Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

17 maj 2021

Nujno je iti v korak s časom ter se prilagajati trgu in povpraševanju, je prepričan Goran Bohar

Goran Bohar v Lendavi s svojim podjetjem Avtokleparstvo Bohar uspešno nadaljuje dejavnost, ki jo je začel njegov oče Ludvik. Ob pomoči sodelavca Zorana Ribariča in drugih zaposlenih ponudbo storitev v delavnici ves čas dopolnjuje in nadgrajuje. Zato so se lani uvrstili na seznam slovenskih hitro rastočih podjetij, ki ga je pripravila Agencija za javnopravne evidence in storitve. Pred dvema letoma pa jim je lendavska območna obrtno-podjetniška zbornica podelila priznanje za uspešen razvoj podjetja.

Idejo o svoji avtokleparski delavnici je začel oče Ludvik snovati že leta 1975, se spominja Goran, ko je bil na strokovni predstavitvi obrtne dejavnosti avtozaščite v Ljubljani. »Leta 1985 je začel opravljati popoldansko obrt, leta 1990 pa so se mu sanje uresničile in je odprl na svoji domačiji v Kolodvorski ulici v Lendavi obrtno dejavnost Avtozaščita Bohar. Delo je opravljal s še enim ali dvema zaposlenima. Kmalu sem se mu pri tem pridružil tudi sam. Ukvarjali smo se predvsem z zaščito votlih prostorov in izolacijo podvozij. Oče me je vedno učil, da je treba delo opraviti čim bolj kakovostno, če želimo, da bodo stranke zadovoljne, se bodo vračale in o kakovosti našega dela povedale tudi drugim.« Sčasoma so vključili še ličarske in kleparske storitve, pranje vozil, menjavo in popravilo izpušnih sistemov.

Lastna mešalnica barv

Delo v delavnici ga je že od mladih nog veselilo, dodaja Goran, naučil pa se je tudi, da je ves čas treba iti v korak s časom ter se prilagajati trgu in povpraševanju. To pa pomeni, da je treba ves čas skrbeti za razvoj podjetja. Pred desetimi leti je tudi uradno prevzel družinsko obrt in jo preimenoval v Avtokleparstvo Bohar. »Tako smo nadaljevali razvoj in vključili v poslovno sodelovanje še več dobaviteljev in poslovnih partnerjev. Danes pokrivamo veliko paleto različnih storitev in sodelujemo z najboljšimi dobavitelji ter podizvajalci. V podjetju je sedem zaposlenih, načrtujemo pa zaposlitev še treh.« Pri uresničevanju razvojnih ciljev mu veliko pomaga Zoran Ribarič, ki je njegova desna roka, dodaja, z njim pa vidita še veliko možnosti za dopolnitev ponudbe storitev.

Zoran Ribarič pove, da sta pri poslovnem sodelovanju z Goranom združila znanje in izkušnje obeh. »Naše načelo je, da si je za uspeh treba zaupati. V ponudbo smo vključili še vulkanizersko dejavnost, avtopralnico, avtodiagnostiko, podjetjem ponujamo barvanje in imamo tudi svojo mešalnico barv. Smo obenem pogodbeniki vseh zavarovalnic, zanje opravljamo cenitve poškodb vozil. V naši ponudbi je še prodaja avtomobilskih delov. Česar nimamo v skladišču, nabavimo isti ali naslednji dan.« Menjavajo tudi vetrobranska stekla in poskrbijo za klimatske naprave. Največ strank je iz Lendave in okolice, prihajajo pa še iz Beltinec, Murske Sobote in od drugod. »Veliko je starih strank, ki so s kakovostjo našega dela zadovoljne in se zato vračajo. Sedaj bi bilo v delavnici in drugih poslovnih prostorih dovolj prostora za delo desetih ljudi, če bi še povečali število zaposlenih, pa bi potrebovali dodatno delavnico. En na novo zaposleni skrbi za prodajo avtomobilskih delov. Letos nameravamo ponudbi dodati mehanično dejavnost in zaposliti mehanika,« še pove Goran Bohar

vir: vestnik.si

• Jože Nemec
• Čebelar

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

30 november 2020

Pri svojih 90 letih še vedno prideluje med.
Prav gotovo je za razvoj slovenskega kmetijstva in gospodarstva nasploh tudi pomembna veja, oziroma panoga čebelarstvo. Slovenija je ponosna, da je 20. maj postal svetovni dan čebel. Med ene najstarejše slovenske čebelarje spada tudi 90. letni čebelar Jože Nemec doma iz dvojezične vasi Dolina pri Lendavi. Kot nam je že pred časom ob obisku povedal, čebelari že celo svoje življenje, kajti čebelarstvo mu je bilo položeno v zibelko, pri čemer ga je najbolj navdušil njegov dedek. Da lahko postaneš čebelar moraš najprej imeti rad naravo in čebele.

Pred mnogimi leti je v Murski Soboti naredil čebelarski izpit, da se je potem lahko zapisal in postal čebelar. Kljub častitljivim letom starosti še umno in pridno čebelari. Povedal je, da ima doma v Dolini na svojem domu velik čebelnjak z AŽ panji. V začetku, ko je še bil mlajši in pri močeh je imel v svojem čebelnjaku tam okoli 80 čebeljih družin, danes pa jih ima 25. Nanj so prav gotovo ponosni v Čebelarski zvezi Slovenije, Čebelarskem društvu Lendava in Čebelarski zvezi društev Pomurja.

Ob njegovem 90. rojstnem dnevu so mu čebelarji prišli voščit ter se mu hkrati zahvalili za vse kar je dobrega naredil za razvoj pomurskega in slovenskega čebelarstva. Svojčas je čebele vozil na pašo na Pohorje z vlakom in sicer v zaprtih panjih. V svojem dolgoletnem in bogatem čebelarskem znanju se je marsikaj naučil s področja in skrbi za čebele in za njihovo zdravje. Med bogatim raznolikim čebelarskih gradivom je knjiga iz leta 1800, kjer je govora o zdravljenju čebel in pridelovanju medu. Povedal je, da se spominja, da so v začetku čebele velikokrat zbolele za boleznijo gniloba, v zadnjem času pa je to čebelja bolezen varoza.

Med ohranjenim čebelarskim orodjem in čebelarsko opremo, ko se poda v čebelnjak k čebelam, ima še shranjene stare panje in druge čebelarske pripomočke. Znotraj čebelnjaka ima posebno čebelarsko tehtnico, ki mu prikazuje različne parametre o kvaliteti medu in drugih pokazateljih. Tudi v zimskem času, ko čebele mirujejo in »spijo« zimsko spanje v čebelnjaku skrbi na njih, jih čisti in jim prinaša hrano in sicer sladkor. Kot dober in umen čebelar je rad pomagal vsem čebelarjem z nasveti kako je potrebno pravilno pristopiti k čebelam, kajti čebele so res pridne in marljive ter prijazne do človeka, ki poleti oprašujejo sadno in drugo drevje in v čebelnjak prinašajo nektar iz katerega se potem s pomočjo satnic pridela kvaliteten med.

Vzgajal je mlade čebelarje in jim pomagal, da so se od njega naučili pravilno čebelariti, saj brez znanja ni dobrega čebelarja. Sedaj je že prišel čas, ko se bodo čebele umirile in se »zaprle« v čebelnjak in matica začne zimsko zalego. Čebelar Jože nam je zaupal, da večino pridelanega medu proda podjetju Medex Ljubljana. Največ pa pridela medu oljne repice, kostanjev in akacijev med. Pri točenju medu mu pomagajo žena Elizabeta, sin Jože in njegova žena Rozina. Ob tem nam je še zaupal, da je ob čebelnjaku zasadil različne medovite rastline in tropska drevesa. Za boljše zdravje čebelar Jože vsak dan zaužije en jogurt in eno žličko medu in takrat se boljše počuti. Po njegovih čebelarskih stopinjah pa hodi sin Jože, ki se je od očeta že veliko naučil.

90-letni Jože, ko zjutraj vstane se najprej vsak dan odpravi k svojemu čebelnjaku in čebelam, pogleda če je vse v najlepšem redu. Poleti, ko so čebele na paši in se zvečer vrnejo v čebelnjak se Jože rad »pogovarja« s čebelami, kajti vsaka čebela zna, če čebelar lepo skrbi zanjo, zato mu dobro poplačajo z dobrim, ko mu v čebelnjak prinašajo različne vrste medu, nam je še ob koncu obiska zaupal 90-letni čebelar Jože Nemec. Čebelaril bo tako dolgo dokler mu bo zdravje dopuščalo, saj je za njim 77 let čebelarske poti.

Jože Žerdin
vir: prlekija-on.net

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

01 februar 2021

Laszlo Herman iz Gornjega Lakoša je kljub močni navezanosti na Prekmurje po študiju likovne umetnosti na ljubljanski pedagoški fakulteti ostal v prestolnici, saj je tam dobil službo.

Še vedno pa se z veseljem vrača v pokrajino ob Muri, saj ima v Lendavskih goricah hišo z ateljejem, v katerem ustvarja. »Po upokojitvi bom lahko več časa bival in slikal v mojem ljubem Prekmurju. Tu črpam navdih in energijo za ustvarjanje in zato pogosto hodim domov, kjer imam sorodnike in prijatelje,« pravi Herman, ki ob pedagoškem delu na Osnovni šoli Ledina v Ljubljani veliko slika, imel je tudi precej samostojnih in skupinskih razstav v Lendavi, Ljubljani ter drugod po Sloveniji in v tujini.

»Likovna umetnost zame pomeni način življenja, izražanja. Umetnost me zapolnjuje in ne mine dan, da ne bi bil povezan z njo. Svojo kreativnost izražam tudi na drugih področjih likovnega dela, kot sta vitražerstvo in restavriranje,« pravi. V času epidemije je veliko v svojem ateljeju v Ljubljani, kjer vsak dan ustvarja in čaka, da bo koronakriza minila in bo spet lahko razstavljal svoja dela. Zaradi epidemije je odpadla vrsta razstav njegovih del. »Vendar se s tem ne obremenjujem preveč. Z drugimi likovnimi ustvarjalci sem veliko v stiku prek spleta. So tudi taki, ki so zaradi epidemije padli v ustvarjalno krizo, nekatere pa take razmere še spodbujajo k ustvarjanju.«

Likovni sprehodi po neznanem

Konec lanskega leta je podaril Splošni bolnišnici Murska Sobota šest slik iz svojih opusov Začarani krog življenja in Sprehod po neznanem. »Hotel sem pomagati medicinskemu osebju, ki bije neverjeten boj proti tej bolezni. Moj prispevek je minimalen in simboličen v primerjavi z njihovim delom. Motiviralo me je tudi dejstvo, da sem pred leti prispeval svoja dela za oškodovance v poplavi in je bila avkcija mojih slik zelo uspešna, zato upam, da bo tudi tokrat.«

Najbolj in usodno so vplivali nanj učitelji likovne vzgoje na osnovni šoli Janos Persa, Ferenc Kiraly in Jancsi Toth. »Njihove napotke, besede in dela sem vpijal kot spužva. Kot mlad navdušenec nad likovnostjo sem seveda risal vse okoli sebe, portrete sovaščanov, živali, krajino, tihožitja, prerisoval stripovske podobe ...« V osnovni šoli je zanj praktično obstajala samo likovna vzgoja, pri drugih predmetih je bil povprečen. Zato je šel po osnovni šoli v Ljubljano na šolo za oblikovanje, smer grafično oblikovanje. »Na tej šoli sem zelo užival, ker je bil poudarek na kreativnosti, risanju in slikanju, tako da so bila ta leta zame nebesa. V tem času nisem niti za trenutek podvomil o svoji izbiri poklicne poti.«

Delo z otroki ga veseli

Po študiju je razmišljal, da bi se posvetil le likovnemu ustvarjanju, vendar je kmalu ugotovil, da bo le z umetnostjo zelo težko preživeti, pravzaprav skoraj nemogoče, pravi. »Zelo dobro se spominjam besed svoje profesorice grafike, ki mi je rekla: Laci, če hočeš iti po umetniški poti, se izogni učiteljevanju, ker te bo to posrkalo in boš svojo kreativnost lahko pozabil. Pa je nisem poslušal. Tako sem se znašel v razredu in kmalu ugotovil, da je imela prav. Kot likovni pedagog se popolnoma predaš svojemu delu, otroci te navdušujejo, poskušaš jim dati maksimalno, jih motivirati, tako kot so mene motivirali moji učitelji. Čez čas ugotoviš, da zase sploh nimaš več časa, začenjaš doživljati razočaranja in prideš do nekih spoznanj.« Sam se je odločil, da bo opustil poučevanje likovne vzgoje in si našel kaj nevtralnega, kar ga ne bo tako okupiralo, in bo našel čas tudi zase, za svoje slikanje. »Tako sem postal učitelj tehnične vzgoje, kar še vedno opravljam. Kot likovni pedagog pa občasno sprejmem kakšne nadobudne mladce, ki se pripravljajo na sprejemne izpite, ali odrasle, ki so odkrili kreativca v sebi.«
Z drugimi likovnimi umetniki sodeluje na skupnih razstavah doma in v tujini ter na likovnih kolonijah. Zadnji skupinski razstavi, na katerih je sodeloval, sta bili v Ljubljani in na Madžarskem. Od prekmurskih umetnikov največ sodeluje z Endrejem Gönterjem in Ferencem Kiralyem. »Danes bi lahko rekel, da sem angažiran umetnik. Reagiram na družbena dogajanja in zgodovinske dogodke. Tako sem naslikal opus slik o trianonski pogodbi z naslovom Sprehod po versajskem parku, naslikal sem opuse Made in China, Obmejni veter, Prekmurska svatba, Začarani krog življenja, Orel je pristal, Sprehod po neznanem in še druge.«

Motivirajo ga tudi podobe iz mladosti, na to temo trenutno nastaja opus slik Dolgo vroče poletje v Lakošu.
vir: vestnik.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

07 oktober 2020

Anton Kiraly že štiridesetič zapored dopustuje v Ninu. Sprejeli in ovenčali so ga z občinskimi častmi.

Nin je obmorski biser nedaleč od Zadra. Ponaša se z bogato zgodovino. Nasproti slovite peščene Kraljičine plaže je še ena takšna, imenuje se Ždrijac. Ker ima nenavadno obliko peščenega rta, vzbuja vtis, kot da objema in skriva staro mestno jedro starodavnega Nina. Ždrijac z bližnjo okolico pa je tudi predel, v katerega se je že davno zaljubil Lendavčan Anton Kiraly.

Antona tam že vsi poznajo, zanje je kar Toni. Nin je prvič obiskal že leta 1961: »Takrat je bilo še vse neurejeno in zapuščeno. Zelo malo ljudi je živelo tu. V sosednjih Zukvah, ki so danes lepo turistično naselje, ni bilo ničesar, pravzaprav je osamljeno stala samo cerkev sv. Jakova,« je razpredal Anton. Tako divje in prvinsko se mu je vse skupaj zdelo, da je čez sedem let spet obiskal te konce.
 
Ninski Slovenec

Sprva je obvezno kampiral, šele zadnjih nekaj let letuje v apartmaju. Medtem je tudi Ždrijac postal urbanizirana oaza vikendov in turističnih apartmajev, a ga to ne moti. »Vselej mi je bilo všeč, da smo lahko kampirali tik ob morju. Tako sem se zaljubil v te kraje, da vse od leta 1980 ne zamudim prav nobene priložnosti, da ne bi vsaj za nekaj dni dopustoval tukaj. Ne nazadnje se je dolgo zdelo, kot da samo Lendavčani letujemo tu, toliko nas je bilo.«

1961. leta je prvič obiskal Nin.

Že 40 let, brez izjeme, prihaja Anton Kiraly poleti v Nin. Dolgo ga je imelo, da bi si tam zgradil tudi lasten vikend, pa so vsi načrti zaradi vojne na Hrvaškem splavali po vodi. Kar ga še zdaleč ni odvrnilo, da ne bi šel tja vsakič, še več, želi si, da bi čez 10 let praznoval tudi svoj petdeseti zaporedni prihod v Ždrijac.

Domačini ga imajo že za pravega ninskega Slovenca. Toda tega, kar se je inženirju po izobrazbi, ki je bil 23 let tudi lastnik lendavske avtošole, zgodilo pred dnevi, še sam ni čisto verjel. Onidan so ga na njegovo veliko presenečenje namreč povabili v mestno hišo. In ko je ljubiteljski vinogradnik na tradicionalnem in vsakoletnem oddihu vstopil v občinske prostore, ga je pričakala prava občinska slovesnost. Župan Emil Ćurko in direktorica Turistične zveze Nin Marija Dejanović sta Antonu, ob obveznih in malce daljših govorih, poklonila še občinsko priznanje, zahvalo za neverjetnih 40 let zvestobe.

Želi si, da bi čez 10 let praznoval tudi svoj petdeseti zaporedni prihod v Ždrijac.

»Turisti, kakršen je gospod Kiraly,« je dejal župan Ćurko, »ki leto za letom negujejo povezanost z najstarejšim hrvaškim kraljevim krajem, so obenem tudi najboljši promotorji turistične destinacije Nin.« Še v tistem hipu so Kiralyju nadeli laskav in sila odgovoren naziv – promotor kraljevega mesta Nin tako v Lendavi kot tudi na splošno v Sloveniji.

vir: slovenskenovice

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

13 januar 2021

V Lendavi deluje že skoraj 40 let, zadnja leta kot vodja tamkajšnje območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti

Janja Magdič, ki je ob letošnjem kulturnem prazniku prejela priznanje Občine Lendava, je z vsem svojim bitjem predana kulturi, tako v službi kot v prostem času. V Lendavi deluje že skoraj 40 let, zadnja leta je kot vodja tamkajšnje območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) dnevno v stiku s kulturnimi društvi in skupinami na območju, kjer za kulturno barvitost poleg Slovencev skrbijo še kulturniki madžarskih, romskih, hrvaških in srbskih korenin. »To delo opravljam s srcem, saj me veseli in notranje bogati,« rada pravi Janja.

Že od zgodnje mladosti ji je bila poleg literature še posebno ljuba folklora. Pri svojem delu skrbi za vse generacije folklornikov, od najmlajših do najstarejših, od tistih folklornih skupin, ki stremijo k odličnosti, do tistih, ki zaplešejo z željo po ohranjanju tradicije ter iz čistega užitka, zgolj za dušo. Tudi sama pleše ljudske plese že od malega, z možem Milanom pleše pri Folklornem društvu Prekmurje Lendava, ki je bilo ustanovljeno tudi na njeno pobudo. In tudi iskrica med njima je preskočila ravno pri folklorni dejavnosti. Janja, rojena na Krapju, je plesala v folklorni skupini na Cvenu, Milan pa v velikopolanski. Potem pa je, kot se rada pošali, priplesala v Veliko Polano in prleške, bolj hudomušne in vesele plese zamenjala za prekmurske, melanholične. Postala je članica folklorne skupine Miško Kranjec Velika Polana.

Kamor koli je Janja prišla, se je zagnano lotila dela. Potem ko se je vključila v kulturno dogajanje v Veliki Polani, je bila tri mandate predsednica Kulturnega društva Miško Kranjec Velika Polana in spoznala, da mora njihova folklorna skupina z dolgo plesno tradicijo dobiti ustrezne kostume in podobo. Leta 2000 so začeli temeljiteje raziskovati plese, običaje in kulturno dediščino Velike Polane z okolico in k sodelovanju povabili Marijo Makarovič in profesorja Mirka Ramovša. Po pripovedovanjih krajanov je Ramovš zapisal plese, po skicah Makarovičeve so folklornikom sešili kostume in skupina se je potem večkrat uvrstila na državno srečanje.

V tistem času je na njeno pobudo nastala tudi knjiga Naša Poljana in istoimenska etnološka prireditev, ki še danes prinaša vpogled v lepoto kulturne dediščine. »Veliko je ljudi, ki do ljudskega izročila čutijo podobno kot jaz. Tako, kot so naši predniki izročilo prenesli na nas, ga moramo tudi mi na nove rodove. Srčno si želim, da bodo nekoč moji vnuki vedeli, kako se je tu plesalo, kako se je delalo, kako se je pelo in živelo,« pravi Janja. Svojo ljubezen do ljudskega izročila, predvsem plesa, sta z možem že prenesla na sinova Boruta in Mateja.

Svoje občutke Janja rada preliva tudi v verze. Pesmi piše že od šolskih let, kot pravi, je v začetku rimala otroške pesmice, v mladosti ljubezenske, kasneje tudi domoljubne, veliko pa je pisala o domu, družini in starših, medsebojnem spoštovanju in dobrih odnosih. V pesmih razkriva tudi svoja čustva ob življenjskih preizkušnjah, ki jih – vedno nasmejana Janja – ni imela malo. Doslej so bile zbrane le v zvezkih, marca pa bo izdala svojo prvo pesniško zbirko.

Kot je rada med ljudmi, je rada v naravi. Najraje ima jutra, ko sonce šele vzhaja, sprehode, kolesarjenje in planinarjenje. Verjetno njena ljubezen do narave, dela na vrtu, z rožami in v goricah izvira še iz otroštva, ko so na Krapju imeli veliko kmetijo, in rada se spominja, kako je še kot deklica hodila na pašo in s sabo nosila zvezek in svinčnik, da je lahko zapisovala svoje misli. Še danes ima zvezek na nočni polici, da bi vse te misli o lepem, ki nas obdaja, in ideje ne ušle v sanje.

VIR: Vestnik.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

16 julij 2020

Enaintridesetletni Filip Dobranič iz Lendave, sociolog kulture in filozof, heker, soustanovitelj Parlametra in zavoda Danes je nov dan. Je tudi znan aktivist, ki se bori za pravice zatiranih na najrazličnejših področjih. Tudi tokrat se njegov glas sliši.

Ste aktivist, revolucionar, brez dlake na jeziku, o čemer pričajo tudi naslovi svetovnega prvaka v debatiranju. Od kod ta uporniška duša?
»Mislim, da je Edo Maajka enkrat rekel, da se antifašist rodiš. Normalno je, da ti ni prijetno, da ljudi pretepajo in da nekateri ljudje živijo veliko slabše življenje. To je normalno.«

S tem ste torej rojeni?
»S tem smo vsi rojeni. Otroci, čeprav so včasih nesramni in koga udarijo, drug drugega sistematično ne zatirajo. Tudi če pogledamo, kako se ljudje odzivajo ob naravnih nesrečah, poplavah, vojnah, vidimo, da so prijazni drug do drugega, si pomagajo. Tako da to ni nič čudnega. Mogoče je ključna razlika v tem, da sem imel privilegij, da sem se v mladosti in med odraščanjem znašel v krogih, ki so spodbujali, da poveš, kaj te moti. Ko sem še debatiral, je pokojni Alfred Charles Snider, velikan debate, vsakič, ko smo se srečali, dejal The world is run by those who show up oziroma svet vodijo tisti, ki se pojavijo.

Saj ni res, da je ljudem, ki ne gredo protestirat, vseeno. Mogoče samo nimajo možnosti, da se tisti trenutek pojavijo. Sicer pa mislim, da je vsak najstnik revolucionar, mislim, da ne moremo biti ljudje, ki jim je vse v redu tako, kot je.«

Ampak ta miselnost, da je v redu tako, kot je, je pogosta v Pomurju. Se vam ne zdi?
»V redu je, tako kot je, dokler si živ in stvari niso grozne. Ljudem bi se zmešalo, če ne bi znali vzdržati v okoliščinah, v katerih so se znašli. Življenje je nasilno. Ljudje se navadijo na stvari, kar je nujno, da preživimo. Se mi pa zdi pomembneje, da se vzgaja neka vera v to, da je stvari mogoče spremeniti.«

Vroča tema ta trenutek so protesti, tako v Sloveniji kot po svetu. Bili ste organizator prvega protesta Proti koaliciji sovraštva, ko se je vlada sestavljala, da poslance SMC in Desus spomnite, kaj so obljubljali na zadnjih volitvah. Se protestov še udeležujete?
»Iskreno, nisem bil na vseh protestih, tudi zaradi tega, ker nimam kolesa. Pred časom me je namreč povozil tovornjak in potem je prišla korona, moje kolo je bilo uničeno in ga trenutno nimam. Sem pa skrbel za digitalno podporo protestov. V Sloveniji imamo to srečo, da so zelo mirni in prijazni, zato ni treba lagati o tem, da protestiraš. Niti ni treba razmišljati o udeleževanju protestov kot o nekem velikem žrtvovanju. Ni tako, da se tam zdaj vsako sekundo dereš lopovi, lopovi, ampak greš tja s prijatelji in je zelo podobno temu, da greš s prijatelji na pivo. Politično organiziranje mora biti prijetno, če hočemo, da bo učinkovito. Tudi ljudje, ki sedijo v vladi, se imajo fajn, dokler sedijo v vladi. Nihče ne reče, ko pride v službo, o moj bog, spet moram tu trpeti, ker sem na oblasti.«

Slovenci sicer nismo najbolj znani po protestih. Francozi so znani po tem, da protestirajo za vsako malenkost, tudi vročekrvnim Špancem ni težko iti na ulice. Tokrat se mi prvič zdi, da je v družbi zavrelo, da brbota. Smo na pragu sprememb in tega, da zakrpamo ideološke razpoke?
»Vsekakor hodimo na ulice manj kot v nekaterih drugih državah, ampak vstaje, ki so se dogajale pred sedmimi leti, so bile množične. Ne smemo pozabiti, da je bilo na ulicah več kot 50 tisoč ljudi. Je pa malo drugačen odnos do tega, kdaj se gre protestirat in zakaj se gre protestirat. Mislim, da se pozablja na to, kakšno moč imajo protesti, in ko se protestira, velikokrat nimaš zares možnosti, da bi predstavil alternativo. To veliko ljudi odbija od tega delovanja. Vendar je treba razumeti, da protesti šele odpirajo možnosti za kakršen koli resen pogovor. Ob petkih ob sedmih zvečer nihče ne bo rešil ničesar, a če se bo dovolj dolgo protestiralo, se lahko kaj premakne. Slikanje protestov kot nečesa, kar bo pomenilo apokalipso, je napačno.«

Kaj je glavno sporočilo protestov?
»Ne morem govoriti v imenu vseh, je pa pomembno razumeti, da ljudje protestirajo iz zelo različnih razlogov, vsi pa so legitimni. Nekdo protestira zaradi tega, ker je videti, da so ukradli 200 milijonov evrov in bodo zdaj sami sebe preiskovali. Drugi protestirajo zaradi napadov na medije, tretji zaradi uničevanja narave. V položaju, v katerem smo se znašli, je veliko stvari tako zelo slabih, da je razloge težko povzeti v enem stavku.«

Kaj vas najbolj žuli?
»Mene motijo vse te stvari. Osebno mi je najtežje razumeti, da so zamenjali direktorja statističnega urada. Meni se to bere kot epizoda iz Monty Pythona, absurden skeč na televizorju. To se mi zdi res grozno. Tudi zato, ker je tako zelo očitno v nasprotju z zakonom, a so vseeno to naredili, in zdaj se to kar normalizira. Jaz bi se samo to drl, pa čeprav vem, da je to politično neoportuno in so veliko večji problemi od tega.«

Hodite na volitve in volite?
»Seveda. Hodim na volitve, oddajam glasovnice.«

Kaj to pomeni? Da ni izbire?
»Tudi če kdo ne želi oddati glasu za katerega koli kandidata, oddati neveljavno glasovnico je pomembno.«

Zdaj je zelo žgoča tema sprememba volilnega sistema, ker se nam rok izteka. Kakšen volilni sistem bi bil za nas boljši?
»O tem nisem pripravljen soditi, ker je to zelo kompleksen problem. Kar me skrbi in moti, je popolna odsotnost resne razprave o tem. Po moje bi morali vprašati vse volivce, kakšen sistem razumemo in si ga želimo, a se o tem zares ne govori. Če bi bili velika korporacija, ki bi se spraševala, ali bo začela na popolnoma drugačen način zaračunavati svoje storitve, se o tem ne bi pogovarjalo 90 direktorjev v eni sobi, ampak bi najprej vrgli nekaj tisoč evrov v raziskave trga, opravili pilotne eksperimente na majhnem vzorcu ljudi, preverili, ali je vse v redu. Mi pa nismo dobili nič od tega. Zelo problematično se mi zdi, ker so zavestno, namerno in učinkovito javnost izključili iz te debate.«

Bi šli v politiko?
»Jaz sem v politiki. Vsi smo v politiki. Iti v politiko ne pomeni biti poslanec ali državni sekretar, ampak pomeni delovati politično. Ko sem bil še v srednji šoli, se je že govorilo o politični apatiji, pa že takrat kot 'naspidirani' najstniki nismo kupili tega. Mi bi se politično angažirali, a se ne moremo, smo takrat govorili. Seveda sem apatičen, če ne morem ničesar spremeniti. Ni dovolj, da gremo vsake štiri leta na volitve, ampak se moramo vključevati v lokalno politiko. Politiko je treba vrniti v parke, javno sfero. Velikokrat se v manjših skupnostih ljudje politično angažirajo, ker na lokalnem nivoju še lahko vzdržujejo iluzijo, da lahko nekaj spremenijo. Če ne drugega, poznajo soseda, šli bodo do njega in ga nadrli. Predsednika vlade nihče od nas ne more nadreti in mu reči, naj se ne obnaša tako, kot se.«

Koliko pa vas aktualni politiki upoštevajo?
»To je zelo različno. Mi opozarjamo, smo glasni, sprožimo kampanje, vendar nikoli zares ne vemo, ali so člene, zakon itd. spremenili ravno zaradi našega ukrepanja. Povratne informacije ne dobimo.«

Vam je bilo kdaj žal, da ste aktivist?
»Ne. Žal mi je za stvari, ki smo jih naredili slabo, ker nismo vsega popolno izvedli. Da bi si mislil, da sem vrgel ta leta življenja stran, pa ne. Je pa velik del našega dela služba kot vse druge, ker moramo zaslužiti svoje plače in prodajamo storitve podjetjem in nimajo nobene povezave z aktivizmom.«

Borite se za najrazličnejša področja. Katero vam je najbližje?
»Verjamem, da kapitalizem deluje na papirju, komunizem pa v praksi. V vsakdanjem življenju smo vsi komunisti. Širiti trenutke tega, da smo vsi enaki in denar ne pomeni nič, se mi zdi pomembno. V Prekmurju imamo nekaj, česar kot otrok nisem razumel, da se ljudje prepirajo, kdo bo plačal pijačo. Velja miselnost, da je vse, kar je bilo v zadnjih urah, ko smo sedeli ob pijači, moje tudi tvoje. Tudi med kadilci prositi za eno cigareto res ni noben problem. To je komunizem, to je pomanjkanje kapitalističnega reda. Komunizem v takih majhnih okoljih deluje, ker so tudi neizmerno demokratična. Ti lahko od te pijače kadar koli vstaneš in greš. V trenutku, ko vstopimo v kakršno koli hierarhijo, pa je veliko težje izvajati »komunizem«, ker ti manjka demokratičnih mehanizmov, da bi lahko verjel, da bo ta sistem deloval.«

Torej najprej demokracija, potem pa komunizem?
»Najprej pride demokracija, potem pa nekaj, kar bo bolj komunistično, kot je stanje danes. Zasledovati komunizem zaradi zgodovine, slabih stvari, ki so se zgodile, je slabo. Zato tudi nočem reči komunizem, ampak ni zares druge besede za to, da je vse naše.«

Ste iz Lendave, vendar živite v Ljubljani. Bi se kdaj vrnili v Prekmurje?
»Bi. Trenutno ne vidim praktičnega načina, da bi delal, kar delam, in trajno živel v Prekmurju, ker moram biti velikokrat nekje fizično prisoten. Nimam avta, javni prevoz do Lendave pa je res katastrofalen, sicer bi se takoj preselil v Prekmurje. Pa tudi če bi vlak potreboval štiri ure do Prekmurja in bi imel vsaj vtičnico, bi se takoj preselil. Dokler pa tega ni, si je treba priznati, da so deli Slovenije res močno odrezani od Ljubljane in kup ljudi odrezanih od centrov. To je nujno treba rešiti.«

Se pa mogoče ravno zaradi tega, ker smo tako odrezani od kapitalističnega centra v Ljubljani, še vedno prepiramo, kdo bo plačal pijačo.
»Ja, vsekakor. Ljudje v ruralnih skupnostih živijo bolj komunističen način življenja, ker ni sto metrov stran trgovine, kjer je vse. Stopnja samozadostnosti je v Ljubljani veliko manjša. Če želim jabolko v Ljubljani, moram iti v trgovino in potrošiti denar, zato je jabolko stvar denarja. Če pa imam doma sadovnjak, jabolka niso stvar denarja, ampak mojega prostega časa, druženja pod temi jabolki, obiranja, tudi kreganja. Postanejo del življenja, ki ni vpet v kapitalističen modus operandi in je bolj komunističen ali pa morda raje antikapitalističen.«

Aktivist, heker, sociolog kulture, filozof, glasbenik. Kaj ste, ko luči ugasnejo in ostanete sami s sabo?
»V temi? Haha, zares iskren odgovor ni za v časopis. Sicer pa morda antifašist. Čeprav se zdi patetično, če rečem, da sem temu dal svoje življenje, ampak trenutno je tako. Ne mislim, da bom to delal do smrti. Dokler je taka vlada in se dogajajo take stvari, kot se, pa zavzema to sto odstotkov mojega življenja. Čeprav je antifašist res močna beseda, jo je treba v teh časih izreči. Ko imamo oblast, ki nam je pripravljena vzeti pravice, ki so zapisane v ustavi, in nam reči, da bodo to naredili zato, da bomo ostali varni, je treba take besede izreči. Ker je to oblast, ki si želi, da ostanem živ, da ji bom služil, in mi ne dovoli, da sem živ, zato da bom delal, kar bom sam želel.«

vir: Vestnik.si