemov za manjšine v Evropi.«
Soustanovili ste tudi srečanja panonskih pravnikov.

»V času, ko je bila Madžarska v Varšavskem paktu, mi smo bili neuvrščeni, Avstrijci pa nevtralni, smo zbrali pravnike in se dogovarjali. Bili so pravniki iz Avstrije, Madžarske in Slovenije. To je bilo leta 1971. Izmenjevali smo pravniške prakse in se pogovarjali o sodelovanju med državami. To društvo je delovalo več kot dvajset let. Izdana je bila tudi knjiga.«

Kako ste prišli do položaja veleposlanika v Budimpešti?

»Tega ne vem. Lepega dne je prispel klic, da bosta v Lendavo prišla predsednik vlade Lojze Peterle in zunanji minister Dimitrij Rupel in se želita sestati z menoj. Kasneje sem neuradno izvedel in verjel bi, da je res, da so me želeli predlagati za generalnega konzula v Celovcu. To zlasti zato, ker sem sodeloval z vsemi vodilnimi koroškimi Slovenci. Bili smo prijatelji, vendar diplomatskih izkušenj, razen tistih prevajalskih, nisem imel.

A kako sem prišel v Budimpešto, ne vem, čeprav sem deklarirani Madžar. Danes ocenjujem, da je bila to izjemno pametna in koristna poteza slovenske vlade. Menda je bil to predlog koroških Slovencev, ampak jaz o tem uradno ne vem nič. Prišla sta v Lendavo in mi ponudila mesto veleposlanika. Potem sem bil pol leta na izpopolnjevanju na ministrstvu za zunanje zadeve, zelo veliko pa mi je pomagal Rudi Čačinovič, dolgoletni diplomat. On mi je zelo veliko pomagal, predvsem s praktičnimi nasveti, ki so mi zelo koristili pri diplomatskem delu.

V Budimpešti je bilo treba postaviti veleposlaništvo. Stanoval sem v hotelu, začeli smo v enem stanovanju. V času mojega mandata sem organiziral, da se je kupila kar precej ugledna hiša v Budimu in smo jo prenovili in priredili za potrebe rezidence in veleposlaništva. Slovensko veleposlaništvo je še vedno tam.«

Je bilo v Budimpešti veliko dela?

»Dela je bilo ogromno, bili smo majhna ekipa. Imeli smo konzula Milivoja Butinarja, ki je sedaj tudi že v pokoju, in nekaj sodelavcev. Treba je bilo pregledati vse stare pogodbe in napisati ter skleniti nove med novo državo Slovenijo in Madžarsko. Poleg tega pa postaviti veleposlaništvo in navezati stike.«

Na kakšen sprejem ste naleteli na Madžarskem?

»Na izjemnega. Madžari so me sprejeli izjemno prijateljsko. Akreditivna pisma mi je v Sloveniji podpisal Milan Kučan, ki me je tudi zelo podpiral in s katerim sva skupaj obiskovala glasbeno šolo v Murski Soboti, tako da se poznava že od takrat. On mi je podpisal akreditiv, ki sem ga izročil madžarskemu predsedniku Arpadu Gönczu, in mislim, da sem tudi jaz prispeval, da sta s Kučanom postala zelo dobra osebna prijatelja. Göncz je sedel tukaj, kjer sedite sedaj vi. Trikrat me je zasebno obiskal in mislim, da se je to malokomu zgodilo. Različni veleposlaniki, akreditirani v Budimpešti, so me tudi zasebno obiskali. Tukaj so bili ukrajinski veleposlanik, tudi akreditiran v Ljubljani, nemški, izraelski, finski. S finskim veleposlanikom sva v Budimpešti ustanovila klub madžarsko govorečih veleposlanikov. Med njimi je bil tudi veleposlanik Južnoafriške republike, ki je bil po narodnosti Bur. Bilo nas je kakšnih dvajset in enkrat sem jih vse pripeljal na obisk v Slovenijo. Ko smo bili na Bledu in gledali z gradu, je finski veleposlanik dejal: 'Feri, dam ti dvesto finskih jezer za to eno'.«

Slovenijo ste postavljali na zemljevid sveta.

»Takrat je bil predsednik madžarske vlade Jozsef Antall. Z njimi smo bili v izjemno dobrih odnosih, Madžari so celo predlagali, da bi bil jaz častni konzul Madžarske v Sloveniji, vendar to ne bi bilo najbolje, ker sem bil veleposlanik na Madžarskem. Bil sem tudi akreditiran veleposlanik za Ukrajino in Bolgarijo. Dobil sem visoko državno odlikovanje na Madžarskem in v Bolgariji, v Ukrajini sem dobil priznanje predsednika in visoko državno odlikovanje tudi v Avstriji.«

Tudi mlajši diplomati vas visoko cenijo. Ksenija Škrilec, donedavna veleposlanica v Avstriji in prej na Madžarskem je prve izkušnje dobila od vas. S svojim delom ste vzgajali tudi mlade diplomate. Kaj se vam zdi v današnjem digitalnem svetu pomembno za mlade diplomate?

»To, kar se je meni dogajalo, da se je na primer izraelski veleposlanik, ki je bil v bližini, nenapovedano oglasil pri meni, je plod medsebojnih odnosov. Ksenija Škrilec je bila že takrat izjemno sposobna in predvsem zanesljiva. Lahko sem ji zaupal najpomembnejše naloge in vedno sem bil prepričan, da jih bo zelo dobro opravila. Tako je tudi bilo. Te izkušnje so ji koristile, ko je postala veleposlanica in to delo zelo dobro opravila. Tako v Avstriji kot prej na Madžarskem. Diplomacija je tudi veščina, predvsem moraš znati komunicirati. Ti si tam, da zastopaš interese svoje države.«

Kako bi ocenili odnose med Slovenijo in Madžarsko danes?

»Če se na madžarski strani za to veliko željo po dobrih odnosih s Slovenijo skrivajo tudi drugi interesi, je to problem. Na Madžarskem je precej močan nacionalizem. Vseeno upam, da je Evropska unija garancija, da bo mir in da se bo vse uredilo in ne bo imelo kakšnih hujših posledic. To, da dobro sodelujemo na gospodarskem področju, pa je izjemno razveseljivo. Upam, da v ozadju ni kakšnih drugih interesov.«

Verjetno sta vam odraščanje v Lendavi in njena multikulturnost pomagala tudi v diplomatski službi.

»Prav gotovo. Prej nisem bil poslanec, ker nisem bil član partije. Sem pa bil sedem let član ustavne komisije v slovenski skupščini. V bistvu smo pripravljali ne samo amandmaje, ki so bili podlaga za kasnejše pravne ukrepe za osamosvojitev Slovenije, ampak smo tudi urejali položaj manjšin, in tisto, kar je danes zapisano v slovenski ustavi o položaju italijanske in madžarske manjšine, je v veliki meri moje delo. Na to sem zelo ponosen, ker je to Sloveniji priznano in v čast tudi v širšem okolju.

Po vrnitvi iz Budimpešte in upokojitvi sem bil šest let član odbora za okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin v Evropski uniji. Tam sem tudi delal in vam povem, da je to, kako je v Sloveniji urejeno manjšinsko vprašanje, ocenjeno zelo pozitivno. Slovenija ima eno najboljših manjšinskih zakonodaj v Evropi.«

Drži, da je bil kava ob 9. uri zjutraj v lendavskem trgovskem centru vaš dolgoletni obred?

»Imeli smo ta ritual. Miza je bila že pogrnjena in na njej napis rezervirano, ker se je vedelo, da smo ob devetih mi tam. Laci Ivanec, Evgen Šimonka, Feri Kiraly, občasno tudi drugi, ki so se nam radi pridružili. Koronačas je tudi to onemogočil, sicer pa sva od originalne zasedbe tukaj zgolj še jaz in Feri.«

Kaj bi sami poudarili kot največji uspeh svojega diplomatskega dela?

»Rekel bi predvsem to, da sem vzpostavil res dobre odnose in prijateljske odnose med Slovenijo in Madžarsko. Predsednika držav sta postala prijatelja, dobro so sodelovali predsedniki vlad in zunanji ministrstvi. Poudaril bi tudi ustanovitev kluba madžarsko govorečih veleposlanikov, kjer se nam je pripetila anekdota. Doajen diplomatskega zbora je v katoliških državah vedno papeški nuncij in na enem dogodku je madžarski zunanji minister pomotoma mene pozdravil kot doajena diplomatskega zbora. To je bila seveda napaka, ker sem bil le doajen kluba madžarsko govorečih veleposlanikov, in papeški nuncij mi je takoj dejal, da mi ga je uspelo prehiteti. Ob tem smo se seveda nasmejali, ker sva bila tudi s papeškim nuncijem v zelo dobrih odnosih. Ta dobra poznanstva pridejo prav v težjih situacijah. Spomnim se, da je bila nekoč težava z dobavo plina. Takratnemu direktorju Petrola sem uredil srečanje z maroškim veleposlanikom in sta se uspešno dogovorila.

Poleg rednega pravniškega dela ste na glasbeni šoli poučevali klavir. Ali danes še kdaj zaigrate?

»Ne, igrati sem nehal. Glasbo samo še poslušam. Veste, star sem že sedeminosemdeset let.«

Vsi, ki vas poznajo, vas zelo hvalijo.

»To je lepo slišati. Moje vodilno načelo v življenju je bilo poštenje in iskreno prijateljstvo. Če sem s kom, ki je to zaslužil, vzpostavil prijateljske odnose, je to prijateljstvo držalo. Zelo sem ponosen, da sem lahko bil prvi veleposlanik Slovenije v teh treh državah.«

Poznani ste tudi kot ljubitelj umetnosti.

»Menim, da je kultura izjemno pomembna za ohranitev humanosti. Brez kulture se niti Slovenci niti manjšine ne bi mogli obdržati. Zaradi tega visoko cenim vsako kulturno ustvarjalnost, in če mi zdravje dopušča, se udeležim vsakega kulturnega dogodka. Vesel sem, da imamo tudi v Lendavi toliko izjemnih ustvarjalcev.«

Pravna država. Danes se v medijih pojavljajo predvsem starejši pravniki, ki morajo marsikomu razložiti, kaj to v osnovi pomeni.

»Sem izjemno velik zagovornik pravne države. Slovenija, Madžarska in tudi Evropska unija imajo prihodnost zgolj, če bodo zagotovile vladavino prava. Vladavina prava je zame, da spoštujemo zakone in ne iščemo drugih poti. Pošteni moramo biti, delati v korist ljudi in države in se držati zakonov.«