Po osmih letih od ustanovitve civilne iniciative Ustavimo fracking v Sloveniji se Prekmurci niso sprijaznili s sodobno metodo pridobivanja plina, tudi nič bolj ne verjamejo odgovornim, da bodo naredili vse za zaščito okolja, pitne in termalne vode. Se bodo britanski investitorji, ki so februarja zopet obiskali občino Lendava, utrudili in zapustili Petišovsko polje?

Okoljevarstveniki po svetu že dlje opozarjajo, da s frakturiranjem (frackingom), sodobno invazivno tehniko pridobivanja plina, v okolju sprožamo nevarne procese in ogrožamo pitno vodo. Na drugi strani po mnenju plinske stroke neuko in nestrokovno javnost miri industrija. Vendar v njihovih besedah ni iskati varnosti, saj so se oglasili tudi inženirji, ki so v naftni in plinski industriji delali in videli marsikaj, pa se s svojimi znanstvenimi kolegi ne strinjajo (več). Tudi naše Prekmurje je bogato s plinom in prva vrtina že iz petdesetih let je še vedno delujoča, vendar je za večje zaslužke treba na plan izvabiti več plina. To pa je možno le s sodobnejšimi tehnikami, za kar so poskrbeli vlagatelji iz britanskega podjetja Ascent Resources in pred osmimi leti začeli s frackingom na Petišovskem polju v občini Lendava.

Na ključno dovoljenje za začetek črpanja plina na Petišovskem polju s tehniko hidravlične stimulacije majhnega obsega britansko podjetje in naš Geoenergo čakata od maja 2017, v vlogi pa med drugim priznavajo obremenitve okolja s hrupom, uporabo manjših količin eksploziva, ne izključujejo tudi manjših potresnih sunkov oziroma mikroseizmičnih pojavov, raztopina, ki jo bodo pri postopku uporabljali, pa ni nevarna, a vsebuje nevarne lastnosti, v njej bodo tudi snovi za čiščenje odtokov – tudi take, ki se jih uvršča med biocide. Popolnoma nenevarno torej?

Geološki zavod Slovenije je v poročilu o vplivih na okolje zapisal, da s tehniko frakturiranja na Petišovskem polju velikih sprememb v okolju ne bo. Emisije, izločene pri črpanju, pa da ne bodo ogrožale okolja in zdravja ljudi – če ne bo okvar na plinovodih. Kaj pa če bodo?

Lokalna skupnost – brezzobi tiger

Ni čudno torej, da so se v procese pridobivanja dovoljenj vključile okoljevarstvene organizacije oziroma društva. Naša zakonodaja namreč lokalnim skupnostim ne omogoča, da bi bile stranka v postopku. »Da se je naša civilna iniciativa sploh lahko informirala, sta nam pomagali dve okoljski organizaciji. Okoljska zakonodaja potrebuje prevetritev, da bi bile lahko lokalne skupnosti stranke v postopkih že v začetnih fazah pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj, saj bi tako lahko že na začetku preprečili delovanje s figo v žepu,« opozarja dr. Mihael Kasaš, član Civilne iniciative Ustavimo fracking v Sloveniji, ekološki kmetovalec, kemijski inženir, doktor kemije in kemijske tehnologije, ki je pred mesecem dni postal podžupan občine Lendava.

V civilni iniciativi vidijo v pridobivanju plina in rafinerije za čiščenje plina neposredno nevarnost za ljudi in okolje, saj bodo črpališča spremenila videz krajine, jo izpostavila potresnim sunkom, pri kvarih in ugašanju gorečih bakel pa prehaja plin iz vrtin neposredno v zrak. »Metan je več kot desetkrat bolj toplogreden plin kot ogljikov dioksid, zraven pa so še drugi strupeni toplogredni plini. Leta 2011 so že posredovali gasilci in skoraj zaprli avtocesto. Za okolje je problematična rafinerija, pri procesih za prečiščevanje se lahko živo srebro in radioaktivni elementi, kot sta radon in radij, akumulirajo v ceveh ter drugi opremi za črpanje in čiščenje surovega zemeljskega plina. Tu sta še onesnaževanje s hrupom, izpostavljenost pitne vode in zajetij termalnih vod pod zemljo kemikalijam iz procesa hidravlične stimulacije in odpadni vodi iz odlagališč, skrbi pa nas tudi kratka življenjska doba vrtin, zato bo treba vedno znova vrtati na drugih lokacijah. Če investirate 50 milijonov evrov v to plinsko nahajališče, moramo pričakovati, da se bo na tem območju veliko vrtalo,« razlaga Kasaš in dodaja, da je v regiji pod vprašajem tako vpliv na biotsko raznovrstnost kot turizem.

Neuki diplomati

»Predvsem si moramo kot lokalna skupnost razjasniti smer, v katero bi radi zakorakali v prihodnosti. Kakšne so naše prioritete? Kaj bi radi razvijali v naši regiji? Četudi nas prepričujejo, da ne gre za fracking, je dejstvo, da gre za pridobivanje fosilnih goriv, ki naj bi se jih na globalni ravni opuščalo. Morali bi prehajati na čistejše vire energije, na krožno gospodarstvo, mi pa si kar ne upamo. Želim si, da bi v prihodnosti investirali v bolj okoljsko sprejemljive gospodarske dejavnosti,« pravi novopečeni podžupan in zagovornik zdravega okolja, ki vidi priložnost pomurske regije v malem gospodarstvu, kmetijstvu in turizmu. Delež turistov se v zadnjih štirih letih tudi v občini Lendava povečuje.

»Kot pobudnik civilne iniciative sem seveda povsem proti črpanju plina pri nas, saj bi rad na državni oziroma globalni ravni preokrenil filozofijo razvoja človeštva. Da se v take in podobne industrije ne vlaga več, naj se kapital usmeri v projekte, ki bodo v dobrobit vseh. Prepričan sem, da obstajajo.« Pritiskov, ki jih po Kasaševih besedah po malem doživljajo vsi v civilni iniciativi, ne jemlje kot usodnih, predvsem pa ne bodo nikoli spremenili njegovih nazorov.

Pomenljivo je, da Velika Britanija k nam pošilja geografsko in zgodovinsko nepoučene diplomate, ki lobirajo za fracking, po drugi strani pa nekdanji generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki-moon britansko premierko Mayevo poziva, naj se drži dogovora o delovanju proti klimatskim spremembam in naj Britanci nehajo investirati v fosilna goriva izven svojega teritorija!

Se bo treba izseliti?
Večina prebivalcev občine Lendava si zaradi zgoraj naštetih tveganj plinskega črpališča in rafinerije v svojem okolju ne želi. Nikolina Palnec, predsednica krajevne skupnosti Petišovci, verjame, da je v igri ogromno denarja, zato je zaskrbljena. »Upamo, da bo zmagal mali človek, a bo zelo težko. To območje je bilo nekdaj naseljeno zaradi potreb industrije, vendar se morda bliža čas, ko se bo treba izseliti. In to z območja, kamor se ljudje tako in tako ne priseljujejo. Smo pa zanimivi za bioplinarne, črpališče in rafinerijo plina, Ilirijo, Lek, hidroelektrarne na Muri ... Sedaj so nam postavili še kompostarno za odpadno zelenjavo in živila, iz katere že zaudarja. V ozadju vseh teh načrtov je veliko denarja, od katerega prebivalci Lendave dobimo bore malo oziroma nič. Še vedno imamo najnižji standard v državi, zdravstveno stanje je slabo – veliko imamo rakavih bolnikov, veliko je raka na grlu. Zakaj bi se temu sploh čudili?! Želimo zeleno Lendavo, pa kaj še!«

Upokojeni kulturnik, gledališki igralec Rajko Stupar, ki živi v neposredni bližini plinskega črpališča, opaža, da ljudje po svetu hodimo brezbrižno. »Bojim se, da pristanem med smetmi človeške brezbrižnosti, zato sem bil že pred leti med protestniki z maskami pred sežigalnico tukajšnjega obrata Leka – ker je smrdelo. Vsi na položajih so bili takrat sila užaljeni, češ kaj si narod, ki se na nič ne spozna, dovoli. Šele po desetih letih nam je eden vodilnih priznal, da smo imeli prav, zato so takrat popustili našemu pritisku in se potrudili, da so tehnološko rešili proces in ni bilo več tolikšnega smradu. Zanimivo, da je takrat župan govoril o tehtanju med krajani in industrijo, mi pa dihati nismo mogli!« Tudi danes ga zanima, kaj se zažiga. V vsem tem času ni imela občinska okoljska komisija niti enega sestanka zaradi sežiganja , je opozoril. »Da si politika dovoli početi nekaj, kar ni v interesu ljudi, je zelo hudo! Civilne iniciative smo opozorilne lučke, ki bi nas morali jemati resneje. Pri dogajanju v naši družbi pomislim na slovenske janičarje, ki so veljali za najbolj zagrizene vazale sultanu, danes pa imamo kapitalske janičarje! Ti hodijo pritiskat na državne in občinske oblasti ter nas na javnih razpravah označujejo za nevedneže. Mi smo se hoteli podučiti, pa nam s pravimi informacijami niso postregli. Spomnim se, ko so nam javno zatrjevali, da ni plina, nato pa so ga v dveh poskusnih vrtinah našli ogromne količine. Kako zdaj?! Torej niso uporabljali iste tehnologije, to je jasno vsakemu. Ves čas pa se nam razgaljajo janičarji, ko uporabljajo vsa sredstva, da še to malo, kar imamo, odnesejo. Ne glede na to, kaj bo ostalo za njimi.«

Ne zaupam oblasti

Tudi Marjan S. Fujan iz Lendave prikimava in ni mu jasno, zakaj bomo dali 80 odstotkov dobička Angležem, če bodo delali naši ljudje. »Če bomo za denar dopustili uničenje naše pokrajine, smo res neumni! Lahko si mislimo, da jih nič ne bo ustavilo, ker imajo baje koncesijo še za druga območja po  Sloveniji.«

Še en upokojenec v omizju sogovornikov sredi Petišovcev Milan Utroša je spomnil še na en primer janičarstva. »Ko je poslanec Levice Franc Trček v državnem zboru izpostavil spornost frackinga ter zahteval razpravo (takratna vlada in ministrica za okolje sta zatrjevali, da je vse v redu), je bil tisti, ki je glasoval proti taki razpravi, ravno lendavski poslanec Franc Laj. Sicer je pa tako obnašanje simptomatično. Zakaj nima Lek sežigalnice v Ljubljani? Zakaj lastnik bioplinarne, ki je iz Murske Sobote, te ni postavil v svojem kraju? Enako je z Angleži in frackingom. Doslej se nobena lokalna oblast uradno ni opredelila glede frackinga. Tudi pri bioplinarni se iz občine ni oglasil nihče – šele po tem, ko se je dvignilo ljudstvo in se samoorganiziralo. Tudi sedanji oblasti ne zaupam preveč, glede na to, da je na nedavnem sestanku župan prav predstavnikom podjetja Ascent predlagal, da bi participirali pri zagotavljanju požarne varnosti v občini. Če frackingu nasprotuješ, pri njegovem izvajalcu ne prosjačiš za denar, temveč predlagaš občinskemu svetu, da se v imenu občanov do njega opredeli.«

Stuparja zanima, ali se bo Slovenija uspela pokončno ubraniti pritiskov kapitala ali pa bo ravnala vazalsko, Utroša pa bo zelo pozoren na prve poteze novega okoljskega ministra in novo občinsko oblast. »Že na prvi predstavitvi pred državnim zborom se bo novi minister moral jasno opredeliti glede frackinga. Naj se ta metoda na ozemlju Slovenije prepove in tako dokončno zaključimo to zgodbo.«

Prekmurci temu, da ne gre za nevarno početje, pa če ga imenujejo fracking ali hidravlična stimulacija, ne verjamejo. V skrbi, da so Britanci vedno bliže dovoljenju za črpanje plina in obratovanju rafinerije, nekateri pozivajo k protestom v Ljubljani. In ob tem dodajajo: »Le pazimo, da nam iz vodovodov ne bo tekla voda, s katero si bomo lahko svetili.«

Se pri nas lomi ali (samo) stimulira?

Hidravlična stimulacija, ki naj bi jo izvajali pri nas, je proces, soroden frackingu. V Pomurju gre po trditvah plinarjev za hidravlično obdelavo slojev peščenjakov (ne skrilavcev kot v ZDA) majhnega obsega in ne uporabljajo tehnike horizontalnega vrtanja, temveč samo vertikalno. Se pa tudi pri tem procesu uporabljajo kemikalije in voda – slednja v manjših količinah kot pri frackingu. Pri frackingu navajajo na stotine kemikalij, med katerimi so nekatere strogo varovana skrivnost podjetij. Med njimi so spojine z benzenom, ki povzroča obolenja ledvic, jeter, pljuč, možganov, srca. Iz ZDA poročajo o poginu živine, ki se je pasla v bližini plinskih črpališč in je imela zaradi onesnaženega zraka z visoko koncentracijo kemikalij težave z dihanjem. Poročajo tudi o nevroloških poškodbah zaradi težkih kovin, za katere krivijo kontaminacijo vode ob hidravličnem lomljenju. Pri tem nista zanemarljivi nevarnost potresov in velika potrošnja vode, kar je v nekaterih zveznih državah povzročalo strašne probleme v sušnih obdobjih.

Fracking na Nizozemskem rušil domove

Marca 2018 so na Nizozemskem mediji poročali, da bo vlada do leta 2030 ustavila pridobivanje plina na plinskih poljih okoli Gröningena, da bo tako umirila tla. Črpanje plina z metodo fracking namreč v podzemlju pušča velikanske zračne žepe, ki povzročajo potrese, ti pa so poškodovali že na tisoče nizozemskih domov. Sporno metodo so z zakonom prepovedali tudi v Nemčiji, Franciji, na Škotskem in v treh ameriških zveznih državah. Medtem pa se fracking nemoteno izvaja na Hrvaškem in Madžarskem.

Bioplinarna še vedno smrdi

Na cesti iz Lendave proti mejnemu prehodu Petišovci je na levi strani Ecos, največja bioplinarna v Sloveniji, ki so ji sicer odvzeli obratovalno dovoljenje, vendar iz tamkajšnjih bunkerjev še vedno zaudarja. Nikolina Palnec, domačinka iz Petišovcev, ki se v okviru civilne iniciative Proti smradu bori proti bioplinarni 16 mesecev, je povedala: »Trenutno iz bioplinarne ne smrdi, vendar se borimo, da bi vsaj pred poletno vročino ukrepali. Ker je v fermentatorjih še vedno digestat in še vedno prihaja do fermentacije, je takrat tukaj neznosno živeti. Obremenjeni smo z mrčesom, zaradi zelenih muh niti v največji vročini nismo mogli odpirati oken, zaradi mušjih ličink pa veliko naših pridelkov ni bilo užitnih. Prebivalci imamo zelo malo moči, tukaj bi morala nastopiti država, saj občina ne premore tolikšnih finančnih sredstev, da bi lahko te snovi primerno odstranila in odložila. Poleg tega je velika težava, da nikjer v Sloveniji ni ustreznih prostorov, kjer bi lahko ta digestiv ustrezno predelali. Notri so tudi težke kovine, ostanki zdravil ...« Ob tem je Mihael Kasaš opozoril, da je bioplinarna dobila okoljevarstveno dovoljenje za predelavo koruzne silaže, kar je odobril tudi okoljski občinski svet, nato pa je država mimo lokalne skupnosti podelila koncesijo še za predelavo vseh drugih odpadkov. Ostanki teh še vedno zasmrajajo okolje, nikogar ni, ki bi odpadke odpeljal – okoljsko inšpekcijo so seveda že opozorili, a zgodilo se ni nič. V Petišovcih pa je še ena napol zgrajena bioplinarna, Organica, za katero so prejeli sredstva še pred podelitvijo gradbenega dovoljenja, z digestati so (na črno) napolnili bunkerje in podzemne rezervoarje, podjetje je šlo v stečaj, napolnjeni rezervoarji pa ostajajo.

VIR: novice.svet24.si