Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

16 junij 2020

Triintridesetletna Katarina Utroša je farmacevtka, ki se je v Prekmurje preselila pred petimi leti. Več let je bila zaposlena kot sodelavka za klinične raziskave v Ljubljani, med porodniškim dopustom pa sta se z možem odločila za selitev v njegovo rojstno Lendavo.

Za Lendavo sogovornica pravi, da je zelo prijetno okolje za družinsko življenje. Mož si je tu našel službo v svojem poklicu, sama pa je v prostem času začela ustvarjati naravne kozmetične izdelke in vedno bolj uživala v sestavljanju, mešanju in preizkušanju receptur ter razmišljala o podjetniški poti.

Da bi pomagala svojima dvojčicama
K izdelovanju naravne kozmetike so jo spodbudile zdravstvene težave njenih petletnih dvojčic, ki se že od rojstva borita z atopijskim dermatitisom oziroma kroničnim kožnim vnetjem alergijskega izvora, ki ga spremlja suha, razdražena in srbeča koža. »Kot magistro farmacije z ustreznim strokovnim znanjem in kot skrbno mamico me je njuno stanje spodbudilo k temu, da se čim bolje spopadem z njunimi težavami in začnem sama izdelovati zdravju prijazne naravne kozmetične izdelke iz preverjenih sestavin,« pove. Da bi se čim bolj izognila škodljivim snovem, je zasnovala izdelke, ki vsebujejo zgolj naravne sestavine, primerni pa so za občutljivo kožo in za vse člane družine. »Naravne sestavine so nekako rdeča nit moje kozmetike,« pojasni in doda, da surovine kupuje od lokalnih dobaviteljev.

Njen prvi izdelek je bilo maslo za telo s kamilico
Potrebno znanje za izdelovanje kozmetike je pridobila že na fakulteti med študijem, dodatno pa je prebrskala še številno literaturo s to temo. »Najpomembnejše pa so seveda izkušnje iz prakse. Še vedno se sproti, med delom, največ naučim, tudi vsak spodletel poskus ti da neko novo znanje,« doda.
Recepte sestavlja sama. »Včasih je to videti tako, da priredim kak že preizkušen recept, ga dodelam in izboljšam po svojem okusu in zahtevah. Včasih pa v celoti izdelam svoj recept od začetka,« opiše. V svojem poslanstvu uživa. »To delo je res zanimivo, lahko se igraš na tisoč in en način, včasih ti takoj uspe, v večini primerov pa je potrebnih še kar nekaj dodatnih sprememb in popravkov, da pride do končnega izdelka.« Njen prvi pravi končni izdelek je bilo maslo za telo s kamilico za suho kožo, ki se je uspešno obdržal v ponudbi vse do danes. Zaradi pozitivnih izkušenj se je zanimanje takrat hitro razširilo tudi na sorodnike in prijatelje, zato je stopila na samostojno pot, kar ji je omogočilo, da izpolnjuje svoje poslanstvo tudi širše. Danes je ponudba njenih izdelkov precej širša, zajema balzame za ustnice, tonike in kreme za obraz, masažna olja, serume.

Najljubšega izdelka nima
Ob vprašanju, kateri je njen najljubši izdelek, pove, da najljubšega nima. »V bistvu so vsi narejeni tako, da so meni všeč,« se zasmeje. Vsakodnevno uporablja dezodorant in kremo za obraz, pa tudi balzam za ustnice je skoraj vedno v njenem žepu ali torbici. Predvsem je ponosna na svojo linijo izdelkov z vrtnico, saj vonj vrtnice že od nekdaj obožuje. Tudi mož in hčerki uporabljajo le njene kozmetične izdelke za nego. »Če kdaj kaj pogrešimo, hitro dobim motivacijo, da nam 'namešam' kaj naravnega in pripravim kak nov recept. Če se izkaže za res dobrega, razvijem nov izdelek za prodajo,« pove.
Priznava pa, da je procedura za to, da lahko izdelek prodajaš na trgu, precej zahtevna, tako časovno kot finančno. »Sama na srečo tudi tukaj lahko izkoristim svoje znanje in si vso papirologijo urejam sama, občasno pa tudi za druge, ki niso vešči v tem in potrebujejo pomoč pri izdelavi poročil in urejanju postopkov za prodajo kozmetičnih izdelkov,« pojasni. Veliko vlaga tudi v prepoznavnost in sodeluje z lokalnimi podjetniki, se udeležuje lokalnih dogodkov, tržnic in sejmov.

Izdelke v večini prodaja prek spletne trgovine in pošilja tudi v tujino, vendar je zanjo najpomembnejši slovenski trg. Ravno v tem času se po dobrih dveh letih delovanja podjetja seli v nov poslovni prostor, kjer jo bo možno po najavi tudi obiskati, testirati in kupiti njene izdelke, priti na posvet ali prevzeti naročilo.

vir: vestnik.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

09 december 2019

Dejan Süč je v zadnjem obdobju z javnostjo delil zanimive zgodovinske zgodbe o še nerazkriti zgodovini Prekmurja. Sedaj pripravlja zgodovinski roman, ki bo razkril še veliko več zanimivosti povezanih s Prekmurjem, o katerih si ne bi mislili, da so mogoče.
Dejan Süč je univerzitetno diplomirani zgodovinar, ki dokončuje zadnji letnik doktorskega študija in je v fazi pisanja doktorske disertacije. Predaval je že na največjih judovskih konferencah po celem svetu, pri raziskovanju pa sodeluje tudi z Randyem Schoenbergom, ki je osrednji lik v filmu Ženska v zlatu iz leta 2015, kjer ga je zaigral Ryan Reynolds.

Z judovstvom se je začel ukvarjati čisto po naključju, saj, kot pravi, v sebi nima judovske krvi. Navdih je dobil pri očetovi teti, ki je bila poročena v judovsko družino Eppinger. Šlo je za relativno vplivno judovsko družino, ki je bila tudi lastnica mestne hiše in opekarne v Lendavi.

Judje so spremenili podobo Prekmurja
Začel je z raziskovanjem družine Eppinger in našel njihove potomce v Braziliji, v Ameriki in v Kanadi ter jih vse pripeljal v Lendavo. Prvič se je zgodilo, da je ena izmed večjih judovskih družin prišla nazaj domov, čeprav samo na obisk. To so bili njegovi začetki in prvi stiki z rodoslovjem.

V to, pri nas nekoliko obskurno dejavnost, se je takoj zaljubil: "Rodoslovje v Prekmurju je zelo zanimivo, saj so bile migracije od nekdaj sestavni del tega prostora. Ni bistveno, da gre za jude ali za Madžare, to so bili ljudje, ki so tukaj živeli in tukaj pustili svoj pečat ter ogromno prispevali k temu, da živimo v takem svetu, v kakršnem živimo".

Judje, ki so živeli na območju Prekmurja so bili dejansko pomembni predstavniki okolja in skupnosti, v katerih so živeli, Süč jih imenuje kot svetovljane.

"Dobro so razumeli potrebe okolja, ki je bilo primitivno, to je treba priznati, bilo je ruralno okolje, zakotje zahodne Kraljevine Ogrske. Znali so izkoristiti vse, kar ljudem narava ni dala. Razvili so obrt, v popolnosti obvladovali manufakturo, ključne tovarne, hranilnice, civilna, dobrodelna in športna društva," razloži Süč in obenem dodaja, da so judje poleg tega, še dobro izkoristili veze in močne igralce, ki so jih imeli v svojih matičnih državah.

Soboški judje tudi pridejo na vrsto
Trenutno so njegov fokus lendavske judovske družine, saj dela načrtno in sistematično, ampak Murska Sobota bo tudi prišla na vrsto: "Preden se lotim Murske Sobote moram imeti družinska drevesa vseh judovskih družin iz Murske Sobote, kar pa bo trajalo malo dlje. Nato mi manjkajo samo še Beltinci in bo to prikaz ključnega dela Slovenije z vidika judovskega zgodovinopisja," nam Süč razkrije svoje načrte in poudarja, da je bilo ravno na območjih Lendave, Murske Sobote in Beltincev okoli 80 odstotkov vseh judov, ki so živeli na ozemlju današnje Slovenije.

Prekmurska judovska zgodovina zato, ker je bila pozabljena
S pojavom antisemitizma se je jude na območju Prekmurja, kakor drugod po Evropi, ali pregnalo ali ubilo. Tisti, ki so preživeli so odšli v tujino in danes se o teh ljudeh ne ve dejansko nič, potem je tu bila še nacionalizacija, kjer so jim vzeli še tisto malo, kar jim je ostalo za preživetje. Po tem obdobju se je na njih namerno pozabilo, kar pa je nedvomno velika krivica:

"Bodimo iskreni, Prekmurja kot takega, urbanih središč Murske Sobote in Lendave, si brez tega da bi omenil jude, ne moreš predstavljati," poudarja Süč in pravi, da je to tudi eden izmed razlogov za njegovo raziskovanje tega dela zgodovine, ki je do sedaj moral ostati skrit.

Piše zgodovinski roman, ki bo luč sveta ugledal jeseni naslednje leto
Süč je ravno v procesu pisanja zgodovinskega romana, kakršnega po njegovem mnenju pri nas še ni, saj gre za zgodovinski roman z resnično zgodbo, ki bo lahko dober prispevek pri razumevanju širše zgodovine srednjeevropskega prostora. Roman je sicer že skoraj dokončan.

"Sem nekje na treh četrtinah romana,  januarja grem v Južno Ameriko, kjer živijo družine, ki so ključnega pomena za zgodbo, roman pa bo predvidoma izšel jeseni 2020," je za Sobotainfo razkril Süč in še nekaj malega povedal o sami vsebini: "Gre za vrtiljak zgodb svetovno pomembnih ljudi, ki so vplivali na tok zgodovine, katerega izvor in skupna točka se stikata na območju Prekmurja. Želel bi opozoriti na to, da sta bila nekoč v Prekmurju prisotna samozavest in želja, da se nekaj naredi. Prek te knjige bi pa rad razumel, kaj se je zgodilo, da tega več ni. Sam zmeraj poudarjam, da je rešitev za vsak problem v problemu samem".

Rodoslovje je v osnovi preprosto in hitro nalezljivo
Z rodoslovjem se ukvarja profesionalno, čeprav priznava, da moraš vlagati ogromno denarja in tudi veliko sebe, zato se ti materialno nikoli ne povrne. "Povezal sem ogromno ljudi, 80 let stare ljudi, ki so prvič videli svoje bratrance. Tu je toliko vznemirjenja, da hitro postaneš od tega odvisen," opisuje bistvo njegovega ukvarjanja z rodoslovjem.

Kar se samega dela tiče, velike filozofije ni, najti je potrebno dokumente, ki jih od tebe naročnik zahteva, razlaga Süč: "Večina teh dokumentov je shranjenih v Nadškofijskem arhivu v Mariboru in so dostopni vsem, veliko bolj zanimivo in zahtevnejše pa postane, če naletiš na migracije, ko so se predniki selili".

Družinska drevesa je delal sicer tudi več Prekmurcem, ampak ima največ strank iz tujine, to so starejši ljudje, stari med 50 in 70 let, ki so izgubili stik z okoljem iz katerega prihajajo njihovi predniki. Promocije skorajda nima in vse stranke dobi na podlagi ustnega priporočila.

"To pa ustreza tudi meni, saj tako ljudje vejo, kaj lahko pričakujejo. Sem tudi eden izmed redkih, ki ponujajo vračilo denarja v primeru, da ne najdem stvari, ki jih stranka želi odkriti."

Priznava sicer, da se s tem dolgoročno ne moreš ukvarjati, saj ti hitro lahko zleze pod kožo:

"Kot rodoslovec se držim pravila, da naredim 4-6 družinskih dreves na leto. Nekje 2 do 3 mesece potrebujem, da posamezno družinsko drevo raziščem in naredim tako kot se šika".

Pravi, da sicer rodoslovje pri nas ni tako popularno kot v Ameriki, kar je po svoje logično, ampak vidi svetlo prihodnost te vede, predvsem z razvojem tehnologije:

"Že internet ponuja ogromno in to je potrebno uporabljati," in dodaja še, da si veliko ljudi predstavlja, da njegovo delo poteka tako, da enostavno nekaj "zgugla", kar pa je daleč od resnice.

vir: sobotainfo.com

• Lendava
• šparglji
• sobočan
• gabi

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

17 maj 2020

Sezona špargljev je v teh dneh na vrhuncu, nekateri pridelovalci pa pravijo, da so letos iskani kot še nikoli.

Gabriela Sobočan iz Dolge vasi se s pridelavo te zelenjadnice ukvarja približno sedem let, začetki pa so povezani tudi z organizacijo prireditve Dan špargljev in špargljevih jedi. »Z gojenjem špargljev sem se začela ukvarjati čisto po neumnosti,« se pošali in razloži, da je s svojim delom želela sokrajanom dati zgled in jih spodbuditi h gojenju špargljev, da bi Dolga vas postala vas špargljev. Kajti zanjo je to kraljica zelenjave, ki ima ogromno pozitivnih učinkov, a se teh premalo zavedamo.

Pobiranje letošnjega pridelka se je pri Sobočanovih začelo okrog 15. aprila, vmes ga je trikrat prizadela pozeba, zdaj pa je rodnost spet visoka. »Jaz pridelujem tisto pravo, staro francosko avtohtono vrsto, ki so jo nekoč gojili na kraljevskih vrtovih. Od hibridnih se ta vrsta nekoliko razlikuje po okusu, vendar mnogi te razlike ne zaznajo, gostinci pa jo dosti bolj cenijo,« pove, potem ko smo jo zmotili med pobiranjem in jo poklicali z njive na zaslužen odmor.

Seme je pred leti naročila in ga zasejala v 25 tisoč jogurtovih lončkov. Sadike je nato prezimila in prihodnje leto zasadila na njive. Šparglje sedaj prideluje na 1,30 hektarja površine, letos pa jih bo zasadila na dodatnih 70 arih. Sobočanova poudarja, da se šparglji začnejo obirati šele v četrtem letu, prej jih je treba le okopavati. Življenjska doba avtohtone vrste je od 12 do 15 let, hibridnih pa nekoliko krajša, od sedem do osem let. »Zemlja mora biti dobra, zračna in ne prevlažna, saj šparglji ne marajo vlage. Tudi gnojim jih ne, ker bi zaradi gnojila preveč pognali in podivjali, potem pa bi bili predebeli in deformirani. Nimam ekološkega certifikata, vendar so naši šparglji dejansko ekološki,« pove.

Pomembno je tudi pravilno ravnati v primeru pozebe. Kot pove, je treba celotno njivo po tistem, ko šparglji pomrznejo, očistiti. »Pomrznjeni šparglji se začnejo sušiti, moramo pa jih odrezati, ker ne zmrzne le nadzemni del, ampak tudi podzemni. Če ne počistiš, bodo še dva tedna po tistem občasno poganjali zmrznjeni šparglji.« Tudi pravilno rezanje špargljev je izrednega pomena.

Ne smejo namreč ostati strženi, ker bi ti oleseneli, šparglji pa na tistem mestu ne bi več poganjali. V teh dneh se Sobočanova z nekaj prijatelji zjutraj okrog 5.30 odpravi na njive, kjer poberejo okrog 130, 140 kilogramov špargljev. Nato jih operejo, stehtajo in pripravijo količinske pakete. Prodaja jih pod imenom Zeleni šparglji iz Prekmurja, tržišče pa si je našla pretežno v prestolnici. Tako se po pripravi pošiljke odpravi v Ljubljano, kjer šparglje odkupijo v enem od večjih trgovskih centrov, nekaj pa jih vzamejo tudi restavracije.

»Na domačem naslovu prodajam bolj malo, pretežno takrat, ko sem doma in konec tedna nikamor ne peljem. Navadno ne morem oskrbeti niti vseh, s katerimi sem dogovorjena, tako da je stalno čakalna vrsta,« pravi Sobočanova, ki med tednom službuje v Ljubljani. Letos ji je koronavirus v tem pogledu naredil uslugo, tako da je ostala v Prekmurju, drugače pa si v sezoni pobiranja vzame dopust.

Konec sezone v začetku junija
Vrhunec rodnosti špargljev v eni sezoni traja dva do tri tedne, po tem pa količina začne upadati in se njihov biološki cikel rodnosti, ki traja do šest tednov, začne iztekati. Če jih pobiraš še dlje, rastlino izčrpaš, reče. Do začetka junija bodo na njivah šparglje še rezali, nato bo Sobočanova z njiv odstranila travo in zemljo do jeseni obdelovala le med vrstami. »Ko bomo nehali obirati, se bodo razrasli grmički, ki zrastejo tudi do meter in pol višine. Ti grmički se bodo nato konec oktobra posušili, šparglji pa bodo prihodnjo pomlad spet začeli poganjati,« pojasnjuje cikel pridelave Sobočanova, ki ji prijatelji v Prekmurju in Ljubljani rečejo tudi kraljica špargljev. 

Mnogi ne vedo, da šparglji rastejo ponoči, pod pogojem, da je nočna temperatura najmanj osem stopinj Celzija. V eni noči lahko zrastejo tudi do 12 centimetrov. S prireditvijo Dan špargljev in špargljevih jedi in ob lastnem eksperimentiranju v kuhinji je nastalo tudi ogromno receptov, ki imajo v glavni vlogi šparglje. »Tudi namen prireditve je bil pokazati, kako šparglje vključiti v tradicionalne prekmurske in madžarske jedi.

Samo malo domišljije je treba uporabiti, ampak dejansko gredo povsod zraven, pa še zdravi so,« pove. Ker je receptov res ogromno, se je odločila, da pripravi knjižico z recepturami, ki jo bo prihodnje leto dodajala paketom. Prizna, da se zeleni pridelek premalokrat znajde na njenem krožniku, ker ji primanjkuje časa za kuho, ampak ko le more, jih pripravlja na sto in en način. Za idejo, kuha tudi chili con carne s šparglji.

vir: vestnik.si

• vinarium
• Vinariumstolp
• klederman
• vina

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

28 november 2019

Svoja vina so prodajali le v okoliških krajih, od odprtja stolpa pa se je njihova prodaja kar podvojila.
Družina Kleiderman iz Lendavskih goric se z vinarstvom ukvarja že od leta 1970. Takrat se je na vinarsko pot podal Jože Kleiderman, ki je skozi desetletja skrbno negoval svoje vinograde in skrbel za vsakoletno pridelavo vina. Kljub trdemu in vztrajnemu delu je bilo težko prodreti z vini na širše tržišče. Večinoma so svoja vina tako prodajali v Lendavi in okoliških krajih, kjer so jih kupci že dobro poznali.

»Skozi desetletja se je pridelava vin in s tem tudi okus oblikoval in postal priljubljen med vsemi, ki se jih dotakne,« pojasnjuje Jože.

Z odprtjem stolpa prišli turisti
Prva pomembna prelomnica na poslovni poti vinske kleti družine Kleiderman je bila odprtje stolpa Vinarium v Lendavskih goricah leta 2015, ki je v njihove kraje privabil številne turiste iz Slovenije in tujine. Kleidermanovi so pograbili priložnost in pričeli s prodajo vin na stojnici pred stolpom, kar se je izkazalo za dobro potezo, saj se je prepoznavnost in prodaja njihovih vin povečala. Zdaj dosegajo kar dvojno prodajo vin napram obdobju pred odprtjem stolpa Vinarium.

Z združitvijo družin ustvarili novo podobo
Že leto pozneje so oblikovali novo blagovno znamko svojih vin, ki temelji na obleki in poljubu. Kot pojasni Jože Kleiderman, gre za zgodbo, ki temelji na ljubezni, strasti do pridelave vin ter združitvi dveh družin. Nastala je namreč s poroko njegovega sina.

Naša zgodba temelji na ljubezni, združitvi dveh družin in strasti do pridelave vin.

Obleka (nemško Kleider) predstavlja družino Kleiderman, medtem ko poljub (italijansko bacio) predstavlja snahino družino Bači.

V zidanici dobrodošli tudi gosti
Svojo priložnost so opazili tudi v razpršenem Hotelu Vinarium, ki zaokrožuje ponudbo vinsko-turistične ceste. Ta povezuje 12 vinskih kleti, kjer so turistom na voljo tudi prenočišča in ena izmed gostoljubnih vinskih kleti je ravno Kleidermanova. Njihove apartmaje običajno obiščejo bolj aktivni gosti, ki sprostitev najdejo med sprehodi po Lendavskih goricah in degustacijo vin.

vir: sobotainfo.com

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

10 april 2020

Lendavska ljudska univerza te dni praznuje 60 let obstoja. V preteklem letu se je v okviru ljudske univerze izobraževalo več kot 2.500 udeležencev, izvedenih je bilo skoraj 7.000 izobraževalnih ur. Še pred desetletjem se je to zdel neuresničljiv cilj.

Ob tej priložnosti smo se o dolgi poti, od začetkov zavoda do sedanjih izzivov v izobraževanju odraslih, pogovarjali z direktorico Rahelo Hojnik Kelenc.

Šest desetletij delovanja je dejstvo, s katerim se lahko pohvali le majo podjetij, kaj šele izobraževalnih zavodov v Sloveniji. Pa vseeno, kaj tovrsten mejnik, h kateremu ste s krmarjenjem prispevali tudi sami, pomeni?

Obletnice so navadno tisti opomnik, ko se za trenutek ustavimo, ozremo na prehojeno pot in spomnimo tako obdobij vzponov kot tudi padcev. Zagotovo je bilo v teh šestih desetletjih narejenih veliko drobnih korakov, ki so vodili k temu, da smo se iz majhne organizacije za izobraževanje odraslih prelevili v moderno lokalno središče vseživljenjskega učenja z bogato programsko ponudbo. Moji predhodniki so v Lendavi ustvarili trdne temelje izobraževanja odraslih in s svojim delom na ljudski univerzi pustili neizbrisen pečat. Na takšnih temeljih pa je lahko graditi naprej. Ob tem ne smem pozabiti omeniti Občine Lendava, ki je naš ustanovitelj in odličen sogovornik, ki razume pomen izobraževanja odraslih in nas spodbuja pri delu, obenem pa med občani krepi zavest o pomenu vseživljenjskega učenja.

Vsak začetek je težak, pravijo. Kako se spominjate svojih začetkov delovanja na Ljudski univerzi Lendava? Razmere, v katerih ste prevzeli vodenje, so bile zagotovo drugačne, kakršne so danes.
Res ni bilo preprosto, predvsem zato, ker sem bila pred tem učiteljica, vodenje organizacije pa se krepko razlikuje od poučevanja. Na začetku sem se morala kar veliko učiti, predvsem pa si izoblikovati način vodenja. V teh osemnajstih letih, odkar sem zaposlena na ljudski univerzi, je bilo pred mene in moje sodelavce postavljenih veliko izzivov, prebrodili pa smo tudi dve večji krizi, in sicer je bil to čas, ko se je stara finančna perspektiva končala, nova pa se še ni začela. S čudovitimi sodelavci, ki jih imam, so bili tudi ti padci lažji, saj so mi ves čas stali ob strani in razumeli nastale razmere. Pravzaprav sem ugotovila, da se povezanost in medsebojno zaupanje v kolektivu močno razvijeta prav v kriznih časih. In če me danes vprašate, ali bi se še enkrat podala na isto pot, vam lahko z gotovostjo potrdim.

V več kot pol stoletja delovanja ali lahko sploh govorimo o številkah udeležencev in izvedenih programov? Na katerem področju oziroma po katerih programih je bilo skozi leta največ povpraševanja in na katerih področjih po vašem mnenju delamo premalo?

Tako število udeležencev kot število izvedenih andragoških ur iz leta v leto rasteta. Še pred desetletjem smo bili veseli, če se je v našem javnem zavodu letno izobraževalo okoli 600 udeležencev in smo izvedli vsaj 3000 andragoških ur. V preteklem letu smo presegli magično mejo 2500 udeležencev in izvedli skoraj 7000 izobraževalnih ur. Res je, da ne izvajamo več toliko programov formalnega srednješolskega izobraževanja, je pa zato iz leta v leto večje povpraševanje po poklicnih usposabljanjih in po neformalnih programih izobraževanja. Spremembe v svetu vplivajo tudi na spremembe v izobraževalnih organizacijah, predvsem v izobraževanju odraslih, kjer se moraš kar se da hitro prilagoditi trenutnim razmeram. Prav zaradi tega je pri pripravi izobraževalne ponudbe sodelovanje z lokalnim okoljem izjemno pomembno.

Ste ena redkih izobraževalnih ustanov, ki ruši ovire in tudi predsodke na področju vključevanja pripadnikov romske skupnosti. V večini primerov slišimo, da se Romov ne da uspešno vključiti v izobraževalne programe, vi ste pri tem, predvsem v zadnjih letih, zelo uspešni. Kje se skriva recept za uspešno sodelovanje s pripadniki romske skupnosti?

Menim, da je ključnega pomena sprejemanje. Pri nas se pripadniki romske skupnosti enakovredno vključujejo v vse izobraževalne programe iz naše ponudbe, nekateri programi pa so namenjeni samo njim. Moj dober prijatelj, ki je Rom, mi je pred leti zaupal začetek recepta: "Nikoli ne delaj za Rome brez Romov." Njegov nasvet vedno upoštevam, zato imamo tudi na ljudski univerzi dve sodelavki, pripadnici romske etnične manjšine, in njuna navzočnost je pri delu s pripadniki romske skupnosti izjemno pomembna. Velik napredek je bil na področju izobraževanja pripadnikov romske skupnosti storjen, predvsem odkar izvajamo dva večja nacionalna projekta, namenjena Romom. S projektoma Večnamenskega romskega centra (VNRC) Dolinsko in Socialno aktivacijo nam je uspelo narediti velik premik v miselnosti, saj tudi pri Romih postaja izobraževanje vrednota. To se najboljše kaže v tem, da se tudi vsi romski mladostniki po končani osnovni šoli vpišejo v srednjo šolo in so pri nadaljevanju izobraževanja uspešni.

Šestdeset let delovanja ljudske univerze zaznamujete prav te dni, zagotovo se ozirate tudi v prihodnost, kaj si želite za zavod, njene zaposlene in navsezadnje za prihodnje udeležence programov?

Delam v čudovitem kolektivu in mislim, da je v tako turbulentnem času to največ, kar si lahko želim. Upam, da bomo še naprej vsaj toliko podjetni, kot smo bili do zdaj, predvsem pa, da naš vir idej ne bo nikoli usahnil. Vsem, ki zjutraj sedemo v pisarne, izobraževanje odraslih ni služba, ampak poslanstvo. Skupaj z našimi zunanjimi sodelavci razvijamo talente naših udeležencev, uresničujemo želje številnih posameznikov in jih vodimo skozi izobraževalne programe, mnogokrat pa prevzamemo tudi vlogo zaupnika in motivatorja. Mi delamo z ljudmi za ljudi in to je tisto, kar šteje. Naši uspehi niso suhoparne številke iz statistike. Pogosto niso merljivi, saj so to zgodbe, ki so v svojem bistvu nemerljive, ogrejejo pa srca. Prav takih zgodb si želimo tudi v prihodnje.

vir: rtvslo.si

Podrobnosti

Kategorija: Moja Zgodba

23 oktober 2019

Družba Dnevnik je véeraj s podelitvijo gospodarskih oskarjev sklenila devetnajsti izbor najboljših izmed najhitreje rastočih in bonitetno odličnih slovenskih podjetij. Glavno nagrado, zlato gazelo 2019, je prejelo lendavsko podjetje Virs, ki ga odlikuje koncentrirano znanje avtomatizacije in robotizacije na področju varjenja. Soustanovitelj in prokurist podjetja Virs Aleš Puklavec je ob prejemu priznanja izpostavil zlasti pomen zaposlenih: »Zasluga za to priznanje ne gre samo meni in soustanovitelju podjetja Renatu Pahorju, pač pa v prvi vrsti vsem zaposlenim. Ves čas smo si želeli, da bi ustvarili podjetje, kjer zaposleni uživajo pri delu in radi prihajajo v podjetje. Mislim, da nam je to uspelo.«

Temeljit pregled stanja slovenskega podjetništva
Priznanje zlata gazela 2019 je zmagovalcu izročil predsednik vlade Marjan Šarec, ki je ob tej priložnosti poudaril, da je podjetništvo nerazdružljivo povezano s tveganjem, saj lahko že ena napačna odločitev sproži verižno reakcijo, ki vodi v zaton. »Zato je posebno pomembno, da podjetjem, ki so na pravi poti, izkažemo čast in izrečemo zahvalo za vztrajanje in trud,« je dodal. Dogodek je izkoristil tudi za to, da je opozoril na pomen zdravih in prodornih podjetij za gospodarstvo in Slovenijo: »Brez uspešnega gospodarstva in podjetništva sploh ne moremo imeti denarja za vse drugo. Nekateri se ne zavedajo, da ravno BDP in tisto, kar prodamo na trgih, zlasti na tujih, polni državno blagajno.« Zbrane nominirance in goste iz politike in gospodarstva je nagovoril tudi predsednik uprave Dnevnika Bojan Petan, ki je prepričan, da projekt gazel pomembno prispeva k slovenski podjetniški kulturi: »Gazela je že vrsto let največji poslovni dogodek v Sloveniji. Še vedno je tudi najbolj temeljit, skrben in metodološko daleč najbolj domišljen pregled stanja slovenskega podjetništva.«

Kako dosegati trajnostno rast
Gazele niso le izbor najhitreje rastočih podjetij, ampak tudi izbor podjetij, ki rastejo kontinuirano in trajnostno. V bronasti gazeli, podjetju MI Elektronika, kjer so v zadnjih petih letih prihodke podvojili, rast pojasnjujejo z osredotočanjem na trg in dejavnosti, v katerih je predvidena rast. »To nam omogoča tudi doseganje višje dodane vrednosti,« je dejala direktorica podjetja Sonja Rastoder.

V srebrni gazeli, podjetju Alpod, pa svojo rast pojasnjujejo z izvozom. »V Sloveniji več, kot smo naredili, ne moremo storiti. Naša edina pot torej vodi iz Slovenije, celo iz Evrope,« je povedal direktor podjetja Matjaž Štefan. Prokurist z zlatom okronane gazele Aleš Puklavec pa je, prav nasprotno, posebno zadovoljen, ker so s podjetjem Virs v lokalno okolje vnesli visoko tehnologijo. »Naj ne velja, da smo agrarni del Slovenije – da znamo delati samo z rokami, ne pa tudi z glavo,« se je pošalil.

VIR: dnevnik.si