• Lendava
• VIRS
• Renato Pahor
• Aleš Puklavec

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

02 oktober 2019

Lendavski Virs sta pred petnajstimi leti ustanovila Renato Pahor, ki opravlja naloge direktorja, in Aleš Puklavec, ki je prokurist. Podjetje se je specializiralo za izdelavo avtomatov in robotov za elektroobločno in uporovno varjenje ter rezanje.

»Naša dodana vrednost je koncentrirano znanje na področju avtomatizacije in robotizacije varjenja,« povzame direktor Renato Pahor. Že jeseni 2017 je podjetje napovedalo vsaj 20-odstotno letno rast prihodkov, predvsem iz avtomatizacije in robotizacije, na vsaj 10 milijonov v naslednjih petih letih. Temu cilju se približujejo, lani so ustvarili 8,2 milijona prihodkov, obenem pa dosegajo tudi nadpovprečno in rastočo dodano vrednost na zaposlenega, ki je v letu 2018 znašala 68.000 evrov na zaposlenega.

Gonilna sila uspeha je razvoj
»Ker je vsak izdelek avtomatizacije ali robotizacije unikaten, so vsi projektni procesi vsakega naročila zastavljeni v stalno sodelovanje in iskanje inovativnih tehnoloških rešitev,« pove Pahor in pojasni, da kupci iščejo njihove varilne rešitve, ko je obseg njihovega dela večji in je ročno delo predrago ali pa ko se zahteva standardna in višja kakovost varjenja, ki ni dosegljiva z ročnim postopkom. Takrat nastopijo oni. Gre za ekipo vrhunskih strokovnjakov, ki imajo največ znanja in kompetenc v ustvarjanju avtomatov in robotov za adaptivno varjenje (kot rezultat specializacije) v Sloveniji. »Še posebno smo vrhunski v obločnem varjenju,« pojasni direktor Pahor in doda, da so razvili in vzdržujejo več delujočih robotov z adaptivnim varjenjem v Sloveniji, prav tako je v razvojni fazi tudi lasersko rezanje.

Prodajnih potencialov je ogromno
Zadnja leta se je podjetje uveljavilo na Madžarskem ter v Avstriji in na Hrvaškem, trenutno pa največ naročil za avtomate in robote prejemajo od domačih podjetij. Med kupci je veliko večinskih izvoznikov, tudi v avtomobilski industriji, kjer se informacije o napredku na področju avtomatizacije in robotizacije dodatno ščitijo, kar spoštujejo tudi sami. Priložnosti jim, kot ugotavlja Pahor, ne bo zmanjkalo. »Kljub specializacijam adaptivnega varjenja in laserskega varjenja in rezanja je prodajnih potencialov ogromno, saj avtomatizacija in robotizacija vse hitreje prodirata v vse pore gospodarstva in življenja,« pravi.

VIR: dnevnik.si

• Janja Magdič
• JSKD

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

04 marec 2019

V Lendavi deluje že skoraj 40 let, zadnja leta kot vodja tamkajšnje območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti

Janja Magdič, ki je ob letošnjem kulturnem prazniku prejela priznanje Občine Lendava, je z vsem svojim bitjem predana kulturi, tako v službi kot v prostem času. V Lendavi deluje že skoraj 40 let, zadnja leta je kot vodja tamkajšnje območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) dnevno v stiku s kulturnimi društvi in skupinami na območju, kjer za kulturno barvitost poleg Slovencev skrbijo še kulturniki madžarskih, romskih, hrvaških in srbskih korenin. »To delo opravljam s srcem, saj me veseli in notranje bogati,« rada pravi Janja.

Že od zgodnje mladosti ji je bila poleg literature še posebno ljuba folklora. Pri svojem delu skrbi za vse generacije folklornikov, od najmlajših do najstarejših, od tistih folklornih skupin, ki stremijo k odličnosti, do tistih, ki zaplešejo z željo po ohranjanju tradicije ter iz čistega užitka, zgolj za dušo. Tudi sama pleše ljudske plese že od malega, z možem Milanom pleše pri Folklornem društvu Prekmurje Lendava, ki je bilo ustanovljeno tudi na njeno pobudo. In tudi iskrica med njima je preskočila ravno pri folklorni dejavnosti. Janja, rojena na Krapju, je plesala v folklorni skupini na Cvenu, Milan pa v velikopolanski. Potem pa je, kot se rada pošali, priplesala v Veliko Polano in prleške, bolj hudomušne in vesele plese zamenjala za prekmurske, melanholične. Postala je članica folklorne skupine Miško Kranjec Velika Polana.

Kamor koli je Janja prišla, se je zagnano lotila dela. Potem ko se je vključila v kulturno dogajanje v Veliki Polani, je bila tri mandate predsednica Kulturnega društva Miško Kranjec Velika Polana in spoznala, da mora njihova folklorna skupina z dolgo plesno tradicijo dobiti ustrezne kostume in podobo. Leta 2000 so začeli temeljiteje raziskovati plese, običaje in kulturno dediščino Velike Polane z okolico in k sodelovanju povabili Marijo Makarovič in profesorja Mirka Ramovša. Po pripovedovanjih krajanov je Ramovš zapisal plese, po skicah Makarovičeve so folklornikom sešili kostume in skupina se je potem večkrat uvrstila na državno srečanje.

V tistem času je na njeno pobudo nastala tudi knjiga Naša Poljana in istoimenska etnološka prireditev, ki še danes prinaša vpogled v lepoto kulturne dediščine. »Veliko je ljudi, ki do ljudskega izročila čutijo podobno kot jaz. Tako, kot so naši predniki izročilo prenesli na nas, ga moramo tudi mi na nove rodove. Srčno si želim, da bodo nekoč moji vnuki vedeli, kako se je tu plesalo, kako se je delalo, kako se je pelo in živelo,« pravi Janja. Svojo ljubezen do ljudskega izročila, predvsem plesa, sta z možem že prenesla na sinova Boruta in Mateja.

Svoje občutke Janja rada preliva tudi v verze. Pesmi piše že od šolskih let, kot pravi, je v začetku rimala otroške pesmice, v mladosti ljubezenske, kasneje tudi domoljubne, veliko pa je pisala o domu, družini in starših, medsebojnem spoštovanju in dobrih odnosih. V pesmih razkriva tudi svoja čustva ob življenjskih preizkušnjah, ki jih – vedno nasmejana Janja – ni imela malo. Doslej so bile zbrane le v zvezkih, marca pa bo izdala svojo prvo pesniško zbirko.

Kot je rada med ljudmi, je rada v naravi. Najraje ima jutra, ko sonce šele vzhaja, sprehode, kolesarjenje in planinarjenje. Verjetno njena ljubezen do narave, dela na vrtu, z rožami in v goricah izvira še iz otroštva, ko so na Krapju imeli veliko kmetijo, in rada se spominja, kako je še kot deklica hodila na pašo in s sabo nosila zvezek in svinčnik, da je lahko zapisovala svoje misli. Še danes ima zvezek na nočni polici, da bi vse te misli o lepem, ki nas obdaja, in ideje ne ušle v sanje.

VIR: Vestnik.si

• Laura Kovač
• Afrika

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

07 avgust 2019

Laura Kovač iz Dolge vasi pri Lendavi je za tri tedne domače romsko naselje zamenjala za peščeno Afriko. Tja jo je odpeljalo prostovoljno delo, kjer je skupaj z drugimi prostovoljci izvajala delavnice za otroke in poučevala v šoli.

Kaj oziroma kdo vas je navdušil, da sprejmete ponujeno priložnost in odpotujete v Gambijo?
Že od nekdaj sem si želela odpotovati v Afriko, vendar na način, da bi bil tam predvsem v stiku z domačini, ker samo tako lahko izkusiš pravo Afriko. Pred leti sem naletela na Društvo Za otroke sveta, ki je med drugim ponujalo tudi prostovoljno delo v Gambiji, in sicer v eni od tamkajšnjih lokalnih šol. Z odločitvijo sem odlašala vse do zadnjega letnika na fakulteti, nato sem si pa rekla, da je zdaj idealen čas, da si uresničim svojo dolgoletno željo in tako združim potovanje z dobrim delom.

Kakšni so bili prvi vtisi o novi deželi po pristanku letala in ko ste prvič obiskali vasi in mesta, v katerih ste delovali?
Priznati moram, da prvi vtisi niso bili najbolj prijetni. Po napornem potovanju do Banjula, glavnega mesta Gambije, me je takoj ob izhodu iz letala zadela afriška vročina. Nekaj trenutkov sem potrebovala, da sem normalno zadihala. Nato se je začela nervoza, saj nismo bili prepričani, ali bo vizum treba plačati ali ne, ker tako pač v Gambiji stvari potekajo. Enostavno ne veš. Po nekaj prijaznih nasmeških in obrazložitvi, da v Gambijo iz Slovenije prihajamo z določenim namenom, so nam zaželeli dobrodošlico in nam na koncu vizuma ni bilo treba plačati. Nato je sledila še ena neprijetna stvar – moj kovček je ostal v Maroku, kjer smo prestopili na drugo letalo. Po naravi nisem oseba, ki bi paničarila, ampak misel na to, da bom v tej vročini morala preživeti samo z oblačili, ki jih imam na sebi in brez toaletne torbice, me je hitro spravila v paniko. Delavci na letališču so me prosili, naj malo potrpim in naj se naslednji dan vrnem. To, da so bili tako na izi, me je kar malce spravljalo ob pamet. No, kovček sem dobila tri dni po prihodu. Sledila je pot do Serrekunde, kraja, kjer je bilo naše bivališče za nadaljnje tri tedne. Naša ulica se mi je zdela približno taka, kot sem si jo predstavljala: neasfaltirana pot, polna lukenj, afriški pesek je bil vsepovsod. Takrat sem začutila, da sem v Afriki, in postala neizmerno boljše volje.

Po fotografijah sodeč, vas je tam pričakalo veliko nasmejanih otroških obrazov. Kakšen je bil vaš dan? Kaj vse ste počeli?
Med tednom smo se v šolo oziroma karierno-izobraževalni center odpravili zjutraj ob pol devetih. Tam nas je vsako jutro pričakalo že nekaj nasmejanih otroških obrazov. Po prihodu smo počakali še nekaj minut, da so prišli še drugi otroci, med tem časom pa smo se crkljali s tistimi, ki so bili že tam. Vsak dan smo se najprej razgibali, kot smo to najverjetneje vsi počeli pri urah športne vzgoje v naših šolah. Otrokom smo se zdeli neizmerno smešni ob kroženju z rokami, raznimi vajami raztezanja in podobno. Otroke smo nato razdelili v dve skupini, glede na njihovo starost, v dve učilnici. Mlajšim smo po navadi razdelili barvice in papir ter jih pustili, da sami ustvarjajo. Izdelovali smo tudi rože iz papirja, ladje in avtomobile. Starejši otroci so v sosednji učilnici vadili računanje in angleščino, za kar so že prvi dan popolnoma sami izrazili željo. Veliko smo se tudi igrali, najraje igro »gnilo jajce«, slovensko pesmico ob tej igri pa so si zelo hitro zapomnili in jo veselo prepevali. Pripravili smo tudi razne poligone za športne igre, nekaj iger pa so otroci naučili tudi nas, prostovoljce. Iz predhodno zbranih sredstev smo organizirali tudi razne delavnice: slikarsko, plesno, delavnico batika (ročna tehnika barvanja s pomočjo voska). Veliko smo se zabavali, družili, pogovarjali, igrali in se crkljali. Vikende smo izkoristili za razne kratke in daljše izlete po Gambiji, za en dan pa smo se odpravili tudi na safari v sosednjo državo Senegal.

Kakšna je hrana? Se je bilo težko navaditi na podnebne razmere?
Za prostovoljce je kosilo pripravljala domačinka Hana, ki je izjemna kuharica. Že prvi dan nam je pripravila odlično kosilo, riž z arašidovo omako (domoda), postregla nas je še z zelo sladkim in slastnim napitkom iz drevesa bao bab in mangom, ki je popolnoma drugačnega okusa, kot mango, ki ga poznamo pri nas. No, kljub temu da smo jedli odličen riž, smo se ga hitro naveličali, saj je bil dokaj pogost obrok. Hana je za nas nekoliko prilagodila hrano, nasploh pa je hrana v Gambiji dokaj pikantna, kar smo lahko izkusili ob koncih tedna, ko smo se podali na izlete in smo jedli v raznih gostiščih. Pred samim odhodom v Gambijo me je najbolj skrbelo to, kako se bom navadila na afriško vročino, saj že našo vročino težko prenašam. Zato bi rekla, da se nismo enostavno navadili na podnebne razmere, saj smo se kar pogosto pritoževali čez vročino in vlago. Še posebej naporno je bilo v šoli z otroki, saj se me je v določenem trenutku dotikalo po 4 otrok, vsaj enega pa sem imela v naročju in vročina se je v tistem trenutku zdela še toliko močnejša. Ampak radost otrok ob druženju je neopisna.

V Gambiji niste bili edina prostovoljka, s kolegi, ki so v tem času opravljali prostovoljno delo, ste obiskali tudi druga mesta in se pogovarjali z vaščani. Kakšno je življenje v Gambiji? Kaj vas je recimo najbolj presenetilo – v dobrem in slabem smislu?
Življenje v Gambiji je prav takšno, kakršno sem upala, da bo, in po kar sem tudi šla. Sproščeno. Ljudje so zelo prijazni, vsi te na ulici ogovorijo s »Hello, how are you?«, tudi če te vidijo prvič. Nobenemu se ne mudi preveč, čas ni njihov sovražnik. Seveda se mi je na začetku zaradi tega kar mešalo, vendar sem se hitro in z veseljem navadila na to, da ni treba vsako minuto gledati na uro. Zelo hitro pa se navadiš na prijaznost Gambijcev, ampak kar hitro ugotoviš, da so pogosto prijazni zato, ker se ukvarjajo, kot oni rečejo temu, s kakšnim »biznisom« in bi radi kaj zaslužili. Velikokrat mi je kdo rekel, da naj podprem njegov posel z nakupom njegovega izdelka, saj to meni ne predstavlja težave (sklepajo namreč, da so vsi belci bogati), njemu pa bo to ogromno pomagalo. V Gambiji me je presenetilo ogromno stvari in ogromno stvari sem se naučila. Navdušena sem nad skromnostjo in hvaležnostjo ljudi, predvsem nad tem, kako so za iskren nasmeh dovolj drobne, nematerialne stvari. Najverjetneje pa nikoli ne bom pozabila trenutka, ko smo se peljali mimo revnejših naselij in otrokom delili zvezke, svinčnike in pisala. Toliko iskrenih in hvaležnih otroških nasmehov nisem še nikoli videla.

Že kar nekaj mesecev pred vašim odhodom ste v domačem Prekmurju zagnali manjšo humanitarno akcijo, v sklopu katere ste zbirali potrebščine za otroke v Gambiji. Na koncu se je teh potrebščin nabralo za kar nekaj avtomobilov. Kako ste spravili vse potrebščine do otrok?
Prostovoljci smo bili zelo aktivni in zbrali veliko denarnih donacij in veliko različnega materiala. Ves material se je naložil v zabojnik, vendar se je, zaradi iskanja najugodnejše možnosti transporta, vse malce zavleklo. Tako bo zabojnik najverjetneje v Gambijo prispel šele ta teden. Tam bo takrat že druga ekipa prostovoljcev, ki bo poskrbela za to, da bodo stvari prišle v prave roke. Ker se je zbralo ogromno materiala, je v načrtu, da se konec avgusta pošlje v Gambijo še en zabojnik.

Bi rekli, da vas je Gambija spremenila?
Zagotovo. Sama se trudim biti čim bolj minimalistična, vlagati čim več vase in čim manj v materialne stvari. Gambija mi je samo še bolj odprla oči, da ne potrebuješ veliko za iskren nasmeh, še posebej pa ne raznorazne materialne stvari, ki smo jih v kapitalizmu ljudje navajeni kopičiti. Ko vidiš tamkajšnjo revščino in kako z njo živijo ljudje, ti ne preostane drugega, kot da si hvaležen za vse, kar imaš. Vsak dan si govorim, da se moram nehati pritoževati, in upam, da ne bom pozabila na vse, kar me je Gambija naučila.

Kot prostovoljka pa niste dejavni zgolj v tujini, tudi pri vas se je vse začelo v domačem naselju. Prihajate iz romskega naselja v občini Lendava, kjer veliko časa preživite tudi z otroki in mladimi Romi. Ste zgled ne zgolj za romsko, ampak tudi za širšo skupnost, da se da, če se le hoče. Bi rekli, da je izobrazba ključnega pomena?
Sama sem vedno govorila, da z romsko skupnostjo ne bom delala. Po nekih okoliščinah pa sem postala prostovoljka v eni od slovenskih osnovnih šol, kjer sem delala z romskimi otroki. Žalostilo me je dejstvo, da imajo naši otroci veliko talenta, da so inteligentni, vendar se slej ali prej vse zatre, saj nimajo prave spodbude in priložnosti. Sama bi si želela, da ima vsak otrok vsaj eno osebo, ki ga spodbuja in mu stoji ob strani, vendar žal ni vedno tako, zato si želim spodbuditi naše otroke in jim pokazati, kako naprej in da so tudi oni sposobni, da lahko dosežejo vse, če se za to potrudijo. Pri spodbudi imam v mislih predvsem izobrazbo oziroma znanje, ki ti širi obzorja, in kot pravijo, je edina stvar, ki ti je nihče ne more vzeti.

Naslednji izziv, ki bi se ga radi lotili?
Naslednjim izzivom sama rečem »real life« izzivi: magistrirati in poiskati prvo redno zaposlitev. Seveda pa je v načrtu še kakšno prostovoljno delo v Afriki, Latinski Ameriki ali celo v Indiji. Kdo ve.

VIR: rtvslo.si

• Aleksander Varga

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

20 februar 2019

Lendava je najvzhodnejše mesto v Sloveniji, tik ob meji z Madžarsko. V tem dvojezičnem mestu, kjer je prebivalstvo mešano (v njem je približno 25 odstotkov Madžarov), živi tudi Aleksander Varga, ki ga vsi kličejo Sašo, turistični vodič in glasbenik.

Odkar ima stolp Vinarium, visok 53,5 metrov, ki ponuja prekrasen razgled na štiri države (Slovenijo, Madžarsko, Hrvaško in Avstrijo), in to brez osebne izkaznice, jih obišče čedalje več domačih in tujih turistov. Hkrati pa sedaj številni slovenski župani, po lendavskem zgledu, razmišljajo, da bi tudi oni v svojem kraju postavili razgledni stolp.

Kam po obleko za maturantski ples?
»Otroštvo in najstniška leta sem preživel v Lendavi, nato sem se odpravil na študij v Maribor. Študiral sem ekonomijo, smer turistični marketing. Po zaključku višje šole sem se odločil, da grem še na študij na visoko šolo v Ljubljano, prav tako turistični marketing.« Po končanem šolanju se je v Ljubljani zaposlil v eni izmed turističnih agencij. »Po štirih letih, ki sem jih preživel v Mariboru in dvanajstih v Ljubljani, sem se vrnil nazaj v Prekmurje, ker sem se zaljubil v Prekmurko Nino, ki tudi dela v turizmu. Vožnje v domač kraj so se mi namreč čez noč zazdele vse daljše, pa sem se odločil, da se vrnem.«

Pravi, da je Lendava multikulturni kraj. »Veliko, oziroma po moje celo večina nas je mešane krvi. Sicer pa Slovenci, Madžari, Hrvati, Srbi, Albanci, zadnja leta pa tudi Makedonci in še kdo, v Lendavi sobivamo že veliko let in to se seveda pozna tudi pri demografski sliki prebivalcev. Na madžarski strani meje je multikulturnosti po moje manj. V Porabju živijo potomci slovenskih družin, ki že slabše govorijo slovensko. Mladi, kolikor sem lahko slišal, precej slabše kot Madžari pri nas madžarsko.«

Ko sva že pri madžarščini, pove, da ima njihova pisava 45 črk, torej dvajset več kot slovenski jezik. »Tudi zato se je tega jezika težko naučiti, če nisi v okolju, kjer slišiš madžarščino vsak dan. Jaz jo govorim le pogovorno, toliko, da se lahko sporazumem o preprostih, vsakodnevnih stvareh, za kakšne filozofske razprave ali strokovne debate pa je moje znanje jezika preslabo,« nadaljuje, a ne pozabi povedati, da so prebivalci Lendave ponosni na svoje mesto. In imajo biti za kaj.

Če obiščete Lendavo ...

»Lendava je majhno mesto, saj šteje trenutno približno 3 tisoč duš, a je eno najstarejših v Sloveniji. Imamo veliko zanimivih arhitekturnih in kulturno-zgodovinskih spomenikov, hkrati pa, kar mene še posebej veseli, tudi veliko kulturnih dogodkov, še več domačih umetnikov ter ljubiteljskih društev. Meščansko kulturo torej skušamo ohranjati še naprej. Zato je prijetno živeti pri nas. Vedno se kaj dogaja.«

Vsi so tudi ponosni na lendavsko gledališko in koncertno dvorano, ki je kot primer organske arhitekture nekaj posebnega v tem delu Evrope, pa na Sinagogo, eno od dveh v Sloveniji, ki je hkrati slovenski muzej holokavsta in s svojo stalno razstavo med drugim prikazuje življenje lendavskih Judov.

»Na lendavskem gradu in v muzeju meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva si lahko ogledate več o sami zgodovini razvoja Lendave. Ob stalnih razstavah o zgodovini kraja, razstavah lokalnih in tujih likovnih ter fotografskih umetnikov že nekaj let razstavljajo tudi dela svetovno priznanih ustvarjalcev. Nedavno je pri nas razstavljal tudi Marc Chagall, rusko-francoski umetnik judovskega rodu.«

Pravi, da so za to verjetno zaslužni zaposleni na »gradu«, v javnih institucijah, povezanih z njimi in občina Lendava, ki podpira tovrstne kulturne dogodke.

Kam še?

Pravi, da je v Prekmurju za kolesarje raj, saj ni nikjer zelo visokih vzponov; družine pa bodo morda preživljale počitnice v bližnjih Termah Lendava; tisti, ki imajo radi kakovostna vina in stik z domačini, jo bodo morda peš mahnili po vinski turistični cesti ali pa preprosto zavili v kakšno kmečko gostilno na bograč, ki je golažu podobna jed, značilna za Prekmurje. Sestavine so: svinjina, govedina, divjačina, krompir in za začinjenje čebula, česen, paprika in sol. Od drugih golažev se razlikuje predvsem po tem, da je sestavljeno iz vsaj treh vrst mesa in da je krompir kuhan v golažu in ne posebej.

Ethnotrip

Potem se vrneva k njegovi glasbi. »Z njo si polnim srce in dušo.« Bas kitaro je igral že v več zasedbah, trenutno pa igra v skupini Ethnotrip. »Igramo tako v Sloveniji kot v tujini.«

Pred kratkim so izdali tudi tretji album Preden se zdani, kjer so uglasbili pesmi slovenskih besedilopiscev. »To je naš avtorski prvenec, pred tem smo pa na prejšnjih dveh albumih posneli avtorske priredbe ljudskih skladb širše regije: slovenske, hrvaške, makedonske, srbske, bosanske, madžarske in ruske.«

Včasih njihova pevka poje tudi v devetih jezikih, kar res ni preprosto. »Si pa iz ljubezni do glasbe in ohranjanja tradicije vsi člani želimo, da se tudi takšna glasba sliši še za naslednje generacije. Tudi glasba je naša kulturna dediščina,« sklene.

VIR: Objavljeno v reviji Ženska št. 12, 3. 12. 2019.

• vinarium
• vinum vidae
• razpršeni hotel
• timea vida

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

06 junij 2019

Razpršeni hotel Vinarium: Med dvanajstimi zidanicami in vikendi nad Lendavo izstopa s trstiko krita zidanica Vinum Vidae.

Pred kratkim so v Lendavi odprli tako imenovani razpršeni hotel Vinarium, ki ga za zdaj sestavlja dvanajst za turistične namene prilagojenih zidanic in vikendov nad Lendavo in v bližini Dobrovnika. Lastnike je povezal lendavski zavod za turizem in razvoj, ki skrbi za trženje, rezervacije in administracijo, namen projekta pa je bolje izkoristiti številne vinske kleti na tem območju in povečati število turističnih postelj. Ponudba zidanic je zelo raznolika, po prav posebni skrbi za ohranjanje in nadaljevanje dediščine teh krajev pa izstopa počitniška hiša Vinum Vidae v Lendavskih goricah.

Za Lendavčane in prebivalce okoliških krajev je od nekdaj veljalo, da nisi pravi domačin, če nad Lendavo ali na prvih gričih v okolici Dobrovnika nimaš vinograda in vinske kleti. To pravilo je pravzaprav že staro, saj so kmetje s prekmurske ravnice tradicionalno zasajali vinograde na oddaljenejših, gričevnatih južnih legah Lendavskih goric in obrobja Goričkega, in prav zaradi oddaljenosti so si kar tam postavljali tudi tipične vinske kleti, ki jih je ostalo le še malo ohranjenih. Sprva je bil to del delovanja kmetije in gospodarska nuja, pozneje je postalo skoraj obvezen hobi in kraj za druženje s prijatelji.

Ogrlice vinskih kleti in vikendov
Zaradi takšne tradicije so vsi griči goric nad Lendavo zasajeni s trto in po slemenih teh gričev so nanizane ogrlice vinskih kleti in vikendov. Vendar so sodobnejše, arhitekturno ne vedno najbolj posrečene gradnje že skoraj povsem izpodrinile stare, tradicionalne cimprane, s slamo krite kleti. A ne vedno. Na vrhu ceste proti cerkvi sv. Trojice, takoj ko cesta zavije proti cerkvici, je družina Vida iz bližnjega Lakoša zgradila klet, ki je po videzu kakor iz nekdanjih, tradicionalnih časov, po funkcionalnosti pa sodobna in prostorna počitniška hiša s kletjo, kjer zori imeniten šardone iz vinograda na vzhodnem pobočju pod kletjo.
»Mama je tu podedovala kos vinograda, ki še ni imel kleti, in v skladu z lendavsko tradicijo smo takrat, pred letom 1997, ko sem bila še srednješolka, začeli razmišljati o gradnji. V mislih nismo imeli nič posebnega in nič velikega, le tisto najnujnejše za shranjevanje orodja in vina in za zavetje. Pravzaprav smo bili v dilemi, ali bi za denar, ki smo ga imeli na voljo, kupili drag, moderen sesalec za prah ali pa bi se lotili gradnje kleti. Klet je zmagala, kmalu po začetku pa so se naši načrti spremenili,« pripoveduje hči Timea Vida, ki je zdaj, ko so postali del razpršenega hotela Vinarium, nekakšna družinska predstavnica za stike z javnostjo in gosti.

Sprememba načrtov za gradnjo je bila verjetno tudi posledica Timejinega nagnjenja k lepemu, ki jo je pozneje usmerilo v študij industrijskega oblikovanja. Odločili so se, da bodo pri gradnji in opremljanju čim bolj upoštevali tukajšnjo arhitekturno dediščino. »Veliko smo hodili po okolici, ogledali smo si vse, kar je še ostalo tradicionalnega, pomagali so nam tudi v Galeriji-muzeju Lendava, in tako je naš načrt postajal vse zahtevnejši. Uresničili smo ga lahko zato, ker je oče Štefan delal v Nemčiji. Toda zato je manjkal doma, pri delu. Tako sva ga veliko opravili kar midve z mamo. Ona je s traktorjem dovažala material, jaz pa sem pomagala.« In počasi je nastajala klet, na las podobna nekdanjim, le večja je bila.
 
Zidar se je učil gradnje obokov
Zidar, ki jo je gradil, se je moral naučiti graditi opečnate oboke, ki so si jih zamislili v vinski kleti, in je po Timejinih besedah na svoje delo pri njih še danes ponosen. Ker niso poznali nikogar v Prekmurju, ki bi še znal streho prekriti s slamo, so mojstre poiskali na Madžarskem, ti so nato stavbo in značilen nadstrešek nad vhodom v klet prekrili s trstiko iz okolice Blatnega jezera. Tudi za izdelavo tradicionalnih okraskov na zaključkih tramov in špirovcev so komaj našli mojstra, posebej pa so po vzoru starih dali izdelati tudi okrašeno ograjo terase in druge lesene dele.
Notranjost pritličja je z enotnim prostorom, v katerem so dolga miza s klopjo in stoli na enem koncu, lončena peč v osrednjem delu in kuhinjski del na drugem koncu prostora, prav tako posnetek tradicionalne razporeditve. Le spalni del pod streho je sodobnejši, saj v tradicionalnih kleteh takšnega dela ni bilo. Pa tudi ta ima s staro leseno skrinjo in babičinimi retro fotelji pridih starinskosti.

Poleg vseh drugih podrobnosti, ki v zidanici ustvarjajo prijetno, domačno vzdušje, je še nekaj novih predmetov tradicionalnega videza, za katere je poskrbela Timea skupaj s svojim partnerjem: velike, s tradicionalnimi madžarskimi vzorci poslikane bele lončene skodelice in bele vaze so namreč njuni izdelki, ki jih sicer izdelujeta pod blagovno znamko Pannart.

Počitniška hiša Vinum Vidae je tako sodobna hvalnica prekmurskemu in panonskemu stavbnemu in rokodelskemu izročilu, ki je bila dve desetletji dostopna samo družini Vidovih in njihovim prijateljem, zdaj pa je skupaj z ducatom podobnih stavb in zgodb postala del razpršenega hotela, dostopnega vsakomur. »Ni se bilo težko odločiti za tak korak, ker smo že prej razmišljali o tem, da bi hišo ponudili turistom. A vedno nas je ustavila vojna s papirji. To so zdaj namesto nas izbojevali v zavodu za turizem in razvoj, mi pa smo morali samo poskrbeti za to, da bo hiša urejena in na voljo gostom,« pravi gostiteljica.

V lendavskem zavodu so z začetnim odzivom na novost zadovoljni, saj so prve rezervacije prek domače spletne strani in prek Bookinga dobili že pred uradnim odprtjem razpršenega hotela. In tega očitno ne bo sestavljalo samo dvanajst kleti, ker se že novih pet ali še več lastnikov objektov dogovarja in pripravlja na vstop v sistem, pravi direktor ZTR Romeo Varga.

VIR: delo.si

• Lendava
• LindauRing
• Čaba Lazar

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

03 januar 2019

Čaba Lazar je eden od legendarnih lendavskih spidvejistov in človek, ki se bo v anale slovenskega motorizma zapisal po tem, da je v Petišovcih zgradil dirkalno stezo.

Čeprav steza še ni dokončana in ni povsem takšna, kot jo je sanjal konec osemdesetih let ter jo imel zarisano v načrtih pred dobrimi desetimi leti, je z njo dosegel enega od življenjskih ciljev. Lazar se nima za človeka, ki je s postavljanjem zelo visokih ciljev neizprosen do sebe, a se tudi brezdelje in polovičarstvo ne ujemata z njegovim značajem. Ženeta ga ustvarjalni nemir in zdravilna merica adrenalina, ki si jo napolni s hitrostjo na dirkalniku. Pri šestdesetih letih življenja je hvaležen za vse, kar mu je življenje dalo. »Vsak dan posebej pa sem vesel, da živim, in zelo dobro si znam osmisliti življenje,« je dejal.

Sestavil svoje prvo motorno kolo
V začetku šestdesetih let je družina Lazar živela v Piranu in mali Čaba je lahko občudoval avtomobile, s katerimi so Italijani prihajali kot turisti na Obalo. V Portorožu so takrat že tudi prirejali avtomoto dirke, vendar nad dirkači v črnih kombinezonih ni bil preveč navdušen. Je pa rad božal športne avtomobile, zato je, sicer oblečen v lepa bela oblačila, domov prihajal ves umazan. Ko so se vrnili v Čentibo, vse te tehnike, ki ga je prevzela kot otroka, ni bilo več. V želji, da bi čim prej služil svoj denar, se je vpisal v šolo za strojnega ključavničarja in si s privarčevanim denarjem od štipendije ter z zaslužkom od dela po okoliških vinogradih kupil svoje prvo motorno kolo MZ.

To je potem prodal in si za prvo plačo od Vladimirja Kolmaniča iz Murske Sobote kupil triumpha. To je bilo staro angleško motorno kolo, ki se je veliko kvarilo, in kolikor se je dalo, so ga popravljali doma. Takrat namreč ni bilo motoservisov kot danes in tudi rezervnih delov ni bilo mogoče dobiti. To je bil tudi čas, ko sta se s prijateljem Zdravkom Vurijem zanimala, kje bi se lahko vključila v spidvej društvo. V Gornji Radgoni Lendavčanov niso sprejemali, pa tudi steze niso imeli svoje, ampak so trenirali v Mariboru. Da bi hodila dirkat v Prelog na Hrvaškem, pa je bilo tudi predaleč. Čaba je moral v vojsko in tam je že slišal neverjetno novico, da se v Lendavi gradi stadion za spidvej. In res. Ko se je vrnil domov, je bila steza končana. Vstopnica za članstvo v timu je bila naloga, da sestavi staro motorno kolo, ki so mu ga prinesli v škatli.

Dobili so ga v Gornji Radgoni, saj se je tamkajšnji klub odločil, da bo Lendavčanom pomagal postaviti se na noge, pomagali pa so jim že tudi pri gradnji steze. Viktor Ketler, takratni direktor podjetja Gorenje Varstroj, ki je s še nekaj zanesenjaki leta 1978 ustanovil AMD Gorenje Varstroj Lendava, pa je kupil že tudi osem novih motornih koles. A ta niso bila za začetnike, kot je bil Čaba, imel pa je tudi črno piko, ker je bil motorist. Teh spidvejisti niso jemali kot sebi enake. »Ta motor sem sestavil in popravil. Rudolf Gal, ki je bil predsednik takratne športne komisije, pa me je vprašal, ali grem z ekipo na dirko v Osijek. Seveda, zakaj ne bi šel. Kadar je motor deloval, sem z njim prekašal vse, tako da so se me že tam usmilili in mi dali novejšega. Že na prvi dirki sem bil z enim padcem četrti ali peti,« se spominja Lazar. Takoj naslednje leto, torej leta 1980, je lendavska ekipa postala jugoslovanski prvak, Lazar pa državni prvak v drugi ligi.

Kako je Mauger prišel v Lendavo

V tistem času so lendavski spidvejisti že sodelovali s šestkratnim svetovnim prvakom Ivanom Maugerjem z Nove Zelandije, s katerim je stik navezal Ketler. Mauger, ki je letos umrl, je imel v Lendavi dvakrat po en teden kamp, na katerega so povabili tudi spidvejiste iz drugih klubov, da so potem skupaj trenirali. Od teh treningov, ki jih je vodil Mauger, so imeli domačini tudi največ koristi. Mauger je s seboj pripeljal tudi nekaj pravih motornih koles in jih potem za odkupnino pustil lendavskemu društvu. Eno od teh motornih koles je vozil Lazar in z njim doma premagoval vse, razen Vlada Kocuvana in Štefana Kekca, ki je bil do zdajšnjega Mateja Žagarja najboljši slovenski spidvejist. To motorno kolo je potem moral prepustiti drugim, sam pa si je kupil veliko slabše. Tri leta se je mučil z njim brez pravih uspehov, dokler ni dobil klubskega rabljenega kolesa Jawa in se spet vrnil med najboljše. »Leta 1987 smo pobrali vse naslove, kar se jih je dalo dobiti v Jugoslaviji, zelo dobro pa smo kot ekipa nastopali tudi v tujini

Ampak zato, ker smo že pred sezono dobili finančno injekcijo,« se vrhunca lendavskega spidveja, ko so se prebili tudi v svetovno elito, spominja Lazar. Predsednik kluba je bil Ladislav Kiraly, ki je z vozniki podpisal pogodbo, vsak pa je dobil po nekaj tisoč mark na roko. S tem denarjem in še s svojim so potem kupovali dele za motorna kolesa, jih vzdrževali in tudi veliko trenirali. Trenirali so ob petih zjutraj in spet popoldne po službi. Trije najboljši vozniki Andrej Matjašec, Artur Horvat in Lazar so bili v Gorenju Varstroj tudi zaposleni in ob rednem dopustu so imeli plačanih dodatnih dvajset dni, da so se lahko posvečali športu. Ob tem pa so morali opraviti tudi kvoto ur v majhni tovarni, ki jo je imelo AMD Gorenje Varstroj v objektih podjetja Nafta Lendava, kjer so izdelovali plastične dele, na primer za hladilnike.

Konec osemdesetih let so začeli finančni viri usihati, ne pa tudi njihova zavzetost. Pred dvajsetimi leti je takratni ekipi celo uspelo, da so skoraj brez denarja in s prostovoljnim delom obnovili spidvej stezo. Zdravko Vuri je poceni navozil material za nasip steze, takratni predsednik kluba Marjan Žerdin pa je iz velenjskega premogovnika dobil odpadne gume za zaščito pred ograjo in tudi novo ograjo, delo pa so opravili sami. »Če tega takrat ne bi naredili, danes spidveja v Lendavi ne bi bilo več,« je prepričan Lazar, ki je po odhodu Štefana Kekca iz Lendave prevzel trenersko funkcijo. Čeprav ni bilo denarja, je s sedmimi vozniki, med njimi je bil tudi Jože Koren, dosegal vidne rezultate. Lazar je zapustil spidvej, ko se je v začetku devetdesetih let pojavila zamisel, da bi stezo preuredili za prirejanje konjskih dirk, zgodil pa se je tudi prvi stečaj Varstroja.

Avtomobil, ročno delo

Čeprav je Čaba ostal brez spidveja, si je adrenalin še naprej dvigoval z motocikli, ki se jim v bistvu ni nikoli odpovedal, ustvarjalni nemir pa je posvetil izdelavi športnega avtomobila. Podobno, kot so ročno izdelovali ferrarije, pojasni Čaba. Tri leta ga je delal, ko ga je dokončal ter zanj opravil ateste, pa so se odprle možnosti za nakup avtomobilov v tujini. Njegov ročno izdelani avtomobil tako za trg ni bil več zanimiv. Lazar ga je sicer prodal, pozneje pa ga je, sicer zelo težko in v kosih, kupil nazaj. Zdaj ga ima kot eksponat.

Kot poznavalec dogajanja v motociklizmu je postal pozoren tudi na to, da so dirkališča, ki so bila prej namenjena samo tekmam, za plačilo začela privabljati tudi ljubitelje hitre vožnje. V velikem številu so na primer v Zeltweg začeli hoditi tudi slovenski motoristi in Lazarju se je utrnila zamisel, da bi v Lendavi uredili dirkališče za komercialne namene. Avtomoto steza v Petišovcih se je zdela zanimiva nekdanjemu lendavskem županu Jožefu Koconu, preden je zapustil ta položaj, in potem tudi njegovemu nasledniku Antonu Balažku. Na začetku je dobro kazalo, Lazar pa je za projekt že našel tudi potencialnega vlagatelja, vendar se je potem zamisel naenkrat znašla v krogu drugih akterjev, ki so obljubljali milijonske vložke v motodrom. Ta njihova zgodba je kmalu nesrečno propadla hkrati s stečajem delniške družbe Petrolija. »In tako smo pač še naprej hodili na Pannoniaring ali na Grobnik,« je dejal Lazar.

Adrenalin zdravi

Po tistem, ko je Lazar zapustil spidvej, ni več dirkal, ker se je tekmovalnega adrenalina dovolj »naužil« kot spidvejist. Je pa še naprej vozil za dušo. Bistvena razlika pri tem je v vrsti adrenalina, pojasnjuje Lazar. Če voziš sam, četudi na čas, »kradeš« užitke na primer Rossiju, če pa tekmuješ, si v stresu tako kot on. Pred vsako tekmo se namreč napetost zelo stopnjuje in to je za tekmovalca velik stres, medtem ko samo hitra vožnja daje vozniku čiste adrenalinske užitke. »Adrenalin pa zdravi. To sem sam izkusil in to vedo povedati tudi drugi,« je razlagal Lazar.

Užitke tekmovalnega in sproščujočega motorizma, vendar v drugačnih odtenkih, kot jih opisuje Čaba, zelo dobro pozna tudi njegova žena Eva. Skupna sreča je bila, da je ni bilo strah sesti na Čabovo motorno kolo. Tako je motorizem od leta 1977, odkar živita skupno življenje, njuna skupna stvar, posvečanje motošportu pa vedno družinska zadeva.

Motorno kolo je še vedno sooblikovalec prostega časa, ki ga imata zdaj veliko več, odkar Eva nima več službenih obveznosti. Pot na Grobnik s kombijem in motociklom v njem se za Čabo in Evo ponovi vsaj desetkrat na leto. Najprej napor na stezi, nato pa sproščujoče kopanje v morju in užitki ob dobri hrani in v družbi dobrih prijateljev. Takšna nova podoba turizma je tudi njun življenjski slog.

VIR: vestnik.si / Majda H. / Foro Nataša J.