• Jože Nemec
• Čebelar

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

30 november 2020

Pri svojih 90 letih še vedno prideluje med.
Prav gotovo je za razvoj slovenskega kmetijstva in gospodarstva nasploh tudi pomembna veja, oziroma panoga čebelarstvo. Slovenija je ponosna, da je 20. maj postal svetovni dan čebel. Med ene najstarejše slovenske čebelarje spada tudi 90. letni čebelar Jože Nemec doma iz dvojezične vasi Dolina pri Lendavi. Kot nam je že pred časom ob obisku povedal, čebelari že celo svoje življenje, kajti čebelarstvo mu je bilo položeno v zibelko, pri čemer ga je najbolj navdušil njegov dedek. Da lahko postaneš čebelar moraš najprej imeti rad naravo in čebele.

Pred mnogimi leti je v Murski Soboti naredil čebelarski izpit, da se je potem lahko zapisal in postal čebelar. Kljub častitljivim letom starosti še umno in pridno čebelari. Povedal je, da ima doma v Dolini na svojem domu velik čebelnjak z AŽ panji. V začetku, ko je še bil mlajši in pri močeh je imel v svojem čebelnjaku tam okoli 80 čebeljih družin, danes pa jih ima 25. Nanj so prav gotovo ponosni v Čebelarski zvezi Slovenije, Čebelarskem društvu Lendava in Čebelarski zvezi društev Pomurja.

Ob njegovem 90. rojstnem dnevu so mu čebelarji prišli voščit ter se mu hkrati zahvalili za vse kar je dobrega naredil za razvoj pomurskega in slovenskega čebelarstva. Svojčas je čebele vozil na pašo na Pohorje z vlakom in sicer v zaprtih panjih. V svojem dolgoletnem in bogatem čebelarskem znanju se je marsikaj naučil s področja in skrbi za čebele in za njihovo zdravje. Med bogatim raznolikim čebelarskih gradivom je knjiga iz leta 1800, kjer je govora o zdravljenju čebel in pridelovanju medu. Povedal je, da se spominja, da so v začetku čebele velikokrat zbolele za boleznijo gniloba, v zadnjem času pa je to čebelja bolezen varoza.

Med ohranjenim čebelarskim orodjem in čebelarsko opremo, ko se poda v čebelnjak k čebelam, ima še shranjene stare panje in druge čebelarske pripomočke. Znotraj čebelnjaka ima posebno čebelarsko tehtnico, ki mu prikazuje različne parametre o kvaliteti medu in drugih pokazateljih. Tudi v zimskem času, ko čebele mirujejo in »spijo« zimsko spanje v čebelnjaku skrbi na njih, jih čisti in jim prinaša hrano in sicer sladkor. Kot dober in umen čebelar je rad pomagal vsem čebelarjem z nasveti kako je potrebno pravilno pristopiti k čebelam, kajti čebele so res pridne in marljive ter prijazne do človeka, ki poleti oprašujejo sadno in drugo drevje in v čebelnjak prinašajo nektar iz katerega se potem s pomočjo satnic pridela kvaliteten med.

Vzgajal je mlade čebelarje in jim pomagal, da so se od njega naučili pravilno čebelariti, saj brez znanja ni dobrega čebelarja. Sedaj je že prišel čas, ko se bodo čebele umirile in se »zaprle« v čebelnjak in matica začne zimsko zalego. Čebelar Jože nam je zaupal, da večino pridelanega medu proda podjetju Medex Ljubljana. Največ pa pridela medu oljne repice, kostanjev in akacijev med. Pri točenju medu mu pomagajo žena Elizabeta, sin Jože in njegova žena Rozina. Ob tem nam je še zaupal, da je ob čebelnjaku zasadil različne medovite rastline in tropska drevesa. Za boljše zdravje čebelar Jože vsak dan zaužije en jogurt in eno žličko medu in takrat se boljše počuti. Po njegovih čebelarskih stopinjah pa hodi sin Jože, ki se je od očeta že veliko naučil.

90-letni Jože, ko zjutraj vstane se najprej vsak dan odpravi k svojemu čebelnjaku in čebelam, pogleda če je vse v najlepšem redu. Poleti, ko so čebele na paši in se zvečer vrnejo v čebelnjak se Jože rad »pogovarja« s čebelami, kajti vsaka čebela zna, če čebelar lepo skrbi zanjo, zato mu dobro poplačajo z dobrim, ko mu v čebelnjak prinašajo različne vrste medu, nam je še ob koncu obiska zaupal 90-letni čebelar Jože Nemec. Čebelaril bo tako dolgo dokler mu bo zdravje dopuščalo, saj je za njim 77 let čebelarske poti.

Jože Žerdin
vir: prlekija-on.net

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

16 junij 2020

Triintridesetletna Katarina Utroša je farmacevtka, ki se je v Prekmurje preselila pred petimi leti. Več let je bila zaposlena kot sodelavka za klinične raziskave v Ljubljani, med porodniškim dopustom pa sta se z možem odločila za selitev v njegovo rojstno Lendavo.

Za Lendavo sogovornica pravi, da je zelo prijetno okolje za družinsko življenje. Mož si je tu našel službo v svojem poklicu, sama pa je v prostem času začela ustvarjati naravne kozmetične izdelke in vedno bolj uživala v sestavljanju, mešanju in preizkušanju receptur ter razmišljala o podjetniški poti.

Da bi pomagala svojima dvojčicama
K izdelovanju naravne kozmetike so jo spodbudile zdravstvene težave njenih petletnih dvojčic, ki se že od rojstva borita z atopijskim dermatitisom oziroma kroničnim kožnim vnetjem alergijskega izvora, ki ga spremlja suha, razdražena in srbeča koža. »Kot magistro farmacije z ustreznim strokovnim znanjem in kot skrbno mamico me je njuno stanje spodbudilo k temu, da se čim bolje spopadem z njunimi težavami in začnem sama izdelovati zdravju prijazne naravne kozmetične izdelke iz preverjenih sestavin,« pove. Da bi se čim bolj izognila škodljivim snovem, je zasnovala izdelke, ki vsebujejo zgolj naravne sestavine, primerni pa so za občutljivo kožo in za vse člane družine. »Naravne sestavine so nekako rdeča nit moje kozmetike,« pojasni in doda, da surovine kupuje od lokalnih dobaviteljev.

Njen prvi izdelek je bilo maslo za telo s kamilico
Potrebno znanje za izdelovanje kozmetike je pridobila že na fakulteti med študijem, dodatno pa je prebrskala še številno literaturo s to temo. »Najpomembnejše pa so seveda izkušnje iz prakse. Še vedno se sproti, med delom, največ naučim, tudi vsak spodletel poskus ti da neko novo znanje,« doda.
Recepte sestavlja sama. »Včasih je to videti tako, da priredim kak že preizkušen recept, ga dodelam in izboljšam po svojem okusu in zahtevah. Včasih pa v celoti izdelam svoj recept od začetka,« opiše. V svojem poslanstvu uživa. »To delo je res zanimivo, lahko se igraš na tisoč in en način, včasih ti takoj uspe, v večini primerov pa je potrebnih še kar nekaj dodatnih sprememb in popravkov, da pride do končnega izdelka.« Njen prvi pravi končni izdelek je bilo maslo za telo s kamilico za suho kožo, ki se je uspešno obdržal v ponudbi vse do danes. Zaradi pozitivnih izkušenj se je zanimanje takrat hitro razširilo tudi na sorodnike in prijatelje, zato je stopila na samostojno pot, kar ji je omogočilo, da izpolnjuje svoje poslanstvo tudi širše. Danes je ponudba njenih izdelkov precej širša, zajema balzame za ustnice, tonike in kreme za obraz, masažna olja, serume.

Najljubšega izdelka nima
Ob vprašanju, kateri je njen najljubši izdelek, pove, da najljubšega nima. »V bistvu so vsi narejeni tako, da so meni všeč,« se zasmeje. Vsakodnevno uporablja dezodorant in kremo za obraz, pa tudi balzam za ustnice je skoraj vedno v njenem žepu ali torbici. Predvsem je ponosna na svojo linijo izdelkov z vrtnico, saj vonj vrtnice že od nekdaj obožuje. Tudi mož in hčerki uporabljajo le njene kozmetične izdelke za nego. »Če kdaj kaj pogrešimo, hitro dobim motivacijo, da nam 'namešam' kaj naravnega in pripravim kak nov recept. Če se izkaže za res dobrega, razvijem nov izdelek za prodajo,« pove.
Priznava pa, da je procedura za to, da lahko izdelek prodajaš na trgu, precej zahtevna, tako časovno kot finančno. »Sama na srečo tudi tukaj lahko izkoristim svoje znanje in si vso papirologijo urejam sama, občasno pa tudi za druge, ki niso vešči v tem in potrebujejo pomoč pri izdelavi poročil in urejanju postopkov za prodajo kozmetičnih izdelkov,« pojasni. Veliko vlaga tudi v prepoznavnost in sodeluje z lokalnimi podjetniki, se udeležuje lokalnih dogodkov, tržnic in sejmov.

Izdelke v večini prodaja prek spletne trgovine in pošilja tudi v tujino, vendar je zanjo najpomembnejši slovenski trg. Ravno v tem času se po dobrih dveh letih delovanja podjetja seli v nov poslovni prostor, kjer jo bo možno po najavi tudi obiskati, testirati in kupiti njene izdelke, priti na posvet ali prevzeti naročilo.

vir: vestnik.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

07 oktober 2020

Anton Kiraly že štiridesetič zapored dopustuje v Ninu. Sprejeli in ovenčali so ga z občinskimi častmi.

Nin je obmorski biser nedaleč od Zadra. Ponaša se z bogato zgodovino. Nasproti slovite peščene Kraljičine plaže je še ena takšna, imenuje se Ždrijac. Ker ima nenavadno obliko peščenega rta, vzbuja vtis, kot da objema in skriva staro mestno jedro starodavnega Nina. Ždrijac z bližnjo okolico pa je tudi predel, v katerega se je že davno zaljubil Lendavčan Anton Kiraly.

Antona tam že vsi poznajo, zanje je kar Toni. Nin je prvič obiskal že leta 1961: »Takrat je bilo še vse neurejeno in zapuščeno. Zelo malo ljudi je živelo tu. V sosednjih Zukvah, ki so danes lepo turistično naselje, ni bilo ničesar, pravzaprav je osamljeno stala samo cerkev sv. Jakova,« je razpredal Anton. Tako divje in prvinsko se mu je vse skupaj zdelo, da je čez sedem let spet obiskal te konce.
 
Ninski Slovenec

Sprva je obvezno kampiral, šele zadnjih nekaj let letuje v apartmaju. Medtem je tudi Ždrijac postal urbanizirana oaza vikendov in turističnih apartmajev, a ga to ne moti. »Vselej mi je bilo všeč, da smo lahko kampirali tik ob morju. Tako sem se zaljubil v te kraje, da vse od leta 1980 ne zamudim prav nobene priložnosti, da ne bi vsaj za nekaj dni dopustoval tukaj. Ne nazadnje se je dolgo zdelo, kot da samo Lendavčani letujemo tu, toliko nas je bilo.«

1961. leta je prvič obiskal Nin.

Že 40 let, brez izjeme, prihaja Anton Kiraly poleti v Nin. Dolgo ga je imelo, da bi si tam zgradil tudi lasten vikend, pa so vsi načrti zaradi vojne na Hrvaškem splavali po vodi. Kar ga še zdaleč ni odvrnilo, da ne bi šel tja vsakič, še več, želi si, da bi čez 10 let praznoval tudi svoj petdeseti zaporedni prihod v Ždrijac.

Domačini ga imajo že za pravega ninskega Slovenca. Toda tega, kar se je inženirju po izobrazbi, ki je bil 23 let tudi lastnik lendavske avtošole, zgodilo pred dnevi, še sam ni čisto verjel. Onidan so ga na njegovo veliko presenečenje namreč povabili v mestno hišo. In ko je ljubiteljski vinogradnik na tradicionalnem in vsakoletnem oddihu vstopil v občinske prostore, ga je pričakala prava občinska slovesnost. Župan Emil Ćurko in direktorica Turistične zveze Nin Marija Dejanović sta Antonu, ob obveznih in malce daljših govorih, poklonila še občinsko priznanje, zahvalo za neverjetnih 40 let zvestobe.

Želi si, da bi čez 10 let praznoval tudi svoj petdeseti zaporedni prihod v Ždrijac.

»Turisti, kakršen je gospod Kiraly,« je dejal župan Ćurko, »ki leto za letom negujejo povezanost z najstarejšim hrvaškim kraljevim krajem, so obenem tudi najboljši promotorji turistične destinacije Nin.« Še v tistem hipu so Kiralyju nadeli laskav in sila odgovoren naziv – promotor kraljevega mesta Nin tako v Lendavi kot tudi na splošno v Sloveniji.

vir: slovenskenovice

• Lendava
• šparglji
• sobočan
• gabi

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

17 maj 2020

Sezona špargljev je v teh dneh na vrhuncu, nekateri pridelovalci pa pravijo, da so letos iskani kot še nikoli.

Gabriela Sobočan iz Dolge vasi se s pridelavo te zelenjadnice ukvarja približno sedem let, začetki pa so povezani tudi z organizacijo prireditve Dan špargljev in špargljevih jedi. »Z gojenjem špargljev sem se začela ukvarjati čisto po neumnosti,« se pošali in razloži, da je s svojim delom želela sokrajanom dati zgled in jih spodbuditi h gojenju špargljev, da bi Dolga vas postala vas špargljev. Kajti zanjo je to kraljica zelenjave, ki ima ogromno pozitivnih učinkov, a se teh premalo zavedamo.

Pobiranje letošnjega pridelka se je pri Sobočanovih začelo okrog 15. aprila, vmes ga je trikrat prizadela pozeba, zdaj pa je rodnost spet visoka. »Jaz pridelujem tisto pravo, staro francosko avtohtono vrsto, ki so jo nekoč gojili na kraljevskih vrtovih. Od hibridnih se ta vrsta nekoliko razlikuje po okusu, vendar mnogi te razlike ne zaznajo, gostinci pa jo dosti bolj cenijo,« pove, potem ko smo jo zmotili med pobiranjem in jo poklicali z njive na zaslužen odmor.

Seme je pred leti naročila in ga zasejala v 25 tisoč jogurtovih lončkov. Sadike je nato prezimila in prihodnje leto zasadila na njive. Šparglje sedaj prideluje na 1,30 hektarja površine, letos pa jih bo zasadila na dodatnih 70 arih. Sobočanova poudarja, da se šparglji začnejo obirati šele v četrtem letu, prej jih je treba le okopavati. Življenjska doba avtohtone vrste je od 12 do 15 let, hibridnih pa nekoliko krajša, od sedem do osem let. »Zemlja mora biti dobra, zračna in ne prevlažna, saj šparglji ne marajo vlage. Tudi gnojim jih ne, ker bi zaradi gnojila preveč pognali in podivjali, potem pa bi bili predebeli in deformirani. Nimam ekološkega certifikata, vendar so naši šparglji dejansko ekološki,« pove.

Pomembno je tudi pravilno ravnati v primeru pozebe. Kot pove, je treba celotno njivo po tistem, ko šparglji pomrznejo, očistiti. »Pomrznjeni šparglji se začnejo sušiti, moramo pa jih odrezati, ker ne zmrzne le nadzemni del, ampak tudi podzemni. Če ne počistiš, bodo še dva tedna po tistem občasno poganjali zmrznjeni šparglji.« Tudi pravilno rezanje špargljev je izrednega pomena.

Ne smejo namreč ostati strženi, ker bi ti oleseneli, šparglji pa na tistem mestu ne bi več poganjali. V teh dneh se Sobočanova z nekaj prijatelji zjutraj okrog 5.30 odpravi na njive, kjer poberejo okrog 130, 140 kilogramov špargljev. Nato jih operejo, stehtajo in pripravijo količinske pakete. Prodaja jih pod imenom Zeleni šparglji iz Prekmurja, tržišče pa si je našla pretežno v prestolnici. Tako se po pripravi pošiljke odpravi v Ljubljano, kjer šparglje odkupijo v enem od večjih trgovskih centrov, nekaj pa jih vzamejo tudi restavracije.

»Na domačem naslovu prodajam bolj malo, pretežno takrat, ko sem doma in konec tedna nikamor ne peljem. Navadno ne morem oskrbeti niti vseh, s katerimi sem dogovorjena, tako da je stalno čakalna vrsta,« pravi Sobočanova, ki med tednom službuje v Ljubljani. Letos ji je koronavirus v tem pogledu naredil uslugo, tako da je ostala v Prekmurju, drugače pa si v sezoni pobiranja vzame dopust.

Konec sezone v začetku junija
Vrhunec rodnosti špargljev v eni sezoni traja dva do tri tedne, po tem pa količina začne upadati in se njihov biološki cikel rodnosti, ki traja do šest tednov, začne iztekati. Če jih pobiraš še dlje, rastlino izčrpaš, reče. Do začetka junija bodo na njivah šparglje še rezali, nato bo Sobočanova z njiv odstranila travo in zemljo do jeseni obdelovala le med vrstami. »Ko bomo nehali obirati, se bodo razrasli grmički, ki zrastejo tudi do meter in pol višine. Ti grmički se bodo nato konec oktobra posušili, šparglji pa bodo prihodnjo pomlad spet začeli poganjati,« pojasnjuje cikel pridelave Sobočanova, ki ji prijatelji v Prekmurju in Ljubljani rečejo tudi kraljica špargljev. 

Mnogi ne vedo, da šparglji rastejo ponoči, pod pogojem, da je nočna temperatura najmanj osem stopinj Celzija. V eni noči lahko zrastejo tudi do 12 centimetrov. S prireditvijo Dan špargljev in špargljevih jedi in ob lastnem eksperimentiranju v kuhinji je nastalo tudi ogromno receptov, ki imajo v glavni vlogi šparglje. »Tudi namen prireditve je bil pokazati, kako šparglje vključiti v tradicionalne prekmurske in madžarske jedi.

Samo malo domišljije je treba uporabiti, ampak dejansko gredo povsod zraven, pa še zdravi so,« pove. Ker je receptov res ogromno, se je odločila, da pripravi knjižico z recepturami, ki jo bo prihodnje leto dodajala paketom. Prizna, da se zeleni pridelek premalokrat znajde na njenem krožniku, ker ji primanjkuje časa za kuho, ampak ko le more, jih pripravlja na sto in en način. Za idejo, kuha tudi chili con carne s šparglji.

vir: vestnik.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

16 julij 2020

Enaintridesetletni Filip Dobranič iz Lendave, sociolog kulture in filozof, heker, soustanovitelj Parlametra in zavoda Danes je nov dan. Je tudi znan aktivist, ki se bori za pravice zatiranih na najrazličnejših področjih. Tudi tokrat se njegov glas sliši.

Ste aktivist, revolucionar, brez dlake na jeziku, o čemer pričajo tudi naslovi svetovnega prvaka v debatiranju. Od kod ta uporniška duša?
»Mislim, da je Edo Maajka enkrat rekel, da se antifašist rodiš. Normalno je, da ti ni prijetno, da ljudi pretepajo in da nekateri ljudje živijo veliko slabše življenje. To je normalno.«

S tem ste torej rojeni?
»S tem smo vsi rojeni. Otroci, čeprav so včasih nesramni in koga udarijo, drug drugega sistematično ne zatirajo. Tudi če pogledamo, kako se ljudje odzivajo ob naravnih nesrečah, poplavah, vojnah, vidimo, da so prijazni drug do drugega, si pomagajo. Tako da to ni nič čudnega. Mogoče je ključna razlika v tem, da sem imel privilegij, da sem se v mladosti in med odraščanjem znašel v krogih, ki so spodbujali, da poveš, kaj te moti. Ko sem še debatiral, je pokojni Alfred Charles Snider, velikan debate, vsakič, ko smo se srečali, dejal The world is run by those who show up oziroma svet vodijo tisti, ki se pojavijo.

Saj ni res, da je ljudem, ki ne gredo protestirat, vseeno. Mogoče samo nimajo možnosti, da se tisti trenutek pojavijo. Sicer pa mislim, da je vsak najstnik revolucionar, mislim, da ne moremo biti ljudje, ki jim je vse v redu tako, kot je.«

Ampak ta miselnost, da je v redu tako, kot je, je pogosta v Pomurju. Se vam ne zdi?
»V redu je, tako kot je, dokler si živ in stvari niso grozne. Ljudem bi se zmešalo, če ne bi znali vzdržati v okoliščinah, v katerih so se znašli. Življenje je nasilno. Ljudje se navadijo na stvari, kar je nujno, da preživimo. Se mi pa zdi pomembneje, da se vzgaja neka vera v to, da je stvari mogoče spremeniti.«

Vroča tema ta trenutek so protesti, tako v Sloveniji kot po svetu. Bili ste organizator prvega protesta Proti koaliciji sovraštva, ko se je vlada sestavljala, da poslance SMC in Desus spomnite, kaj so obljubljali na zadnjih volitvah. Se protestov še udeležujete?
»Iskreno, nisem bil na vseh protestih, tudi zaradi tega, ker nimam kolesa. Pred časom me je namreč povozil tovornjak in potem je prišla korona, moje kolo je bilo uničeno in ga trenutno nimam. Sem pa skrbel za digitalno podporo protestov. V Sloveniji imamo to srečo, da so zelo mirni in prijazni, zato ni treba lagati o tem, da protestiraš. Niti ni treba razmišljati o udeleževanju protestov kot o nekem velikem žrtvovanju. Ni tako, da se tam zdaj vsako sekundo dereš lopovi, lopovi, ampak greš tja s prijatelji in je zelo podobno temu, da greš s prijatelji na pivo. Politično organiziranje mora biti prijetno, če hočemo, da bo učinkovito. Tudi ljudje, ki sedijo v vladi, se imajo fajn, dokler sedijo v vladi. Nihče ne reče, ko pride v službo, o moj bog, spet moram tu trpeti, ker sem na oblasti.«

Slovenci sicer nismo najbolj znani po protestih. Francozi so znani po tem, da protestirajo za vsako malenkost, tudi vročekrvnim Špancem ni težko iti na ulice. Tokrat se mi prvič zdi, da je v družbi zavrelo, da brbota. Smo na pragu sprememb in tega, da zakrpamo ideološke razpoke?
»Vsekakor hodimo na ulice manj kot v nekaterih drugih državah, ampak vstaje, ki so se dogajale pred sedmimi leti, so bile množične. Ne smemo pozabiti, da je bilo na ulicah več kot 50 tisoč ljudi. Je pa malo drugačen odnos do tega, kdaj se gre protestirat in zakaj se gre protestirat. Mislim, da se pozablja na to, kakšno moč imajo protesti, in ko se protestira, velikokrat nimaš zares možnosti, da bi predstavil alternativo. To veliko ljudi odbija od tega delovanja. Vendar je treba razumeti, da protesti šele odpirajo možnosti za kakršen koli resen pogovor. Ob petkih ob sedmih zvečer nihče ne bo rešil ničesar, a če se bo dovolj dolgo protestiralo, se lahko kaj premakne. Slikanje protestov kot nečesa, kar bo pomenilo apokalipso, je napačno.«

Kaj je glavno sporočilo protestov?
»Ne morem govoriti v imenu vseh, je pa pomembno razumeti, da ljudje protestirajo iz zelo različnih razlogov, vsi pa so legitimni. Nekdo protestira zaradi tega, ker je videti, da so ukradli 200 milijonov evrov in bodo zdaj sami sebe preiskovali. Drugi protestirajo zaradi napadov na medije, tretji zaradi uničevanja narave. V položaju, v katerem smo se znašli, je veliko stvari tako zelo slabih, da je razloge težko povzeti v enem stavku.«

Kaj vas najbolj žuli?
»Mene motijo vse te stvari. Osebno mi je najtežje razumeti, da so zamenjali direktorja statističnega urada. Meni se to bere kot epizoda iz Monty Pythona, absurden skeč na televizorju. To se mi zdi res grozno. Tudi zato, ker je tako zelo očitno v nasprotju z zakonom, a so vseeno to naredili, in zdaj se to kar normalizira. Jaz bi se samo to drl, pa čeprav vem, da je to politično neoportuno in so veliko večji problemi od tega.«

Hodite na volitve in volite?
»Seveda. Hodim na volitve, oddajam glasovnice.«

Kaj to pomeni? Da ni izbire?
»Tudi če kdo ne želi oddati glasu za katerega koli kandidata, oddati neveljavno glasovnico je pomembno.«

Zdaj je zelo žgoča tema sprememba volilnega sistema, ker se nam rok izteka. Kakšen volilni sistem bi bil za nas boljši?
»O tem nisem pripravljen soditi, ker je to zelo kompleksen problem. Kar me skrbi in moti, je popolna odsotnost resne razprave o tem. Po moje bi morali vprašati vse volivce, kakšen sistem razumemo in si ga želimo, a se o tem zares ne govori. Če bi bili velika korporacija, ki bi se spraševala, ali bo začela na popolnoma drugačen način zaračunavati svoje storitve, se o tem ne bi pogovarjalo 90 direktorjev v eni sobi, ampak bi najprej vrgli nekaj tisoč evrov v raziskave trga, opravili pilotne eksperimente na majhnem vzorcu ljudi, preverili, ali je vse v redu. Mi pa nismo dobili nič od tega. Zelo problematično se mi zdi, ker so zavestno, namerno in učinkovito javnost izključili iz te debate.«

Bi šli v politiko?
»Jaz sem v politiki. Vsi smo v politiki. Iti v politiko ne pomeni biti poslanec ali državni sekretar, ampak pomeni delovati politično. Ko sem bil še v srednji šoli, se je že govorilo o politični apatiji, pa že takrat kot 'naspidirani' najstniki nismo kupili tega. Mi bi se politično angažirali, a se ne moremo, smo takrat govorili. Seveda sem apatičen, če ne morem ničesar spremeniti. Ni dovolj, da gremo vsake štiri leta na volitve, ampak se moramo vključevati v lokalno politiko. Politiko je treba vrniti v parke, javno sfero. Velikokrat se v manjših skupnostih ljudje politično angažirajo, ker na lokalnem nivoju še lahko vzdržujejo iluzijo, da lahko nekaj spremenijo. Če ne drugega, poznajo soseda, šli bodo do njega in ga nadrli. Predsednika vlade nihče od nas ne more nadreti in mu reči, naj se ne obnaša tako, kot se.«

Koliko pa vas aktualni politiki upoštevajo?
»To je zelo različno. Mi opozarjamo, smo glasni, sprožimo kampanje, vendar nikoli zares ne vemo, ali so člene, zakon itd. spremenili ravno zaradi našega ukrepanja. Povratne informacije ne dobimo.«

Vam je bilo kdaj žal, da ste aktivist?
»Ne. Žal mi je za stvari, ki smo jih naredili slabo, ker nismo vsega popolno izvedli. Da bi si mislil, da sem vrgel ta leta življenja stran, pa ne. Je pa velik del našega dela služba kot vse druge, ker moramo zaslužiti svoje plače in prodajamo storitve podjetjem in nimajo nobene povezave z aktivizmom.«

Borite se za najrazličnejša področja. Katero vam je najbližje?
»Verjamem, da kapitalizem deluje na papirju, komunizem pa v praksi. V vsakdanjem življenju smo vsi komunisti. Širiti trenutke tega, da smo vsi enaki in denar ne pomeni nič, se mi zdi pomembno. V Prekmurju imamo nekaj, česar kot otrok nisem razumel, da se ljudje prepirajo, kdo bo plačal pijačo. Velja miselnost, da je vse, kar je bilo v zadnjih urah, ko smo sedeli ob pijači, moje tudi tvoje. Tudi med kadilci prositi za eno cigareto res ni noben problem. To je komunizem, to je pomanjkanje kapitalističnega reda. Komunizem v takih majhnih okoljih deluje, ker so tudi neizmerno demokratična. Ti lahko od te pijače kadar koli vstaneš in greš. V trenutku, ko vstopimo v kakršno koli hierarhijo, pa je veliko težje izvajati »komunizem«, ker ti manjka demokratičnih mehanizmov, da bi lahko verjel, da bo ta sistem deloval.«

Torej najprej demokracija, potem pa komunizem?
»Najprej pride demokracija, potem pa nekaj, kar bo bolj komunistično, kot je stanje danes. Zasledovati komunizem zaradi zgodovine, slabih stvari, ki so se zgodile, je slabo. Zato tudi nočem reči komunizem, ampak ni zares druge besede za to, da je vse naše.«

Ste iz Lendave, vendar živite v Ljubljani. Bi se kdaj vrnili v Prekmurje?
»Bi. Trenutno ne vidim praktičnega načina, da bi delal, kar delam, in trajno živel v Prekmurju, ker moram biti velikokrat nekje fizično prisoten. Nimam avta, javni prevoz do Lendave pa je res katastrofalen, sicer bi se takoj preselil v Prekmurje. Pa tudi če bi vlak potreboval štiri ure do Prekmurja in bi imel vsaj vtičnico, bi se takoj preselil. Dokler pa tega ni, si je treba priznati, da so deli Slovenije res močno odrezani od Ljubljane in kup ljudi odrezanih od centrov. To je nujno treba rešiti.«

Se pa mogoče ravno zaradi tega, ker smo tako odrezani od kapitalističnega centra v Ljubljani, še vedno prepiramo, kdo bo plačal pijačo.
»Ja, vsekakor. Ljudje v ruralnih skupnostih živijo bolj komunističen način življenja, ker ni sto metrov stran trgovine, kjer je vse. Stopnja samozadostnosti je v Ljubljani veliko manjša. Če želim jabolko v Ljubljani, moram iti v trgovino in potrošiti denar, zato je jabolko stvar denarja. Če pa imam doma sadovnjak, jabolka niso stvar denarja, ampak mojega prostega časa, druženja pod temi jabolki, obiranja, tudi kreganja. Postanejo del življenja, ki ni vpet v kapitalističen modus operandi in je bolj komunističen ali pa morda raje antikapitalističen.«

Aktivist, heker, sociolog kulture, filozof, glasbenik. Kaj ste, ko luči ugasnejo in ostanete sami s sabo?
»V temi? Haha, zares iskren odgovor ni za v časopis. Sicer pa morda antifašist. Čeprav se zdi patetično, če rečem, da sem temu dal svoje življenje, ampak trenutno je tako. Ne mislim, da bom to delal do smrti. Dokler je taka vlada in se dogajajo take stvari, kot se, pa zavzema to sto odstotkov mojega življenja. Čeprav je antifašist res močna beseda, jo je treba v teh časih izreči. Ko imamo oblast, ki nam je pripravljena vzeti pravice, ki so zapisane v ustavi, in nam reči, da bodo to naredili zato, da bomo ostali varni, je treba take besede izreči. Ker je to oblast, ki si želi, da ostanem živ, da ji bom služil, in mi ne dovoli, da sem živ, zato da bom delal, kar bom sam želel.«

vir: Vestnik.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

10 april 2020

Lendavska ljudska univerza te dni praznuje 60 let obstoja. V preteklem letu se je v okviru ljudske univerze izobraževalo več kot 2.500 udeležencev, izvedenih je bilo skoraj 7.000 izobraževalnih ur. Še pred desetletjem se je to zdel neuresničljiv cilj.

Ob tej priložnosti smo se o dolgi poti, od začetkov zavoda do sedanjih izzivov v izobraževanju odraslih, pogovarjali z direktorico Rahelo Hojnik Kelenc.

Šest desetletij delovanja je dejstvo, s katerim se lahko pohvali le majo podjetij, kaj šele izobraževalnih zavodov v Sloveniji. Pa vseeno, kaj tovrsten mejnik, h kateremu ste s krmarjenjem prispevali tudi sami, pomeni?

Obletnice so navadno tisti opomnik, ko se za trenutek ustavimo, ozremo na prehojeno pot in spomnimo tako obdobij vzponov kot tudi padcev. Zagotovo je bilo v teh šestih desetletjih narejenih veliko drobnih korakov, ki so vodili k temu, da smo se iz majhne organizacije za izobraževanje odraslih prelevili v moderno lokalno središče vseživljenjskega učenja z bogato programsko ponudbo. Moji predhodniki so v Lendavi ustvarili trdne temelje izobraževanja odraslih in s svojim delom na ljudski univerzi pustili neizbrisen pečat. Na takšnih temeljih pa je lahko graditi naprej. Ob tem ne smem pozabiti omeniti Občine Lendava, ki je naš ustanovitelj in odličen sogovornik, ki razume pomen izobraževanja odraslih in nas spodbuja pri delu, obenem pa med občani krepi zavest o pomenu vseživljenjskega učenja.

Vsak začetek je težak, pravijo. Kako se spominjate svojih začetkov delovanja na Ljudski univerzi Lendava? Razmere, v katerih ste prevzeli vodenje, so bile zagotovo drugačne, kakršne so danes.
Res ni bilo preprosto, predvsem zato, ker sem bila pred tem učiteljica, vodenje organizacije pa se krepko razlikuje od poučevanja. Na začetku sem se morala kar veliko učiti, predvsem pa si izoblikovati način vodenja. V teh osemnajstih letih, odkar sem zaposlena na ljudski univerzi, je bilo pred mene in moje sodelavce postavljenih veliko izzivov, prebrodili pa smo tudi dve večji krizi, in sicer je bil to čas, ko se je stara finančna perspektiva končala, nova pa se še ni začela. S čudovitimi sodelavci, ki jih imam, so bili tudi ti padci lažji, saj so mi ves čas stali ob strani in razumeli nastale razmere. Pravzaprav sem ugotovila, da se povezanost in medsebojno zaupanje v kolektivu močno razvijeta prav v kriznih časih. In če me danes vprašate, ali bi se še enkrat podala na isto pot, vam lahko z gotovostjo potrdim.

V več kot pol stoletja delovanja ali lahko sploh govorimo o številkah udeležencev in izvedenih programov? Na katerem področju oziroma po katerih programih je bilo skozi leta največ povpraševanja in na katerih področjih po vašem mnenju delamo premalo?

Tako število udeležencev kot število izvedenih andragoških ur iz leta v leto rasteta. Še pred desetletjem smo bili veseli, če se je v našem javnem zavodu letno izobraževalo okoli 600 udeležencev in smo izvedli vsaj 3000 andragoških ur. V preteklem letu smo presegli magično mejo 2500 udeležencev in izvedli skoraj 7000 izobraževalnih ur. Res je, da ne izvajamo več toliko programov formalnega srednješolskega izobraževanja, je pa zato iz leta v leto večje povpraševanje po poklicnih usposabljanjih in po neformalnih programih izobraževanja. Spremembe v svetu vplivajo tudi na spremembe v izobraževalnih organizacijah, predvsem v izobraževanju odraslih, kjer se moraš kar se da hitro prilagoditi trenutnim razmeram. Prav zaradi tega je pri pripravi izobraževalne ponudbe sodelovanje z lokalnim okoljem izjemno pomembno.

Ste ena redkih izobraževalnih ustanov, ki ruši ovire in tudi predsodke na področju vključevanja pripadnikov romske skupnosti. V večini primerov slišimo, da se Romov ne da uspešno vključiti v izobraževalne programe, vi ste pri tem, predvsem v zadnjih letih, zelo uspešni. Kje se skriva recept za uspešno sodelovanje s pripadniki romske skupnosti?

Menim, da je ključnega pomena sprejemanje. Pri nas se pripadniki romske skupnosti enakovredno vključujejo v vse izobraževalne programe iz naše ponudbe, nekateri programi pa so namenjeni samo njim. Moj dober prijatelj, ki je Rom, mi je pred leti zaupal začetek recepta: "Nikoli ne delaj za Rome brez Romov." Njegov nasvet vedno upoštevam, zato imamo tudi na ljudski univerzi dve sodelavki, pripadnici romske etnične manjšine, in njuna navzočnost je pri delu s pripadniki romske skupnosti izjemno pomembna. Velik napredek je bil na področju izobraževanja pripadnikov romske skupnosti storjen, predvsem odkar izvajamo dva večja nacionalna projekta, namenjena Romom. S projektoma Večnamenskega romskega centra (VNRC) Dolinsko in Socialno aktivacijo nam je uspelo narediti velik premik v miselnosti, saj tudi pri Romih postaja izobraževanje vrednota. To se najboljše kaže v tem, da se tudi vsi romski mladostniki po končani osnovni šoli vpišejo v srednjo šolo in so pri nadaljevanju izobraževanja uspešni.

Šestdeset let delovanja ljudske univerze zaznamujete prav te dni, zagotovo se ozirate tudi v prihodnost, kaj si želite za zavod, njene zaposlene in navsezadnje za prihodnje udeležence programov?

Delam v čudovitem kolektivu in mislim, da je v tako turbulentnem času to največ, kar si lahko želim. Upam, da bomo še naprej vsaj toliko podjetni, kot smo bili do zdaj, predvsem pa, da naš vir idej ne bo nikoli usahnil. Vsem, ki zjutraj sedemo v pisarne, izobraževanje odraslih ni služba, ampak poslanstvo. Skupaj z našimi zunanjimi sodelavci razvijamo talente naših udeležencev, uresničujemo želje številnih posameznikov in jih vodimo skozi izobraževalne programe, mnogokrat pa prevzamemo tudi vlogo zaupnika in motivatorja. Mi delamo z ljudmi za ljudi in to je tisto, kar šteje. Naši uspehi niso suhoparne številke iz statistike. Pogosto niso merljivi, saj so to zgodbe, ki so v svojem bistvu nemerljive, ogrejejo pa srca. Prav takih zgodb si želimo tudi v prihodnje.

vir: rtvslo.si