Janja Magdič, kulturi predana s srcem in dušo

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

V Lendavi deluje že skoraj 40 let, zadnja leta kot vodja tamkajšnje območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti

Janja Magdič, ki je ob letošnjem kulturnem prazniku prejela priznanje Občine Lendava, je z vsem svojim bitjem predana kulturi, tako v službi kot v prostem času. V Lendavi deluje že skoraj 40 let, zadnja leta je kot vodja tamkajšnje območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) dnevno v stiku s kulturnimi društvi in skupinami na območju, kjer za kulturno barvitost poleg Slovencev skrbijo še kulturniki madžarskih, romskih, hrvaških in srbskih korenin. »To delo opravljam s srcem, saj me veseli in notranje bogati,« rada pravi Janja.

Že od zgodnje mladosti ji je bila poleg literature še posebno ljuba folklora. Pri svojem delu skrbi za vse generacije folklornikov, od najmlajših do najstarejših, od tistih folklornih skupin, ki stremijo k odličnosti, do tistih, ki zaplešejo z željo po ohranjanju tradicije ter iz čistega užitka, zgolj za dušo. Tudi sama pleše ljudske plese že od malega, z možem Milanom pleše pri Folklornem društvu Prekmurje Lendava, ki je bilo ustanovljeno tudi na njeno pobudo. In tudi iskrica med njima je preskočila ravno pri folklorni dejavnosti. Janja, rojena na Krapju, je plesala v folklorni skupini na Cvenu, Milan pa v velikopolanski. Potem pa je, kot se rada pošali, priplesala v Veliko Polano in prleške, bolj hudomušne in vesele plese zamenjala za prekmurske, melanholične. Postala je članica folklorne skupine Miško Kranjec Velika Polana.

Kamor koli je Janja prišla, se je zagnano lotila dela. Potem ko se je vključila v kulturno dogajanje v Veliki Polani, je bila tri mandate predsednica Kulturnega društva Miško Kranjec Velika Polana in spoznala, da mora njihova folklorna skupina z dolgo plesno tradicijo dobiti ustrezne kostume in podobo. Leta 2000 so začeli temeljiteje raziskovati plese, običaje in kulturno dediščino Velike Polane z okolico in k sodelovanju povabili Marijo Makarovič in profesorja Mirka Ramovša. Po pripovedovanjih krajanov je Ramovš zapisal plese, po skicah Makarovičeve so folklornikom sešili kostume in skupina se je potem večkrat uvrstila na državno srečanje.

V tistem času je na njeno pobudo nastala tudi knjiga Naša Poljana in istoimenska etnološka prireditev, ki še danes prinaša vpogled v lepoto kulturne dediščine. »Veliko je ljudi, ki do ljudskega izročila čutijo podobno kot jaz. Tako, kot so naši predniki izročilo prenesli na nas, ga moramo tudi mi na nove rodove. Srčno si želim, da bodo nekoč moji vnuki vedeli, kako se je tu plesalo, kako se je delalo, kako se je pelo in živelo,« pravi Janja. Svojo ljubezen do ljudskega izročila, predvsem plesa, sta z možem že prenesla na sinova Boruta in Mateja.

Svoje občutke Janja rada preliva tudi v verze. Pesmi piše že od šolskih let, kot pravi, je v začetku rimala otroške pesmice, v mladosti ljubezenske, kasneje tudi domoljubne, veliko pa je pisala o domu, družini in starših, medsebojnem spoštovanju in dobrih odnosih. V pesmih razkriva tudi svoja čustva ob življenjskih preizkušnjah, ki jih – vedno nasmejana Janja – ni imela malo. Doslej so bile zbrane le v zvezkih, marca pa bo izdala svojo prvo pesniško zbirko.

Kot je rada med ljudmi, je rada v naravi. Najraje ima jutra, ko sonce šele vzhaja, sprehode, kolesarjenje in planinarjenje. Verjetno njena ljubezen do narave, dela na vrtu, z rožami in v goricah izvira še iz otroštva, ko so na Krapju imeli veliko kmetijo, in rada se spominja, kako je še kot deklica hodila na pašo in s sabo nosila zvezek in svinčnik, da je lahko zapisovala svoje misli. Še danes ima zvezek na nočni polici, da bi vse te misli o lepem, ki nas obdaja, in ideje ne ušle v sanje.

VIR: Vestnik.si

Na področju kulture je težje delati v Prekmurju kot v prestolnici

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

Sabina Šinko je vodja Lutkovnega gledališča Pupilla iz Lendave, v katerem že od leta 1993 ustvarja lutkovne predstave, ob katerih se lahko otroci neprisiljeno veliko naučijo in razvijajo domišljijo.

Njihove predstave, od katerih jih je veliko tudi sama režirala, temeljijo na raziskovanju tradicionalnih in novih lutkovnih tehnik ter izvirni likovni podobi, za katero poskrbi Sabina. Ob lutkovnih predstavah so v gledališču organizirali še ustvarjalne delavnice, prireditve za otroke in izdelovali lutke, maske in kostume. Leta 2000 je prvič organizirala festival Lutkovni pristan Lendava, na katerem so si ljubitelji lutkovnega gledališča lahko ogledali predstave mnogih lutkovnih skupin iz Slovenije in tujine. Zaposlena je na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, kjer predava o likovni umetnosti, oblikovanju lutk in gledališko-scenski umetnosti. Sodeluje z Lutkovnim gledališčem Maribor, kjer skrbi za likovno podobo predstav.

Kako je videti na odru, ko mala kokoška peče kruh v magičnem svetu lutkovne predstave?

»Mala kokoška peče kruh je naslov naše predstave, v kateri igra Vitomir Vratarič in s katero smo otrokom na interaktiven način približali vrednote ljudskih pravljic, začinjene s sodobnimi problemi. To je bila druga predstava našega projekta Lutkovna pripoved, kjer pripoveduje zgodbo in igra ena igralka ali igralec in ob tem spodbuja otroke, da sodelujejo v predstavi.«

Vas je lutkarstvo navdušilo že v otroštvu, ste že takrat ustvarjali z lutkami?

»Že v otroštvu sva s prijateljico organizirali lutkovne predstave za starše in sosede, zgodbe sva si izmislili, temeljile pa so na zgodbah, ki sva jih slišali. Sami sva tudi naredili lutke, s katerimi sva nastopali. Imeli sva zelo bogato domišljijo. Sicer v Lendavi ni bilo dosti možnosti, da bi si kako lutkovno predstavo tudi ogledali, videli sva jih predvsem na televiziji. Spomnim se, da smo si, ko sem bila v vrtcu, ogledali predstavo Zvezdica zaspanka in ta me je res navdušila. Ni pa bilo v Lendavi tradicije lutkarstva in tako tudi pravih vzvodov, motivacije za ustvarjanje ne. Slišala pa sem, da je lutkovna skupina v Lendavi ustvarjala predstave v letih po drugi svetovni vojni. Sem pa v otroštvu veliko slikala in risala. Rada sem tudi šivala oblekice igračam. Ljubezen do lutkarstva je potem v osnovni šoli v Lendavi in srednji šoli v Ljutomeru nekoliko zamrla, sem pa bila vse bolj navdušena nad likovno umetnostjo. Gledališče me v srednji šoli sploh ni zanimalo, le likovno ustvarjanje.«

Kdaj se je spet rodila želja po lutkovnem ustvarjanju in po lastnem lutkovnem gledališču?

»Med študijem na pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer sem študirala likovno pedagogiko. Za to me je navdušila Breda Varl, ki nam je na fakulteti predavala lutkarstvo, bila pa je tudi oblikovalka lutk v Lutkovnem gledališču Maribor, njen mož Tine pa je bil tam direktor. Bredina predavanja so me spodbudila, da sem za diplomsko nalogo oblikovala lutkovno predstavo v mariborskem lutkovnem gledališču. Tam sem lahko tudi natančno opazovala ves postopek nastajanja lutkovne predstave. Lutke sem v delavnici gledališča sama izdelovala. Po vrnitvi v Lendavo sem se zaposlila na Dvojezični srednji šoli Lendava, kjer sem poučevala likovno umetnost in tudi režirala svojo prvo lutkovno predstavo, v kateri so nastopali dijaki te šole.«

Celoten intervju si lahko preberete v Penu 30/08/2018.
VIR: vestnik.si / Foto Nataša Juhnov

Aleksander Varga: Z glasbo si polnim srce in dušo!

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

Lendava je najvzhodnejše mesto v Sloveniji, tik ob meji z Madžarsko. V tem dvojezičnem mestu, kjer je prebivalstvo mešano (v njem je približno 25 odstotkov Madžarov), živi tudi Aleksander Varga, ki ga vsi kličejo Sašo, turistični vodič in glasbenik.

Odkar ima stolp Vinarium, visok 53,5 metrov, ki ponuja prekrasen razgled na štiri države (Slovenijo, Madžarsko, Hrvaško in Avstrijo), in to brez osebne izkaznice, jih obišče čedalje več domačih in tujih turistov. Hkrati pa sedaj številni slovenski župani, po lendavskem zgledu, razmišljajo, da bi tudi oni v svojem kraju postavili razgledni stolp.

Kam po obleko za maturantski ples?
»Otroštvo in najstniška leta sem preživel v Lendavi, nato sem se odpravil na študij v Maribor. Študiral sem ekonomijo, smer turistični marketing. Po zaključku višje šole sem se odločil, da grem še na študij na visoko šolo v Ljubljano, prav tako turistični marketing.« Po končanem šolanju se je v Ljubljani zaposlil v eni izmed turističnih agencij. »Po štirih letih, ki sem jih preživel v Mariboru in dvanajstih v Ljubljani, sem se vrnil nazaj v Prekmurje, ker sem se zaljubil v Prekmurko Nino, ki tudi dela v turizmu. Vožnje v domač kraj so se mi namreč čez noč zazdele vse daljše, pa sem se odločil, da se vrnem.«

Pravi, da je Lendava multikulturni kraj. »Veliko, oziroma po moje celo večina nas je mešane krvi. Sicer pa Slovenci, Madžari, Hrvati, Srbi, Albanci, zadnja leta pa tudi Makedonci in še kdo, v Lendavi sobivamo že veliko let in to se seveda pozna tudi pri demografski sliki prebivalcev. Na madžarski strani meje je multikulturnosti po moje manj. V Porabju živijo potomci slovenskih družin, ki že slabše govorijo slovensko. Mladi, kolikor sem lahko slišal, precej slabše kot Madžari pri nas madžarsko.«

Ko sva že pri madžarščini, pove, da ima njihova pisava 45 črk, torej dvajset več kot slovenski jezik. »Tudi zato se je tega jezika težko naučiti, če nisi v okolju, kjer slišiš madžarščino vsak dan. Jaz jo govorim le pogovorno, toliko, da se lahko sporazumem o preprostih, vsakodnevnih stvareh, za kakšne filozofske razprave ali strokovne debate pa je moje znanje jezika preslabo,« nadaljuje, a ne pozabi povedati, da so prebivalci Lendave ponosni na svoje mesto. In imajo biti za kaj.

Če obiščete Lendavo ...

»Lendava je majhno mesto, saj šteje trenutno približno 3 tisoč duš, a je eno najstarejših v Sloveniji. Imamo veliko zanimivih arhitekturnih in kulturno-zgodovinskih spomenikov, hkrati pa, kar mene še posebej veseli, tudi veliko kulturnih dogodkov, še več domačih umetnikov ter ljubiteljskih društev. Meščansko kulturo torej skušamo ohranjati še naprej. Zato je prijetno živeti pri nas. Vedno se kaj dogaja.«

Vsi so tudi ponosni na lendavsko gledališko in koncertno dvorano, ki je kot primer organske arhitekture nekaj posebnega v tem delu Evrope, pa na Sinagogo, eno od dveh v Sloveniji, ki je hkrati slovenski muzej holokavsta in s svojo stalno razstavo med drugim prikazuje življenje lendavskih Judov.

»Na lendavskem gradu in v muzeju meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva si lahko ogledate več o sami zgodovini razvoja Lendave. Ob stalnih razstavah o zgodovini kraja, razstavah lokalnih in tujih likovnih ter fotografskih umetnikov že nekaj let razstavljajo tudi dela svetovno priznanih ustvarjalcev. Nedavno je pri nas razstavljal tudi Marc Chagall, rusko-francoski umetnik judovskega rodu.«

Pravi, da so za to verjetno zaslužni zaposleni na »gradu«, v javnih institucijah, povezanih z njimi in občina Lendava, ki podpira tovrstne kulturne dogodke.

Kam še?

Pravi, da je v Prekmurju za kolesarje raj, saj ni nikjer zelo visokih vzponov; družine pa bodo morda preživljale počitnice v bližnjih Termah Lendava; tisti, ki imajo radi kakovostna vina in stik z domačini, jo bodo morda peš mahnili po vinski turistični cesti ali pa preprosto zavili v kakšno kmečko gostilno na bograč, ki je golažu podobna jed, značilna za Prekmurje. Sestavine so: svinjina, govedina, divjačina, krompir in za začinjenje čebula, česen, paprika in sol. Od drugih golažev se razlikuje predvsem po tem, da je sestavljeno iz vsaj treh vrst mesa in da je krompir kuhan v golažu in ne posebej.

Ethnotrip

Potem se vrneva k njegovi glasbi. »Z njo si polnim srce in dušo.« Bas kitaro je igral že v več zasedbah, trenutno pa igra v skupini Ethnotrip. »Igramo tako v Sloveniji kot v tujini.«

Pred kratkim so izdali tudi tretji album Preden se zdani, kjer so uglasbili pesmi slovenskih besedilopiscev. »To je naš avtorski prvenec, pred tem smo pa na prejšnjih dveh albumih posneli avtorske priredbe ljudskih skladb širše regije: slovenske, hrvaške, makedonske, srbske, bosanske, madžarske in ruske.«

Včasih njihova pevka poje tudi v devetih jezikih, kar res ni preprosto. »Si pa iz ljubezni do glasbe in ohranjanja tradicije vsi člani želimo, da se tudi takšna glasba sliši še za naslednje generacije. Tudi glasba je naša kulturna dediščina,« sklene.

VIR: Objavljeno v reviji Ženska št. 12, 3. 12. 2019.

Umetniško ustvarjanje je tek na dolge proge

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

Cvetka Hojnik, ki živi v Lendavi, je izvirna ustvarjalka, ki z izredno ustvarjalno energijo teži k iskanju novih idej in oblik likovnega izražanja. Svoja likovna dela je razstavljala tako na samostojnih in skupinskih razstavah po Sloveniji kot tudi v mnogih drugih evropskih državah, pa tudi na Japonskem, v Združenih državah Amerike in Kanadi. Za svojo likovno ustvarjalnost je prejela več nagrad in priznanj.

Po študiju oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani je študirala še na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Z odlično ocenjeno nalogo En Soph - Asemblaži in teksturiranje skozi fraktale kabale pa je pridobila na Šoli za slikanje in risanje v Ljubljani naslov magistrica likovnih umetnosti.

Skupaj s Ferijem Lainščkom je ustvarila likovno pesniško zbirko Posončnice v štirih jezikih. Izdala je tudi umetniške knjige Hologrami ljubezni, Ne bodi kot drugi, Sončna hiša ter Bližina na poezijo Ferija Lainščka in umetniške knjige po pesmih Enza di Grazie, Luciana Morandinija, Milana Vincetiča ter Mika Markarda. Leta 2013 je imela pregledno razstavo svojih del v Galeriji - Muzeju Lendava in takrat je izšla tudi monografija o njeni likovni ustvarjalnosti.

Kdaj ste začutili potrebo po izražanju svojih misli in čustev z likovno umetnostjo?

»Moja likovna ustvarjalnost se je začela v zgodnjem otroštvu. Bila sem zelo živahen in hiter otrok, morali so me imeti vedno na očeh. Pri tem sem na grozo vseh prisotnih čečkala, risala povsod, kot vsi otroci najraje po stenah, prizanesla pa nisem niti pohištvu, igračkam … Še sedaj hranim porisane igračke, postrižene punčke s svojimi 'kreacijami' oblek. Že takrat so se jasno videli zametki moje poklicne usmerjenosti, ki me je po gimnaziji v Murski Soboti peljala na študij oblikovanja tekstilij in oblačil v Ljubljano. Tam sem imela odličnega profesorja Darka Slavca, ki me je usmerjal pri študijskem delu in me tudi spodbujal pri razmišljanju in ustvarjanju. Postal je glavni 'krivec' za moje slikanje in resno ukvarjanje z umetnostjo. Študentom je dajal ogromno, prenašal svoje znanje in izkušnje na nas. Nikoli ni zatrl likovnega ustvarjanja, idej, ki so se rojevale v nas. Spretno nas je vodil do dobrih likovnih rešitev.«

Kakšen je odnos do likovne ustvarjalnosti v Lendavi in Pomurju?

»Vsak umetnik je individualist. Prekmurje je dalo ogromno izvrstnih umetnikov, ne le likovnih, tudi besednih. Včasih se zdi, da ustvarjamo daleč od sveta in ljudi. Ustvarjamo dobro, na žalost smo velikokrat pozabljeni ali na stranskem tiru. Zato moramo biti še bolj vztrajni in trmasto stopati po poti, ki smo si jo začrtali. V Lendavi imamo zelo dobro sodelovanje z Madžarsko, Galerija - Muzej Lendava je organizirala tudi nekaj odmevnih skupinskih razstav lendavskih umetnikov v tujini. Ko sem začenjala svojo umetniško pot, je bilo v kulturi več denarja in s tem tudi več možnosti. Vendar je treba vztrajati. Odnos do lepega, dobrega je vedno in povsod dobro sprejet. Pomembno pa je, da predvsem mlade že od vrtca in osnovne šole navajamo na likovno umetnost, ne le v šoli, temveč tudi z obiski galerij in ustvarjalnimi delavnicami v galerijah. Da jih naučimo gledati s srcem in obenem misliti ob gledanju.«

Kaj bi po vašem mnenju morali v Lendavi narediti, da bi imeli več možnosti, da dobijo naslov evropske prestolnice kulture?

»V tem trenutku je v Lendavi ogromno različnih prireditev, tudi z namenom predstaviti se širši javnosti in privabiti čim več obiskovalcev na razstave, koncerte. V bistvu bi moralo celotno mesto dihati s kulturnimi prireditvami, promocija in prepoznavnost sta pomembna faktorja pri kandidaturi.«

Ustvarjate tudi na področju modnega oblikovanja, oblikovanja tekstilij. Kakšen je položaj tega v Sloveniji?

»Na srednji šoli poučujem modno oblikovanje. Biti modna oblikovalka so sanje vsakega majhnega dekleta. In ob poučevanju deklet (kronično nam primanjkujejo fantje) skušamo te sanje uresničiti. Mnogokrat zelo uspešno. Dekleta sodelujejo s svojimi kreacijami tudi na različnih natečajih, modnih revijah. Položaj tekstilnega oblikovanja v Sloveniji ni rožnat. Konkurenca je prevelika, materiali dragi … V prestolnici je mogoče glede individualnega kreiranja položaj malo boljši, ker je tudi večja kupna moč, več je ljudi z individualnim slogom oblačenja. S pravilno izbiro oblačil lahko skrijemo tisto, kar nam na našem telesu ni všeč. Največja pomanjkljivost, ki jo opažam pri oblačenju danes, je 'skupinski slog oblačenja'. Ni vedno pomembno biti moden v oblačilih, v oblačilih se moramo počutiti dobro in biti zadovoljni. Velikokrat pa pozabljamo tudi na kodeks oblačenja.«

Kaj se vam zdi pomembno kot pedagoginji povedati mladim rodovom?

»Mladi v današnjem času najraje posegajo po sodobnih ustvarjalnih prijemih, povezanih z ustvarjanjem. Glavni je računalnik. Osebno še vedno zagovarjam energijo lastnega slikarskega ali risarskega pripomočka. Šele ko se naučiš izražati na papirju s svinčnikom, lahko posežeš po računalniških programih za oblikovanje in svoje ideje nadgradiš. Mladi, ki jih poučujem, se zavestno odločijo za umetniško poklicno pot. Zato znanje, ki jim ga dajem, zaradi lastnega interesa sprejemajo, znajo prisluhniti in pridobljeno znanje tudi uporabljati pri raznih projektih, ki jih izvajamo. Pravzaprav je učiti zame vsakodnevni izziv in tudi velika odgovornost in čast. Je pa vsako umetniško ustvarjanje 'tek na dolge proge' in hitrih uspehov, rezultatov čez noč v umetnosti ni. Potrebna sta strpnost in predvsem trdo delo.«

Celoten intervju najdete v Vestniku, ki je izšel 2. 8. 2018.
VIR: Vesnik.si Jože Gabor  / Foto erik Zoldos

Vožnja, s katero Rossiju kradeš užitke

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

Čaba Lazar je eden od legendarnih lendavskih spidvejistov in človek, ki se bo v anale slovenskega motorizma zapisal po tem, da je v Petišovcih zgradil dirkalno stezo.

Čeprav steza še ni dokončana in ni povsem takšna, kot jo je sanjal konec osemdesetih let ter jo imel zarisano v načrtih pred dobrimi desetimi leti, je z njo dosegel enega od življenjskih ciljev. Lazar se nima za človeka, ki je s postavljanjem zelo visokih ciljev neizprosen do sebe, a se tudi brezdelje in polovičarstvo ne ujemata z njegovim značajem. Ženeta ga ustvarjalni nemir in zdravilna merica adrenalina, ki si jo napolni s hitrostjo na dirkalniku. Pri šestdesetih letih življenja je hvaležen za vse, kar mu je življenje dalo. »Vsak dan posebej pa sem vesel, da živim, in zelo dobro si znam osmisliti življenje,« je dejal.

Sestavil svoje prvo motorno kolo
V začetku šestdesetih let je družina Lazar živela v Piranu in mali Čaba je lahko občudoval avtomobile, s katerimi so Italijani prihajali kot turisti na Obalo. V Portorožu so takrat že tudi prirejali avtomoto dirke, vendar nad dirkači v črnih kombinezonih ni bil preveč navdušen. Je pa rad božal športne avtomobile, zato je, sicer oblečen v lepa bela oblačila, domov prihajal ves umazan. Ko so se vrnili v Čentibo, vse te tehnike, ki ga je prevzela kot otroka, ni bilo več. V želji, da bi čim prej služil svoj denar, se je vpisal v šolo za strojnega ključavničarja in si s privarčevanim denarjem od štipendije ter z zaslužkom od dela po okoliških vinogradih kupil svoje prvo motorno kolo MZ.

To je potem prodal in si za prvo plačo od Vladimirja Kolmaniča iz Murske Sobote kupil triumpha. To je bilo staro angleško motorno kolo, ki se je veliko kvarilo, in kolikor se je dalo, so ga popravljali doma. Takrat namreč ni bilo motoservisov kot danes in tudi rezervnih delov ni bilo mogoče dobiti. To je bil tudi čas, ko sta se s prijateljem Zdravkom Vurijem zanimala, kje bi se lahko vključila v spidvej društvo. V Gornji Radgoni Lendavčanov niso sprejemali, pa tudi steze niso imeli svoje, ampak so trenirali v Mariboru. Da bi hodila dirkat v Prelog na Hrvaškem, pa je bilo tudi predaleč. Čaba je moral v vojsko in tam je že slišal neverjetno novico, da se v Lendavi gradi stadion za spidvej. In res. Ko se je vrnil domov, je bila steza končana. Vstopnica za članstvo v timu je bila naloga, da sestavi staro motorno kolo, ki so mu ga prinesli v škatli.

Dobili so ga v Gornji Radgoni, saj se je tamkajšnji klub odločil, da bo Lendavčanom pomagal postaviti se na noge, pomagali pa so jim že tudi pri gradnji steze. Viktor Ketler, takratni direktor podjetja Gorenje Varstroj, ki je s še nekaj zanesenjaki leta 1978 ustanovil AMD Gorenje Varstroj Lendava, pa je kupil že tudi osem novih motornih koles. A ta niso bila za začetnike, kot je bil Čaba, imel pa je tudi črno piko, ker je bil motorist. Teh spidvejisti niso jemali kot sebi enake. »Ta motor sem sestavil in popravil. Rudolf Gal, ki je bil predsednik takratne športne komisije, pa me je vprašal, ali grem z ekipo na dirko v Osijek. Seveda, zakaj ne bi šel. Kadar je motor deloval, sem z njim prekašal vse, tako da so se me že tam usmilili in mi dali novejšega. Že na prvi dirki sem bil z enim padcem četrti ali peti,« se spominja Lazar. Takoj naslednje leto, torej leta 1980, je lendavska ekipa postala jugoslovanski prvak, Lazar pa državni prvak v drugi ligi.

Kako je Mauger prišel v Lendavo

V tistem času so lendavski spidvejisti že sodelovali s šestkratnim svetovnim prvakom Ivanom Maugerjem z Nove Zelandije, s katerim je stik navezal Ketler. Mauger, ki je letos umrl, je imel v Lendavi dvakrat po en teden kamp, na katerega so povabili tudi spidvejiste iz drugih klubov, da so potem skupaj trenirali. Od teh treningov, ki jih je vodil Mauger, so imeli domačini tudi največ koristi. Mauger je s seboj pripeljal tudi nekaj pravih motornih koles in jih potem za odkupnino pustil lendavskemu društvu. Eno od teh motornih koles je vozil Lazar in z njim doma premagoval vse, razen Vlada Kocuvana in Štefana Kekca, ki je bil do zdajšnjega Mateja Žagarja najboljši slovenski spidvejist. To motorno kolo je potem moral prepustiti drugim, sam pa si je kupil veliko slabše. Tri leta se je mučil z njim brez pravih uspehov, dokler ni dobil klubskega rabljenega kolesa Jawa in se spet vrnil med najboljše. »Leta 1987 smo pobrali vse naslove, kar se jih je dalo dobiti v Jugoslaviji, zelo dobro pa smo kot ekipa nastopali tudi v tujini

Ampak zato, ker smo že pred sezono dobili finančno injekcijo,« se vrhunca lendavskega spidveja, ko so se prebili tudi v svetovno elito, spominja Lazar. Predsednik kluba je bil Ladislav Kiraly, ki je z vozniki podpisal pogodbo, vsak pa je dobil po nekaj tisoč mark na roko. S tem denarjem in še s svojim so potem kupovali dele za motorna kolesa, jih vzdrževali in tudi veliko trenirali. Trenirali so ob petih zjutraj in spet popoldne po službi. Trije najboljši vozniki Andrej Matjašec, Artur Horvat in Lazar so bili v Gorenju Varstroj tudi zaposleni in ob rednem dopustu so imeli plačanih dodatnih dvajset dni, da so se lahko posvečali športu. Ob tem pa so morali opraviti tudi kvoto ur v majhni tovarni, ki jo je imelo AMD Gorenje Varstroj v objektih podjetja Nafta Lendava, kjer so izdelovali plastične dele, na primer za hladilnike.

Konec osemdesetih let so začeli finančni viri usihati, ne pa tudi njihova zavzetost. Pred dvajsetimi leti je takratni ekipi celo uspelo, da so skoraj brez denarja in s prostovoljnim delom obnovili spidvej stezo. Zdravko Vuri je poceni navozil material za nasip steze, takratni predsednik kluba Marjan Žerdin pa je iz velenjskega premogovnika dobil odpadne gume za zaščito pred ograjo in tudi novo ograjo, delo pa so opravili sami. »Če tega takrat ne bi naredili, danes spidveja v Lendavi ne bi bilo več,« je prepričan Lazar, ki je po odhodu Štefana Kekca iz Lendave prevzel trenersko funkcijo. Čeprav ni bilo denarja, je s sedmimi vozniki, med njimi je bil tudi Jože Koren, dosegal vidne rezultate. Lazar je zapustil spidvej, ko se je v začetku devetdesetih let pojavila zamisel, da bi stezo preuredili za prirejanje konjskih dirk, zgodil pa se je tudi prvi stečaj Varstroja.

Avtomobil, ročno delo

Čeprav je Čaba ostal brez spidveja, si je adrenalin še naprej dvigoval z motocikli, ki se jim v bistvu ni nikoli odpovedal, ustvarjalni nemir pa je posvetil izdelavi športnega avtomobila. Podobno, kot so ročno izdelovali ferrarije, pojasni Čaba. Tri leta ga je delal, ko ga je dokončal ter zanj opravil ateste, pa so se odprle možnosti za nakup avtomobilov v tujini. Njegov ročno izdelani avtomobil tako za trg ni bil več zanimiv. Lazar ga je sicer prodal, pozneje pa ga je, sicer zelo težko in v kosih, kupil nazaj. Zdaj ga ima kot eksponat.

Kot poznavalec dogajanja v motociklizmu je postal pozoren tudi na to, da so dirkališča, ki so bila prej namenjena samo tekmam, za plačilo začela privabljati tudi ljubitelje hitre vožnje. V velikem številu so na primer v Zeltweg začeli hoditi tudi slovenski motoristi in Lazarju se je utrnila zamisel, da bi v Lendavi uredili dirkališče za komercialne namene. Avtomoto steza v Petišovcih se je zdela zanimiva nekdanjemu lendavskem županu Jožefu Koconu, preden je zapustil ta položaj, in potem tudi njegovemu nasledniku Antonu Balažku. Na začetku je dobro kazalo, Lazar pa je za projekt že našel tudi potencialnega vlagatelja, vendar se je potem zamisel naenkrat znašla v krogu drugih akterjev, ki so obljubljali milijonske vložke v motodrom. Ta njihova zgodba je kmalu nesrečno propadla hkrati s stečajem delniške družbe Petrolija. »In tako smo pač še naprej hodili na Pannoniaring ali na Grobnik,« je dejal Lazar.

Adrenalin zdravi

Po tistem, ko je Lazar zapustil spidvej, ni več dirkal, ker se je tekmovalnega adrenalina dovolj »naužil« kot spidvejist. Je pa še naprej vozil za dušo. Bistvena razlika pri tem je v vrsti adrenalina, pojasnjuje Lazar. Če voziš sam, četudi na čas, »kradeš« užitke na primer Rossiju, če pa tekmuješ, si v stresu tako kot on. Pred vsako tekmo se namreč napetost zelo stopnjuje in to je za tekmovalca velik stres, medtem ko samo hitra vožnja daje vozniku čiste adrenalinske užitke. »Adrenalin pa zdravi. To sem sam izkusil in to vedo povedati tudi drugi,« je razlagal Lazar.

Užitke tekmovalnega in sproščujočega motorizma, vendar v drugačnih odtenkih, kot jih opisuje Čaba, zelo dobro pozna tudi njegova žena Eva. Skupna sreča je bila, da je ni bilo strah sesti na Čabovo motorno kolo. Tako je motorizem od leta 1977, odkar živita skupno življenje, njuna skupna stvar, posvečanje motošportu pa vedno družinska zadeva.

Motorno kolo je še vedno sooblikovalec prostega časa, ki ga imata zdaj veliko več, odkar Eva nima več službenih obveznosti. Pot na Grobnik s kombijem in motociklom v njem se za Čabo in Evo ponovi vsaj desetkrat na leto. Najprej napor na stezi, nato pa sproščujoče kopanje v morju in užitki ob dobri hrani in v družbi dobrih prijateljev. Takšna nova podoba turizma je tudi njun življenjski slog.

VIR: vestnik.si / Majda H. / Foro Nataša J.

Danilo Ivanuša: V Pomurju zadiham drugače

Podrobnosti
Kategorija: Moja Zgodba

Vdih, spomin, trenutek popolne sreče. Poletni dopoldan, še kot deček pod lugašom sedim z ajtekom, kot smo v naši družini rekli dedku.

Zelo podrobno in že malo olepšano pripoveduje o njegovih dogodivščinah v Rusiji med drugo svetovno vojno, kjer ga je usoda za tistih nekaj let spremenila v bataljonskega kuharja rdeče armade. Ne preveč idilično, saj je tam pristal po vojaški invaziji rodnih Filovcev. Skozi okno se priklati in pridiši vonj po praženi čebuli. Je tik pred obedom, ki ga je mamika, kot smo klicali babico, odkar pomnim vestno pripravljala vsak dan. Babičina kuhinja je kakor esenca s posebnim mestom v našem bivanju. Z velikim občudovanjem sem jo vsakokrat opazoval in spremljal skoraj vsak njen gib, gesto in besedo, ko je v napol meditativnem, skoraj že zenovskem stanju, opravljala nekaj tako preprostega in osnovnega za življenje, kar je kasneje postala moja življenjska pot in poslanstvo. Hrana.

Kakšen blagoslov in vesoljna sreča nas je doletela, da lahko podoživljamo trenutke, kot da bi ti bili tukaj in zdaj. In prav to mi vedno znova daje vso energijo vesolja in mi nariše nasmeh na obrazu. Nekateri temu pravijo pripadnost, drugi romantika, tretji, da je Nafta boljša od Mure. Smo del celostne zgodbe, vesolje v vesolju. In če se poigram z besedami, smo veselje v vesolju. Rastemo in se razvijamo, se spreminjamo kot narava, katere del smo. Čas in prostor nas definirata.

V času, odkar mi je dano to neprecenljivo življenje, pa vse do danes sta se prekmurska narava in okolje drastično spremenila. Potreba po hrani je do skrajnosti uničila rodovitno zemljo z uporabo monokultur in za to potrebovanih pesticidov. Vodni viri si ne bodo opomogli še stoletja. Habitat za avtohtone živalske vrste se krči. Reko Muro poskušamo usmerjati, ne pa se prilagoditi njenim tokovom. Želimo jo kultivirati po meri potrošnje, ne potrebe in sobivanja. In ko razmišljam o možnosti, da bi se priselil nazaj v rodne kraje, se vprašam kakšno vodo bom pil, kakšno hrano gojil in jedel. Kakšen zrak bodo dihali naši otroci? In tukaj zopet ustavim misel. Vdih, spomin, trenutek popolne sreče.

Optimizem mi daje upanje, da smo sposobni ohraniti verigo življenja. Le ustaviti se moramo kdaj pa kdaj. Pogledati naokoli, se spomniti naših prednikov, se jim zahvaliti. Brez njih nas ne bi bilo. In če gremo še en korak nazaj, nas brez narave, katere del smo, z vzvišenim odnosom do nje in s tem do nas samih, tudi kmalu več ne bo.

In prav zato se zadnja leta še z večjim veseljem vračam domov. V bistvu nikoli zares nisem zapustil prekmurske ravnice. Tu se skriva nekaj, kar nas hrani, nam daje vse, kar potrebujemo.

Nisem še srečal človeka, ki ne bi z veliko radostjo in navdušenostjo sprejel Prekmurko ali Prekmurca. Same lepe besede o nas in o naših krajih. Dobri ljudje, dobra hrana, dobra pijača, čuden jezik, ravna zemlja.

Res smo malo posebni. A ta posebnost ne izvira le iz nas samih in nismo edini. Spoznal sem, da je prekmurska gibanica izpeljanka iz kulinarike prekmurskih judov, ki so kot največja judovska skupnost v slovenskem prostoru pred drugo svetovno vojno živeli v Prekmurju. Bučno olje, ki ga imajo tudi Štajerci, Avstrijci, Hrvati, se po kvaliteti ter okusu razlikuje le za odtenek. Voda, zrak, buča, paradižnik in trta ne poznajo državnih, etičnih in gospodarskih meja, ki smo jih ustvarili  mi, ljudje. So v nas samih. In ko jih bomo podrli, bo svet lepši.

Edina meja, ki me spremlja, je fizična, naravna, ko potujem domov in prispem do reke Mure, ki definira, deli in poenoti Pomurje. Takrat zadiham drugače, po domače. Takrat se nekaj premakne v meni, kot da bi me začaralo.

Vdih, spomin, trenutek popolne sreče.

VIR: Vesnik.si  / Foto : Igor Napast