Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

23 november 2021

Star je 32 let. Dela na Danes je nov dan, inštitutu za druga vprašanja. To je ena od 77 nevladnih organizacij in skupin, ki sestavljajo Glas ljudstva. Doma je iz Lendave, najvzhodnejšega slovenskega mesta. Kjer je končal dvojezično osnovno in srednjo šolo. Potem je šel v Ljubljano, na Filozofsko fakulteto, in študiral filozofijo in sociologijo kulture. »Ne vem, zakaj sem se tako odločil, ne znam tega zracionalizirati za nazaj.« Ogromno je bral. Na vprašanje, katere knjige se najbolj spomni, odgovori, da tiste, ki jo bere nazadnje. In kaj bere? Debelo knjigo o biologiji človeškega mišljenja, Behave, avtor je Robert Sapolsky. »Nekdo mi jo je priporočil kot dobro napisano knjigo in moram reči, da sem kar zadovoljen.«

Pred korono je prebral The Enigma of Reason avtorjev Huga Mercierja in Dana Sperberja. Pisca na 500 straneh poskušata postaviti teorijo uma, ki je utemeljena tudi s tem, kar vemo iz biologije: »Razum je intuitiven – tako kot začutiš, kaj je sladko ali slano, začutiš tudi, kaj je prepričljivo. To, kar navajamo kot razloge svojih odločitev, so večinoma racionalizacije. Razumu avtorja pripišeta dvojno funkcijo – ena je ta, da nekoga poslušamo, in je veliko bolj kritična ter natančna, in druga je, da kaj razlagamo. Tudi evolucijsko je smiselno, da sem pri poslušanju bolj kritičen kot pa takrat, ko govorim. Sebi dovolim bistveno več neumnosti kot drugim. Razum je v veliki meri reakcionaren. Če ljudi pokličeš in jih povprašaš po razlogu, si ga bodo takoj izmislili. Pisca navedeta zgodbo o prodaji najlonk, ki so bile vse enake, ljudje pa so dolgo izbirali in navedli tudi razlog nakupa. Poudarjata, da ne smemo pozabiti, da je razum predvsem socialna sposobnost. Sam je vsak neumen, v družbi smo pa pametni.« Kar ga je zelo določilo, je to, da je bil debater.

Kako se odločiš, da boš debater?
Odločiš se kot neumen otrok. Mama mi je rekla: Filip, Marko, starejši fant iz Lendave, je debatiral in je šel na debatno tekmovanje v Peru. Jaz bi tudi, sem rekel, in začel debatirati. In mi je bilo všeč.

V kakšnem okolju ste živeli?
Imel sem starše, strice, tete, stare starše… in to je to. Moram pa reči, da je bilo debaterstvo zame zelo pomembno, pravzaprav predvsem ljudje, ki so bili okoli, skrbeli zame, tekmovali z mano. Seveda ni nujno, da debata vodi na tista področja, na katera je vodila mene, predvsem kar se tiče raziskovanja. Učinek debate na šolarje ni enoznačen, enostranski, vedno enak ali vedno dober. Nekdo, ki je nesramen, bo nesramen še naprej, debaterstvo samo ga ne bo spremenilo.

To je pač stvar značaja.
Eden od pomembnejših ljudi iz tistega časa je bil (danes ni več živ) Alfred Charles Snider, ki smo ga vsi klicali Tuna. Vzpostavil je množico debatnih programov po vsem svetu. Govoril je, da svet vodijo tisti, ki se pojavijo. Na turnirjih in debatnih šolah je imel velikokrat prvi govor on in zadnjega tudi. Bil je hipi po duhu, sicer pa resen profesor, avtoriteta, tudi nadrl je koga, če je bilo treba. V nekaterih svojih prepričanjih je bil nepopustljiv, a hkrati je delal po načelu »imejmo se radi«. Vedno je razlagal, da je nestrinjanje pozitivno, kreganje, dretje in nasilje nad ljudmi pa zagotovo narobe. Nestrinjanje moramo objeti, z ljubeznijo.

Debaterstva – torej načina, kako se pogovarjamo, kako branimo svoja stališča, kako predstavimo argumente – se je treba naučiti. In če bi ga imeli v šolah, bi bil naš javni diskurz bistveno drugačen, kot je zdaj, ko takrat, ko se s kom ne strinjamo, zelo hitro preidemo na osebne žalitve.
Zagotovo. Ljudje so navajeni in naučeni, da se pogovarjajo, volčji otrok se ne bo znal pogovarjati. Morali bi se bolj konkretno pogovarjati o tem, kako bi se drugače pogovarjali. Na fakulteti sem bil zelo skeptičen do tega, zdaj pa mi je ideja, da je pogovor igra, vedno bližje. Da se lahko igramo, se moramo strinjati o pravilih. Četudi so ta pravila zelo trivialna in brezvezna. Lahko se pretvarjamo, da smo, karkoli želimo biti, ampak glede tega se moramo vsi strinjati. S tem bi se morali bistveno več ukvarjati. Prvi del je kritično razmišljanje, to, da nekaj slišiš in imaš orodja, s katerimi presodiš, ali je to, kar si slišal, smiselno, in hkrati se sam preizprašuješ ter poskušaš sprejeti odločitve. Lahko imaš vsaj nekaj orodij, s katerimi je to lažje. Ta del, ki ga uči debata, je izjemno pomemben. In uporaben, ko ti ljudje lažejo in te hočejo v debati zapeljati čisto drugam. Drugi del je pogovor, način, kako vstopimo v igro, kako jo izvajamo, ker je debata taka, da je pritisk nate zelo velik. Stvari se dogajajo hitro, gre za tekmovanje, nimaš časa za napake, velikokrat niti za resen razmislek, in potem je tako, kot če treniraš tek.

Je to tudi generacijsko pogojeno? Se mladi lažje pogovarjajo med sabo? Imajo starejši probleme z mlajšo generacijo?
Ne vem. Res je, da se generacije med sabo razlikujejo, res je tudi, da skozi vso zgodovino starejša generacija gleda na mlajšo in se pritožuje in obratno. To ni nič novega. Treba se je vprašati, koliko uporabne vrednosti ima to oziroma kakšna je uporabna vrednost take izjave. Ker stari starši in vnuki se odlično razumejo, nič jim ne manjka. Zato bi se takim posplošitvam izognil. Ljudje smo ljudje, nekateri petdesetletniki so zelo prijazni, nekateri nesramni, in isto velja za petnajstletnike.

Nekatere značilnosti pripadajo generacijam, recimo hipijevstvo. Zdi se mi, da je nestrpnost, ki veje iz našega javnega življenja in je pogojena z določeno ideologijo, vsaj večini mlajše generacije tuja.
Nočem metati slabe luči na mlajše generacije, ampak tudi mlade nacije imamo. Če bi bilo tako enostavno, bi pač počakali, da nekateri ljudje umrejo, drugi pa se rodijo, ampak stvari ne delujejo tako.

Če bi srečali Žana Mahniča, ki je vaša generacija, o čem bi se pogovarjala?
Ne vem, ne znam si predstavljati tega pogovora. Odvisno od konteksta. Če se bova srečala na ulici, se verjetno ne bova pogovarjala. Če bi ga srečal v situaciji, ko bi nastopal v neki javni funkciji, bi bilo to neko šopirjenje, zagotovo. Del pogovora bi bil zagotovo namenjen temu, kdo je močnejši. Ne znam si pa predstavljati, kako bi bilo na pivu. Slišal sem različne stvari o njem, zagotovo ima prijatelje, zagotovo zna biti prijeten človek, ampak ker bi vedela, kdo je kdo, bi lahko hitro nastal spor. Toda – Žan, če to bereš, pošlji mi mail in pojdiva na pivo ob prvi priložnosti.

Nam naše vnaprejšnje predstave o nekom onemogočajo dialog? Kaj pa če ne bi vedeli, da je to on?
Res bi rad imel iskren pogovor z Žanom Mahničem, ker ga ne razumem. Spil bi dve pivi, se pomenil z njim o tem, kaj si misli o življenju, ga povprašal o stvareh, ki so zame nepredstavljive, in dobil iskrene odgovore. To bi rad, ampak mislim, da je nemogoče. Ne verjamem v to, težko si predstavljam situacijo, v kateri bi to lahko izvedel. Žan Mahnič je zelo radikalen primer, čeprav rad poudarjam, da imamo vsi mi prijatelja oziroma prijateljico z drugega političnega spektra. Ali pa covidnega spektra. Mladen Dolar je nekaj časa nazaj napisal, da če hočemo ostati prijatelji, moramo spiti še eno pijačo več in se pogovarjati še o čem drugem. Če bi Žan Mahnič pristopil k Filipu Dobraniću kot »radikalnemu levičarju« in jaz k njemu kot radikalnemu desničarju, strahovladcu, vemo, kam bi šel ta pogovor. Tukaj se mi zdi bolj pomembno to, da se zavedamo, da ljudje igramo družbene vloge, ki jih menjujemo. Včasih lahko sami kontroliramo, katero vlogo igramo, velikokrat pa nas kontekst potisne v neko vlogo. In ta situacija v veliki meri določa potek pogovora.

Potem je vprašanje dialoga v slovenski družbi res pomembno. Srečujemo se v tako različnih vlogah, na skrajnih koncih ideološkega polja, levo in desno, nekateri smo za partizane in drugi za domobrance, v zadnjem času pa smo cepilci in necepilci. Kje se najdemo? O čem se sploh lahko pogovarjamo? Denimo z anticepilci… Vi ste cepljeni?
Ja.

No, potem sva oba. Ampak o čem se lahko pogovarjaš z anticepilci, ki en bloc ne soglašajo z nobenimi argumenti? Ne s strokovnimi, ne z zdravstvenimi, ne s socialnimi, z nobenimi…
Mislim, da to ni res. Mislim, da je predpostavka, kako naj se pogovarjamo z ljudmi, ki ne soglašajo z nobenimi argumenti, ključen problem. V takih situacijah se a priori odločimo – vnaprej, preden imamo kakršnokoli izkušnjo – da je ta druga oseba res dobesedno nora. Osebo, ki ne soglaša z nobenim argumentom, je po neki popularni ideologiji treba zapreti v umobolnico. Ampak to niso taki ljudje, saj niso opravilno nesposobni. Razumejo stvari, razumejo, da bodo plačali kazen, če bodo prehitro vozili. Sicer bodo jezni, a jo bodo plačali. Razumejo, da morajo hoditi v službo, da se morajo stuširati. To niso ljudje, ki jih ne prepričajo nobeni argumenti. To so ljudje, ki jih ne prepričajo argumenti, s katerimi so se do zdaj srečali ali ki so nam na razpolago. Zelo rad pripovedujem naslednjo zgodbo in upam, da ne bom uničil tega argumenta. Še preden je prišla korona, je bilo veliko ljudi, ki niso hoteli cepiti svojih otrok…

Ja, anticepilsko gibanje se je začelo pred približno 20 leti.
Medicinske sestre so mi pripovedovale, kako prepričajo starše, ki nočejo cepiti svojih otrok. Pogruntale so načine, kako se te ljudi spreobrne. To pa niso načini, ki jih je uporabila naša vlada. Velikokrat deluje, pravijo medicinske sestre, to, da starše opozorijo, da otroci, ki bi hoteli na pomembne univerze, tja sploh ne bodo mogli, ker bi ob prihodu morali pokazati cepilno knjižico, ta pa bi bila prazna. Starši si potem velikokrat premislijo in dovolijo cepiti svojega otroka. Ta argument se zdi nekomu, ki verjame v razsvetljenski um in v to, da znanost premaga vse, napačen. Ker to ni tisto, kar je pomembno. Kar je pomembno, je to, da so cepiva varna, da s tem varujemo najbližje in tudi sebe. Ampak ti argumenti ne delujejo. Kar ne pomeni, da sta ta dva starša čisto zmešana, ampak pomeni, da ju bo prepričalo nekaj drugega. Moje mnenje je, da ni pomembno, zakaj so ljudje nekaj naredili, če so stvari prave.

Strinjam se, da je spekter argumentov lahko zelo pisan. Zato sem bila prepričana, da se bo z uvedbo instituta PCT število cepljenih povečalo. Ker PCT rešuje nekaj zelo preprostih stvari: lahko greš v trgovino, po bencin, na pošto, se voziš z avtobusom, greš na prireditev, v kino… Poleg tega je nekaj poklicev, pri katerih se ne bi smeli pregovarjati, ali si cepljen ali. To so tisti, pri katerih imaš opravka z veliko ljudmi. V zadnjih anketah pa berem, da se s PCT-pogojem strinja 6 od 10 vprašanih, štirje pa ne. In ti se nikoli ne bodo pustili prepričati, če jih po skoraj 20 mesecih niso prepričali nobeni argumenti.
Ravno to je treba zavrniti, to ni res. Kot ni res, da noben avto ne more plavati v vodi – nekateri avtomobili so tudi ladje.

Naj opišem primer iz moje neposredne bližine. Dva dobra znanca sta se odločila, da se ne bosta cepila. Delata v javni službi, zato vsak teden stojita v vrsti za testiranje. Velikokrat smo se pogovarjali, zelo strpno, z argumenti, veliko pogovorov in veliko argumentov je bilo zadnjega pol leta. O ničemer ju nismo prepričali.
Dokler niste prepričani, da ste poskusili vse, čisto vse, ne morete tega reči. Zdaj bom omenil nekaj, česar se ne sme delati. Samo za ilustracijo. A ju je kdo poskusil pretepsti?

No, tega ravno ne bi…
Ljudje veliko stvari naredijo drugače, ko jih enkrat pretepeš. Čeprav sem proti pretepanju. Ampak ko se vprašamo o tem, ali smo res preizkusili vse argumentativne možnosti, ki jih imamo na mizi, je odgovor skoraj vedno ne.

Čisto odkrito: včasih me je imelo, da bi ju focnila, ker enostavno ne vem več, kaj narediti.
To razumem. Veliko naše komunikacije po toliko mesecih katastrofalne situacije izhaja iz nekega obupa, na obeh straneh. Ne vemo več, kaj naj naredimo. Morda se je do neke mere treba sprijazniti s tem, da smo v Sloveniji situacijo zavozili in da bo dolgo trajalo, preden bo spet vzpostavljen kontekst, v katerem bi se ljudje cepili. To pa ne pomeni konec prijateljstev – pogovarjajmo se o tem, kako bomo živeli skupaj.

Smo obupali tudi nad politično situacijo v Sloveniji?
Upam, da ne. Veliko ljudi malo obupuje, izjava »vsi so isti« je rak, ki ga je treba izrezati. Ker niso vsi isti – 90 tistih, ki sedijo v parlamentu, ni istih. Lahko da so slabi, niso pa vsi isti. Zagotovo obstajajo načini, kako pritiskati na ljudi. Naliti si moramo čistega vina in si priznati, da smo v zadnjih letih, če ne desetletju, zapustili politiko. Rekli smo si: saj stvari še kar dobro tečejo. Vem, da je to neprijetno, kot je neprijetno nositi smeti iz stanovanja v kontejnerje. A vseeno to delamo – doma je treba posesati in treba je skrbeti za demokracijo v državi. Lahko si kdo privošči čistilko, če je dovolj bogat, večina ljudi pa mora sama pobrisati tla. Morda si kdo od državljank in državljanov, volilk in volilcev, lahko privošči, da se ne ukvarja s politiko, ker je bogat na neke specifične načine, velika večina nas pa si tega ne more privoščiti. Spomladansko čiščenje je potrebno, tudi pohištvo v stanovanju je treba kdaj zamenjati. Mislim pa, da v tem moramo najti neko veselje, mora nas veseliti. Naslednje leto so trojne volitve, naporno bo, veliko se bo dogajalo, veliko nam bodo težili, cel kup kampanj bo, veliko stvari se bo izmišljevalo, cel kup strank bo, ampak to je lahko – mora biti – vesel trenutek.

V enem stavku mi pojasnite, kaj je Glas ljudstva.
(sogovornik si vzame deset sekund za razmislek) Glas ljudstva je naš poskus, da v politiko vrnemo vsebino. Gre za to, da se kot civilna družba, kot civilne in nevladne družbene organizacije zavedamo, da imamo odgovornost do družbe. Želimo delati dobro, zato smo se tudi odločili, da bomo hodili v take službe in imeli take plače. Veliko se pogovarjamo med sabo o tem, kaj lahko naredimo. Vsi smo strokovnjaki za nekaj, imamo tudi specifične boje, druži pa nas to, da nam je pomembno, kar delamo. Po referendumu za vodo smo si govorili, da ne smemo pozabiti, da smo se ob tem spoznali, se uspeli organizirati. In da moramo ob naslednji priložnosti to izkoristiti. Potem smo šli nazaj v svoje službe in se po nekaj mesecih, ena na ena, začeli pogovarjati o volitvah. Da bo treba nekaj storiti in kaj sploh lahko naredimo. Ugotovili smo, da je največ, kar lahko naredimo, to, da se povežemo, nastopimo kot strokovnjakinje in strokovnjaki, pripravimo neke zahteve in vsebinska vprašanja ter potem stranke prisilimo, da nam dajo enoznačne odgovore. Vsi smo opazili, da ni enostavno – celo neki star politik je v intervjuju poleti izjavil, da mu je zdaj, ko ni več politik, težko, ker je biti samo volilec veliko težje. To sicer razumem, zdi pa se mi hecno. Vendar je res, da so stvari, ki nam jih stranke prodajajo, samo meglene puhlice ali pa programi, ki so videti kot korporativni načrt podjetja za naslednjih pet let na 200 straneh.

Nam bo Glas ljudstva pomagal, ko se bomo odločali?
Sklenili smo, da bomo naredili nekaj stvari, s katerimi bo ljudem lažje iti na volitve. Odločili smo se, da bomo napisali 100 stvari, za katere mislimo, da so dejansko izvedljive v letu ali dveh. Poskušamo biti čim bolj jasni in poskušamo pokriti čim več področij. Napisali bomo 100 stvari in od vsake stranke zahtevali jasne odgovore, ja ali ne. Ni največja vrednost naših zahtev v tem, da stranke rečejo ja. Mislimo, da je pomembno, da nekatere stranke rečejo tudi ne, saj so različne. Naj se pokažejo te razlike, da se volilke in volilci lahko odločijo.

Te vaše zahteve – vsaj prvih deset – so zelo bazične: javno zdravstvo, izobraževanje… Zame ima vsak človek na začetku dve temeljni pravici: do zdravja in do izobraževanja. Vsak. Iz 82 kolesarskih petkov pa smo se naučili tudi to, da se je politika odločila, da bo te zahteve preprosto ignorirala. Nihče ne odgovarja nanje. Razen s kaznimi in solzivcem. Kakšna orodja, kakšne pritiske boste uporabljali, da vas bodo politične stranke slišale in tudi odgovarjale na vaše predloge in zahteve? Vsebinsko odgovarjale, ne s puhlicami.
Ne vemo še zares, ukvarjamo se s tem, do konca leta bomo oblikovali načrt, vsak dan smo pametnejši. To je prvi del odgovora. Mislim – to pa je moje osebno mnenje, ker nič še ni potrjeno v naši mega demokratični skupnosti – da se bomo, če bomo uspešni, pozicionirali kot pomemben del politične kampanje. Mi smo reklama, ki je zastonj, ni je treba plačati, plačaš jo tako, da nam odgovarjaš na vprašanja. Ko bodo zahteve formirane, bomo postali glasni. Tukaj se zanašamo – in tega se ne smemo sramovati – tudi na podporo medijev. Ni vse samo v naših rokah. Če od danes naprej nihče več ne objavi nobenega članka o Glasu ljudstva, nam ne bo uspelo. Ta boj mora biti zelo raznolik, priti moramo do točke, ko bodo stranke prepoznale, da se jim to strateško splača – to, da na naši strani glas-ljudstva.si piše, kaj si recimo NSi misli o vsaki od teh zahtev. Zato, ker se NSi želi jasno pozicionirati v odnosu do svojih volilcev. Želel bi si, da mediji v predvolilnih soočenjih postavijo naša vprašanja. Ko bo prišel pravi trenutek in bomo naše zahteve poslali po digitalni pošti, morda tudi na papirju, ali jih postavili na štiri oči, pričakujem, da si bodo stranke vzele kakšen dan in odgovorile na 100 zahtev. To se mi zdi minimalno pričakovanje za demokracijo. Če imamo volilno kampanjo, ki bo za štiri leta določila, kdo bo pisal zakone, pod katerimi bo živela cela Slovenija, so dolžni odgovoriti na 100 vprašanj. Če tega niso sposobni storiti, ni razloga, da so stranka.

Pričakovala sem – in se zelo zmotila – da bo kakšna od političnih strank, če nič drugega, posvojila zahteve petkovih kolesarjev, ki so večinoma zelo konkretne. Ni se zgodilo. Podobno se lahko zgodi tudi vam. Bo nekaj brbotalo, ne bo pa nikogar, ki bi dejal: strinjamo se s tem, kar pravi Glas ljudstva, in to je tudi naš program? Vaša zahteva po dostopnem javnem zdravstvu je tako bazična, da bi morala vsaka politična stranka reči: ja, s tem, kar pravi Glas ljudstva, se strinjamo. Kako jih prisiliti v to?
To je kompleksna situacija, tudi stranke same po sebi niso zelo agilne tvorbe, še posebej za večje odločitve imajo interne postopke, kako do njih pridejo. Stranke delujejo po sovražnem oziroma bolj izolacionističnem principu, kar se tiče sodelovanja druge z drugo. Vsaka stran vse dela sama, kar se mi zdi zelo hecno. Posledica tega je, da ima veliko strank težave s kadri. Na koncu se še odločijo, da morajo vse to delati na skrivaj, in ko vse to sešteješ, seveda ne more nastati nič dobrega. Upam, da bo Glas ljudstva tudi impulz za to, da se o takih stvareh lahko pogovarjamo na glas. Kar nas moti pri veliko strankarskih obljubah, je, da so prazne, da z njimi nimaš nič početi. Na primer obljuba: naredili bomo red v zdravstvu. Kaj to pomeni? Da bodo narisali črte in ljudem rekli, naj tam stojijo? Rekli smo: poskušajmo biti natančni, čim bolj specifični. Recimo, naši strokovnjaki so do centa natančno izračunali, kolikšna mora biti minimalna plača v Sloveniji. Stranke bomo vprašali, ali obljubijo, da bodo zagotovile takšno minimalno plačo. In odgovor, da ne vejo, da bo vse odvisno od pogajanj, pomeni ne. Nismo se pripravljeni pogajati, ker za to niti nimamo mandata. Recimo da rečejo: 100 evrov manj bi šlo. Ne, strokovnjaki so izračunali minimalno plačo in to je naše vprašanje. Stranka se lahko ne strinja z njihovim izračunom, ampak to je na mizi. Na mizi ni integriteta človeka, ki je naredil ta izračun.

To, o čemer govorite, je en problem, drugi pa je, kako pri ljudeh doseči, da jih bodo stvari zanimale. Kako dopovedati ljudem, da morajo na volitve. Ker je tako, kot je rekel Churchill: slabe vlade izvolijo dobri ljudje, ki ne gredo na volitve. Kako dopovedati ljudem, da je od tega, kako se bodo odločali na volitvah, odvisno ne samo njihovo življenje, ampak tudi življenje njihovih otrok in vnukov?
Želim si, da bi bilo vedno več takih ljudi, ki jih zanima politika in se politično udejstvujejo, mislim pa, da pravica do apolitičnosti mora obstajati. Že tako nimaš možnosti, da bi se odločil, ali boš živel pod oblastjo ali svoboden, vsi se rodimo pod oblastjo. In potem človeku še reči, da bo zdaj sodeloval v tej oblasti in nasilju, ki ga država izvaja? Ljudem je treba pustiti prosto pot, da rečejo ne, da se odjavijo. Če pa to naredi veliko ljudi, je slabo in imamo problem. Iskati moramo neko ravnotežje. Vsi ljudje imamo dobro razvito praktično, politično razmišljanje, mislim pa, da je strankam in podjetjem – teh ne smemo pozabiti – v interesu, da smo politično apatični. Tukaj ni prostora za kakšno veliko teorijo zarote, zagotovo pa ne bo nihče nič proaktivno naredil za to, da bi mi postali politično aktivni. Ker jim to pač ustreza. Proti temu se je treba boriti, proti ljudem in politikom, ki jim je postalo preveč udobno na njihovih pozicijah.

Nika Kovač je v najinem pogovoru za Objektiv dejala, da so se iz zmage na referendumu za vodo naučili predvsem to, da je treba iti do ljudi. Tja, kjer do zdaj ni bilo nikogar ali pa zelo redko. Ljudje so bili hvaležni, da je sploh kdo prišel, in tudi za to, da so lahko kaj povedali. Boste vi počeli podobno? Samo spletna komunikacija ne bo dovolj. Iz šolanja na daljavo je jasno, da veliko gospodinjstev nima dostopa do interneta.
Zdaj smo šele začeli, položili smo karte na mizo in začeli kartati. Lokalna mreža in lokalno delovanje se nam zdita zelo pomembna. Za zdaj smo se, tudi zaradi pandemičnih razmer, dobivali na internetu. Vsak teden imamo sestanke in vsakič se pogovarjamo o tem, kako bomo dosegli ljudi, ki niso doma v velikih centrih. Kako točno bo to videti, ta trenutek še ne vemo. Je pa bila to zelo pomembna lekcija z referenduma. Želimo si bistveno več sodelovanja s periferijo kot z Ljubljano. Pri referendumu smo imeli družbeno moč v svojih rokah, ta trenutek je nimamo. Nihče od nas v Glasu ljudstva ne more nikomur ničesar obljubiti. Mi bomo zahtevali obljube od političnih strank, dela bo veliko, predvsem pa bo treba ljudi aktivirati, da postanejo politično aktivni. Da ji, ko pride politična stranka k njim, zatežijo na polno. Težiti morajo prijateljem, ki so v strankah, politika mora postati nekaj, za kar se je naslednje leto treba pobrigati.

Vaša averzija do političnih strank mi je razumljiva, jasno ste povedali, da se nikoli ne boste oblikovali v politično stranko. Toda ali ni taka pot bolj učinkovita in lažja? Zakaj ne kot politična stranka?
Ribič sedi na obali in lovi ribe z ribiško palico. Mimo pride poslovnež, vidi ribiča, ki ujame ribo, vstane in gre. Poslovnež ga vpraša, zakaj ne lovi dlje, ulovil bi več rib in imel več denarja. »In potem?« vpraša ribič. Kupil bi ladjo in mrežo, ulovil več rib, jih prodal in imel še več denarja. Ampak, pravi ribič, imel bi več dela. Najel bi ljudi, ki bi delali zate, pravi poslovnež. »In kaj bi delal jaz?« vpraša ribič. Karkoli bi si želel, odgovori poslovnež. »Jaz si želim sedeti na pomolu in loviti ribe,« odvrne ribič.

Mi smo se v življenju že odločili, da ne želimo v stranko, da je naša osebna kalkulacija vsega drugega dela za to, da si v stranki, in razmisleka, kakšno moč imaš, če si v stranki, negativna. Druga stvar, ki je predpostavka v takem vprašanju, je posebna oblika individualizma. Zakaj vi tega, kar zahtevate od nas, raje ne naredite sami? Odgovor je, da zato, ker nihče ne zmore stvari opraviti sam. Delovati moramo skupaj, stranke, ki že obstajajo, se morajo začeti obnašati drugače. Rešitev ni v tem, da naredimo boljšo stranko, ki bo delovala ekskluzivno in se posvetovala samo z ljudmi, ki bodo prišli na razprave, ki se bo borila na političnem parketu, se silila na ministrstva. To ni to, kar hočemo narediti. Ta trenutek hočemo razpravo. To pa lahko organiziramo kot skupnost civilnodružbenih in nevladnih organizacij, ki imajo strokovnjake, ki stojijo za zahtevami, ki jih bomo pripravili do konca leta. Potem pa pričakujemo od strank, da pridejo, se pogovorijo z nami, pomenijo z ljudmi, da držijo obljube in naredijo svoje delo. Tako kot v različnih podjetjih različni ljudje delajo različne stvari, na koncu pa sestavijo skupen produkt. Ne pogovarjajo se vsak dan, da bi bili oni raje direktorji. Seveda, če je direktor slab, ga je treba odstaviti. Čim prej. Če pa zato, ker ima direktor na papirju veliko pristojnosti in vpliva, vsi želijo biti direktor, nas to pripelje do situacije, kjer je človek človeku res volk. Ravno to hočemo preprečiti. V Sloveniji imamo dovolj strank in naj se te stranke zresnijo, izjasnijo o tem, kaj počnejo, naj nehajo lagati, naj nehajo prelamljati obljube, pa bo vse okej.

vir: dnevnik.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

17 maj 2021

Nujno je iti v korak s časom ter se prilagajati trgu in povpraševanju, je prepričan Goran Bohar

Goran Bohar v Lendavi s svojim podjetjem Avtokleparstvo Bohar uspešno nadaljuje dejavnost, ki jo je začel njegov oče Ludvik. Ob pomoči sodelavca Zorana Ribariča in drugih zaposlenih ponudbo storitev v delavnici ves čas dopolnjuje in nadgrajuje. Zato so se lani uvrstili na seznam slovenskih hitro rastočih podjetij, ki ga je pripravila Agencija za javnopravne evidence in storitve. Pred dvema letoma pa jim je lendavska območna obrtno-podjetniška zbornica podelila priznanje za uspešen razvoj podjetja.

Idejo o svoji avtokleparski delavnici je začel oče Ludvik snovati že leta 1975, se spominja Goran, ko je bil na strokovni predstavitvi obrtne dejavnosti avtozaščite v Ljubljani. »Leta 1985 je začel opravljati popoldansko obrt, leta 1990 pa so se mu sanje uresničile in je odprl na svoji domačiji v Kolodvorski ulici v Lendavi obrtno dejavnost Avtozaščita Bohar. Delo je opravljal s še enim ali dvema zaposlenima. Kmalu sem se mu pri tem pridružil tudi sam. Ukvarjali smo se predvsem z zaščito votlih prostorov in izolacijo podvozij. Oče me je vedno učil, da je treba delo opraviti čim bolj kakovostno, če želimo, da bodo stranke zadovoljne, se bodo vračale in o kakovosti našega dela povedale tudi drugim.« Sčasoma so vključili še ličarske in kleparske storitve, pranje vozil, menjavo in popravilo izpušnih sistemov.

Lastna mešalnica barv

Delo v delavnici ga je že od mladih nog veselilo, dodaja Goran, naučil pa se je tudi, da je ves čas treba iti v korak s časom ter se prilagajati trgu in povpraševanju. To pa pomeni, da je treba ves čas skrbeti za razvoj podjetja. Pred desetimi leti je tudi uradno prevzel družinsko obrt in jo preimenoval v Avtokleparstvo Bohar. »Tako smo nadaljevali razvoj in vključili v poslovno sodelovanje še več dobaviteljev in poslovnih partnerjev. Danes pokrivamo veliko paleto različnih storitev in sodelujemo z najboljšimi dobavitelji ter podizvajalci. V podjetju je sedem zaposlenih, načrtujemo pa zaposlitev še treh.« Pri uresničevanju razvojnih ciljev mu veliko pomaga Zoran Ribarič, ki je njegova desna roka, dodaja, z njim pa vidita še veliko možnosti za dopolnitev ponudbe storitev.

Zoran Ribarič pove, da sta pri poslovnem sodelovanju z Goranom združila znanje in izkušnje obeh. »Naše načelo je, da si je za uspeh treba zaupati. V ponudbo smo vključili še vulkanizersko dejavnost, avtopralnico, avtodiagnostiko, podjetjem ponujamo barvanje in imamo tudi svojo mešalnico barv. Smo obenem pogodbeniki vseh zavarovalnic, zanje opravljamo cenitve poškodb vozil. V naši ponudbi je še prodaja avtomobilskih delov. Česar nimamo v skladišču, nabavimo isti ali naslednji dan.« Menjavajo tudi vetrobranska stekla in poskrbijo za klimatske naprave. Največ strank je iz Lendave in okolice, prihajajo pa še iz Beltinec, Murske Sobote in od drugod. »Veliko je starih strank, ki so s kakovostjo našega dela zadovoljne in se zato vračajo. Sedaj bi bilo v delavnici in drugih poslovnih prostorih dovolj prostora za delo desetih ljudi, če bi še povečali število zaposlenih, pa bi potrebovali dodatno delavnico. En na novo zaposleni skrbi za prodajo avtomobilskih delov. Letos nameravamo ponudbi dodati mehanično dejavnost in zaposliti mehanika,« še pove Goran Bohar

vir: vestnik.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

14 september 2021

Predsednica Kulturnega društva Lendava-Novi Sad povezuje kulturo dveh mest

Zlatka Frajzman, ki jo prijatelji kličejo Pupa, je živela v materinem Novem Sadu in očetovem Mariboru, dokler je ljubezen na poti med tema mestoma ni zadržala v Lendavi, kjer je tudi ostala.

Na mesto Maribor, od koder je njen oče, sicer ni nikoli čutila večje navezanosti, pravi, je pa vedno bila močno navezana na Novi Sad, zato je tudi ohranjala in spet vzpostavljala vezi z ljudmi, ki živijo v vojvodinski prestolnici. Zaradi lepih spominov je tudi ustanovila Kulturno in turistično društvo Novi Sad Lendava, s katerim si prizadeva krepiti vezi med mestoma in kulturnimi društvi v obeh. Živi v Lendavskih Goricah, v Novem Sadu pa sta njena mama in brat.

Oče Avgust Frajzman je njeno mamo Marijo, ki so jo klicali Mara, spoznal, ko je bil na služenju vojaškega roka v Novem Sadu, pravi Pupa: »Takrat so bili pri vojakih dve leti in na enem njegovih izhodov iz kasarne v mesto sta se spoznala. Sicer je oče bil večkrat zunaj kasarne, saj je bil voznik vojaških vozil. Ko se je končal vojaški rok, sta se preselila v Maribor, kjer sem se rodila.« V Mariboru je preživela petnajst let, potem pa so se preselili v Novi Sad. Tam se je tudi poročila in rodila dva sinova, Zlatka in Davorja. Zlatko živi v Lendavi, Davor pa se je odselil v Kanado: »Ob preselitvi v Novi Sad sem se dokaj hitro prilagodila na novo okolje, saj je to multikulturno mesto, kjer živi 26 narodov. Bila sem precej aktivna in sem spoznala veliko ljudi. Med drugim sem se družila tudi z Đorđem Balaševićem oziroma bolj z njegovo ženo Olivero. Tam sem se srečno poročila in potem tudi srečno ločila ter po razpadu države preselila v Slovenijo.« Ko se je v času vojne na Hrvaškem vračala iz Novega Sada v Maribor čez Madžarsko, je v Lendavi spoznala Robija Horvata in potem zaradi njega tudi ostala v Prekmurju. Ker je komunikativna, se je hitro vključila v življenje skupnosti ter z Robijem, ki je bil glasbenik, tudi sodelovala pri organizaciji glasbenih prireditev: »Bila sem zelo navezana na očeta, ki je bil voznik avtobusa, in sem po razhodu z Robijem razmišljala o selitvi v Maribor. Vendar pa sem sklenila, da bom ostala. Zdaj živim v raju, v zidanici z vinsko kletjo med vinogradi v Lendavskih Goricah. Tu sem našla svoj dom. Tu sem našla sebe in tudi ljudi, ki živijo tu, imam rada.«

Kulturne vezi z društvi in ustvarjalci iz Novega Sada je začela aktivneje vzpostavljati, ko se je zaposlila na Zvezi kulturnih društev Lendava in se včlanila v Srbsko kulturno društvo Jovan Jovanović Zmaj Lendava: »Prej sem bila ljubiteljica glasbe in sem pisala pesmi, nisem pa se toliko posvečala aktivnostim društev. Tako s srbskim društvom kot tudi z ZKD Lendava smo vabili društva iz Srbije na prireditve ter nastope v Lendavo, in ker sem bila sama iz Novega Sada, sem vzpostavila stik s tamkajšnjimi kulturnimi društvi. V Lendavi so nastopila različna društva iz Novega Sada, organizirali pa smo tudi likovno kolonijo, na katero smo povabili likovnike od tam.« Društva in likovniki iz lendavske občine pa so nastopali in ustvarjali v Novem Sadu. Pri tem jim tudi finančno pomagata vodstvi obeh mest. Žal je zadnje leto in pol zaradi pandemije bilo zelo malo sodelovanja in izmenjav nastopov društev, dodaja Pupa.

Med Srbi, ki živijo v Prekmurju, jih je precej iz Vojvodine, pravi Zlatka: »Med njimi so tudi zdravniki, precej pa jih je sem prišlo, ker so dobili službo v podjetju Nafta Lendava. Ti so se hitro vključili v skupnost, saj sta si kulturi precej blizu. Oboji smo del Panonske nižine, ravnice. Imamo podobno kulinariko, pa tudi ljudsko glasbo.« Tudi poezija obeh pokrajin, Vojvodine in Prekmurja, si je blizu. S svojimi pesmimi je sodelovala na literarnih dogodkih v obeh pokrajinah in jih objavljala v zbornikih. Njene pesmi v srbskem jeziku so objavljene v zborniku Pobiralci rose, ki jih je izdala Zveza kulturnih društev Lendava. Objavili pa so jih tudi v srbskem zborniku Balkan diše stihom, kjer so pesmi avtorjev iz vseh držav, ki so nastale po razpadu Jugoslavije. Zbornik so nameravali predstaviti tudi v Sloveniji, a zaradi pandemije doslej to ni bilo mogoče.

vir: vestnik.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

01 februar 2021

Laszlo Herman iz Gornjega Lakoša je kljub močni navezanosti na Prekmurje po študiju likovne umetnosti na ljubljanski pedagoški fakulteti ostal v prestolnici, saj je tam dobil službo.

Še vedno pa se z veseljem vrača v pokrajino ob Muri, saj ima v Lendavskih goricah hišo z ateljejem, v katerem ustvarja. »Po upokojitvi bom lahko več časa bival in slikal v mojem ljubem Prekmurju. Tu črpam navdih in energijo za ustvarjanje in zato pogosto hodim domov, kjer imam sorodnike in prijatelje,« pravi Herman, ki ob pedagoškem delu na Osnovni šoli Ledina v Ljubljani veliko slika, imel je tudi precej samostojnih in skupinskih razstav v Lendavi, Ljubljani ter drugod po Sloveniji in v tujini.

»Likovna umetnost zame pomeni način življenja, izražanja. Umetnost me zapolnjuje in ne mine dan, da ne bi bil povezan z njo. Svojo kreativnost izražam tudi na drugih področjih likovnega dela, kot sta vitražerstvo in restavriranje,« pravi. V času epidemije je veliko v svojem ateljeju v Ljubljani, kjer vsak dan ustvarja in čaka, da bo koronakriza minila in bo spet lahko razstavljal svoja dela. Zaradi epidemije je odpadla vrsta razstav njegovih del. »Vendar se s tem ne obremenjujem preveč. Z drugimi likovnimi ustvarjalci sem veliko v stiku prek spleta. So tudi taki, ki so zaradi epidemije padli v ustvarjalno krizo, nekatere pa take razmere še spodbujajo k ustvarjanju.«

Likovni sprehodi po neznanem

Konec lanskega leta je podaril Splošni bolnišnici Murska Sobota šest slik iz svojih opusov Začarani krog življenja in Sprehod po neznanem. »Hotel sem pomagati medicinskemu osebju, ki bije neverjeten boj proti tej bolezni. Moj prispevek je minimalen in simboličen v primerjavi z njihovim delom. Motiviralo me je tudi dejstvo, da sem pred leti prispeval svoja dela za oškodovance v poplavi in je bila avkcija mojih slik zelo uspešna, zato upam, da bo tudi tokrat.«

Najbolj in usodno so vplivali nanj učitelji likovne vzgoje na osnovni šoli Janos Persa, Ferenc Kiraly in Jancsi Toth. »Njihove napotke, besede in dela sem vpijal kot spužva. Kot mlad navdušenec nad likovnostjo sem seveda risal vse okoli sebe, portrete sovaščanov, živali, krajino, tihožitja, prerisoval stripovske podobe ...« V osnovni šoli je zanj praktično obstajala samo likovna vzgoja, pri drugih predmetih je bil povprečen. Zato je šel po osnovni šoli v Ljubljano na šolo za oblikovanje, smer grafično oblikovanje. »Na tej šoli sem zelo užival, ker je bil poudarek na kreativnosti, risanju in slikanju, tako da so bila ta leta zame nebesa. V tem času nisem niti za trenutek podvomil o svoji izbiri poklicne poti.«

Delo z otroki ga veseli

Po študiju je razmišljal, da bi se posvetil le likovnemu ustvarjanju, vendar je kmalu ugotovil, da bo le z umetnostjo zelo težko preživeti, pravzaprav skoraj nemogoče, pravi. »Zelo dobro se spominjam besed svoje profesorice grafike, ki mi je rekla: Laci, če hočeš iti po umetniški poti, se izogni učiteljevanju, ker te bo to posrkalo in boš svojo kreativnost lahko pozabil. Pa je nisem poslušal. Tako sem se znašel v razredu in kmalu ugotovil, da je imela prav. Kot likovni pedagog se popolnoma predaš svojemu delu, otroci te navdušujejo, poskušaš jim dati maksimalno, jih motivirati, tako kot so mene motivirali moji učitelji. Čez čas ugotoviš, da zase sploh nimaš več časa, začenjaš doživljati razočaranja in prideš do nekih spoznanj.« Sam se je odločil, da bo opustil poučevanje likovne vzgoje in si našel kaj nevtralnega, kar ga ne bo tako okupiralo, in bo našel čas tudi zase, za svoje slikanje. »Tako sem postal učitelj tehnične vzgoje, kar še vedno opravljam. Kot likovni pedagog pa občasno sprejmem kakšne nadobudne mladce, ki se pripravljajo na sprejemne izpite, ali odrasle, ki so odkrili kreativca v sebi.«
Z drugimi likovnimi umetniki sodeluje na skupnih razstavah doma in v tujini ter na likovnih kolonijah. Zadnji skupinski razstavi, na katerih je sodeloval, sta bili v Ljubljani in na Madžarskem. Od prekmurskih umetnikov največ sodeluje z Endrejem Gönterjem in Ferencem Kiralyem. »Danes bi lahko rekel, da sem angažiran umetnik. Reagiram na družbena dogajanja in zgodovinske dogodke. Tako sem naslikal opus slik o trianonski pogodbi z naslovom Sprehod po versajskem parku, naslikal sem opuse Made in China, Obmejni veter, Prekmurska svatba, Začarani krog življenja, Orel je pristal, Sprehod po neznanem in še druge.«

Motivirajo ga tudi podobe iz mladosti, na to temo trenutno nastaja opus slik Dolgo vroče poletje v Lakošu.
vir: vestnik.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

09 avgust 2021

Okrepčevalnica Derviši je v starem mestnem jedru Lendave, iz nje pa v toplejših mesecih že vrsto let odhajajo nasmejani otroci in odrasli s sladoledi v rokah. Obiskovalce danes sprejme in postreže že četrta lendavska generacija iz družine albanske narodnosti Derviši. Ta je v Lendavi že več kot stoletje in je prišla iz Tetova v Makedoniji. Iz četrte generacije je tudi Abdilqerim Derviši, ki ga njegovi prijatelji in znanci kličejo Čerim. Za kakovostno ponudbo sladoleda in slaščic v družinskem podjetju skrbi skupaj s stricem Neđadijem Dervišijem, ki ga prijatelji in znanci kličejo Neđo. Neđo je pred petimi leti prejel plaketo občine Lendava, na katero je zelo ponosen. Plaketo so mu podelili za njegovo pripadnost Lendavi, človeški odnos do soljudi in mesta, za povezovalno in družabno vlogo ter za odličen sladoled, kot so zapisali v obrazložitvi.

Zgovorna brata Neđo in Rafis

Tisti, ki so pred več kot desetletjem obiskovali to slaščičarno, se spominjajo dveh prijaznih slaščičarjev Neđa in Rafisa, ki sta jim postregla in se z obiskovalci tudi pogovorila. Rafis je pred desetimi leti umrl. Ob zelo komunikativnih bratih so pomagali še drugi člani družine, v slaščičarni pa so ves čas bili tudi najmlajši družinski člani, ki so tako spoznali veliko ljudi iz Lendave in od drugod, pravi Čerim. Obiskovalci danes lahko tudi posedijo v gostišču ali pred njim, kjer je lep razgled po starem mestnem jedru Lendave z meščanskimi zgradbami, starimi več kot stoletje, kakršna je tudi ta, v kateri je okrepčevalnica. Zgradba je spomeniško zaščitena in družina za njo v skladu s tem tudi skrbi in jo obnavlja.

Za postrežbo gostom običajno poskrbi Čerim (Abdilqerim, op. p.), ki mu pri tem dela družbo žena Arbnora. Čerim pravi, da je družina vedno bila močno navezana na Makedonijo, kjer so se na dopustu po napornem delu spočili in sprostili v družbi sorodnikov in prijateljev. Tja so običajno šli na obisk pozimi, saj je bilo poleti veliko dela. Kljub temu da so že vrsto let v Sloveniji, so se vezi s sorodniki ohranile in jih večkrat obiščejo.

Tudi sam se rad poda tja: »Veliko pristnih vezi se je že prva desetletja po prihodu družine v Lendavo stkalo tudi tukaj, s Slovenci, Madžari, Hrvati in prebivalci drugih nacionalnosti. V tem multikulturnem okolju so bili prišleki vedno zelo dobro sprejeti, če so doprinesli k razvoju kraja in se dobro vključili v življenje mesta. Naša družina s tem ni imela nikoli težav. Še posebej veseli pa so naših prednikov bili otroci iz Lendave in okoliških krajev, ki so lahko kupili dober sladoled. Za nas in naše prednike so vedno bila največja nagrada nasmejani otroci, ki so bili zadovoljni z našim sladoledom.« Pred stoletjem so ponujali le dve ali tri vrste sladoleda, sedaj pa je že veliko različnih okusov.

Velika novost za mesto

Njegov pradedek, ki mu je bilo ime enako kot njemu – Abdilqerim –, je leta 1920, torej takoj po prvi svetovni vojni, ko je nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, prišel v Lendavo s stricem kot sezonski slaščičar. To pomeni, da je bil v mestu le v toplih mesecih, ko je izdeloval in prodajal sladoled, potem pa se je vrnil v Makedonijo. Za sezonsko delo je potreboval dovoljenje države in lokalne skupnosti. »To je bila za Lendavo velika novost, saj takrat ni bilo veliko slaščičarn. Najbližji sta bili v Murski Soboti in Čakovcu. Lendava pa se je v tem obdobju razvila v pomembno mesto in križišče poslovnih poti, dovolj veliko, da je lahko slaščičar preživel družino s svojo dejavnostjo,« je spomnil sobesednik.

Na začetku pradedek še ni imel lokala, ampak je sladoled prodajal tako, da ga je vozil naokrog s kolesom v za to prirejenem prostoru in v posodah, v katerih je ohranjal nizke temperature. Sladoled je izdeloval ročno, kar je zahtevalo veliko mešanja, nizko temperaturo pa je ohranjal z ledom iz ledenic, ki so bile skopane v bližnje hribe Lendavskih Goric. Ledenice so bile zelo dobro izolirane z glino in je bil led v njih tudi v bolj vročih mesecih.

Lokal je odprl šele dobrih deset let po prihodu v starem mestnem jedru Lendave, na drugi lokaciji, kot je danes. Prodajo sladoleda so pozneje dopolnili še s prodajo napitkov in peciva. Zgradbo, v kateri je bila slaščičarna, so v sedemdesetih letih podrli, ker so tam zgradili trgovino oziroma blagovnico. Zato so se preselili v prostore, v katerih so še danes, prostori nekdanje blagovnice v sosednji stavbi pa so sedaj prazni.

»Po pradedkovi upokojitvi je slaščičarno vodil dedek Nazmi, potem pa sta z njegovim delom nadaljevala njegova sinova Rafis in Neđadij. Otroke in druge ljubitelje sladoleda sta tudi onadva večkrat razveselila po drugih lokacijah v Lendavi in v sosednjih vaseh, kamor sta ga pripeljala na prirejenem kolesu,« se je še spominjal Abdilqerim Derviši. Prodajala sta ga tudi na proščenjih in drugih prazničnih dogodkih, kjer se je zbralo veliko ljudi.
vir:vestnik

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

13 januar 2021

V Lendavi deluje že skoraj 40 let, zadnja leta kot vodja tamkajšnje območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti

Janja Magdič, ki je ob letošnjem kulturnem prazniku prejela priznanje Občine Lendava, je z vsem svojim bitjem predana kulturi, tako v službi kot v prostem času. V Lendavi deluje že skoraj 40 let, zadnja leta je kot vodja tamkajšnje območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) dnevno v stiku s kulturnimi društvi in skupinami na območju, kjer za kulturno barvitost poleg Slovencev skrbijo še kulturniki madžarskih, romskih, hrvaških in srbskih korenin. »To delo opravljam s srcem, saj me veseli in notranje bogati,« rada pravi Janja.

Že od zgodnje mladosti ji je bila poleg literature še posebno ljuba folklora. Pri svojem delu skrbi za vse generacije folklornikov, od najmlajših do najstarejših, od tistih folklornih skupin, ki stremijo k odličnosti, do tistih, ki zaplešejo z željo po ohranjanju tradicije ter iz čistega užitka, zgolj za dušo. Tudi sama pleše ljudske plese že od malega, z možem Milanom pleše pri Folklornem društvu Prekmurje Lendava, ki je bilo ustanovljeno tudi na njeno pobudo. In tudi iskrica med njima je preskočila ravno pri folklorni dejavnosti. Janja, rojena na Krapju, je plesala v folklorni skupini na Cvenu, Milan pa v velikopolanski. Potem pa je, kot se rada pošali, priplesala v Veliko Polano in prleške, bolj hudomušne in vesele plese zamenjala za prekmurske, melanholične. Postala je članica folklorne skupine Miško Kranjec Velika Polana.

Kamor koli je Janja prišla, se je zagnano lotila dela. Potem ko se je vključila v kulturno dogajanje v Veliki Polani, je bila tri mandate predsednica Kulturnega društva Miško Kranjec Velika Polana in spoznala, da mora njihova folklorna skupina z dolgo plesno tradicijo dobiti ustrezne kostume in podobo. Leta 2000 so začeli temeljiteje raziskovati plese, običaje in kulturno dediščino Velike Polane z okolico in k sodelovanju povabili Marijo Makarovič in profesorja Mirka Ramovša. Po pripovedovanjih krajanov je Ramovš zapisal plese, po skicah Makarovičeve so folklornikom sešili kostume in skupina se je potem večkrat uvrstila na državno srečanje.

V tistem času je na njeno pobudo nastala tudi knjiga Naša Poljana in istoimenska etnološka prireditev, ki še danes prinaša vpogled v lepoto kulturne dediščine. »Veliko je ljudi, ki do ljudskega izročila čutijo podobno kot jaz. Tako, kot so naši predniki izročilo prenesli na nas, ga moramo tudi mi na nove rodove. Srčno si želim, da bodo nekoč moji vnuki vedeli, kako se je tu plesalo, kako se je delalo, kako se je pelo in živelo,« pravi Janja. Svojo ljubezen do ljudskega izročila, predvsem plesa, sta z možem že prenesla na sinova Boruta in Mateja.

Svoje občutke Janja rada preliva tudi v verze. Pesmi piše že od šolskih let, kot pravi, je v začetku rimala otroške pesmice, v mladosti ljubezenske, kasneje tudi domoljubne, veliko pa je pisala o domu, družini in starših, medsebojnem spoštovanju in dobrih odnosih. V pesmih razkriva tudi svoja čustva ob življenjskih preizkušnjah, ki jih – vedno nasmejana Janja – ni imela malo. Doslej so bile zbrane le v zvezkih, marca pa bo izdala svojo prvo pesniško zbirko.

Kot je rada med ljudmi, je rada v naravi. Najraje ima jutra, ko sonce šele vzhaja, sprehode, kolesarjenje in planinarjenje. Verjetno njena ljubezen do narave, dela na vrtu, z rožami in v goricah izvira še iz otroštva, ko so na Krapju imeli veliko kmetijo, in rada se spominja, kako je še kot deklica hodila na pašo in s sabo nosila zvezek in svinčnik, da je lahko zapisovala svoje misli. Še danes ima zvezek na nočni polici, da bi vse te misli o lepem, ki nas obdaja, in ideje ne ušle v sanje.

VIR: Vestnik.si