Že od nekdaj ga je privlačilo modelarjenje, po začetkih, ko je izdeloval modele letal, pa je svojo strast kmalu odkril v izdelovanju modelčkov vlakov. Njegovo zbirko trenutno bogati 50 predelanih modelčkov in okoli 20 povsem lastnoročno izdelanih lokomotiv in vlakcev.
Leo Roudi je svojo strast za modelarjenje podedoval po očetu, ki je bil tudi sam modelar, v svoje ustvarjanje pa je kmalu pritegnil tudi sina. Kot nam je pojasnil Leo, se je že v osnovni šoli priključil modelarskemu klubu, svojo spretnost pa z leti le še širil. Prvi modeli vozil so nastajali v njegovih zgodnjih letih, prvi vlak pa je izdelal okoli 10 let nazaj.
Od takrat v njegovi delavnici v Lendavi nastajajo novi in novi modeli. V teh letih se je povezal z modelarji, ki jih druži isti konjiček, se od njih učil, hkrati pa z njimi delil svoje znanje in tako z leti svoje delo le nadgrajeval.
Na začetku je kupoval že izdelane modele, ki pa jih je predelal v vozno stanje. To pomeni, da je v celoti na novo strukturiral mehaniko in tako omogočil, da se lahko sicer nepremični modelčki zapeljejo po železniških tirih.
Določeni vlakci zahtevajo tudi do 500 ur dela
Predelava takšnih modelov terja okoli 50 ur dela, če pa se izdelave modelčka loti povsem z lastnimi rokami, pa Leo računa, da je treba vložiti tudi do 500 ur dela. In prav slednji modelčki so tisti, ki v zadnjem času najbolj privlačijo spretnega in potrpežljivega Lendavčana. Modelčke izdeluje po standardu HO, kar pomeni, da so v merili 1:87. Vsi so opremljeni z realnimi zvoki in svetlobnimi efekti. Ponazorjeno je pospeševanje, zaviranje, nalaganje premoga, zvok sirene, pri nekaterih od modelov pa lahko slišimo tudi glas, ki opozarja na prihod in odhod vlaka na/z postaje.
Odlitki vlakov so iz dvokomponentne epoksidne smole, poleg tega pa uporablja polistilen, ABS plastiko, cink, svinec in druge materiale. Motorčke in kolesa vzame iz starih modelčkov, ki niso več uporabni, dekale – napise, s katerimi opremi vlakce, pa mu izdeluje prijatelj iz Ljubljane.
Zakaj prav vlaki?
Pravega odgovora na to Leo nima, pojasnjuje pa, da so ga vlaki, železnica in vse, kar je z njimi povezano, že od nekdaj navduševali. Rad se spominja časov, ko se je v otroštvu s starši nemalokrat zapeljal z vlakom »na senje« v Čakovec. Pred dobrim letom se je razveselil ponovne vzpostavitve železniškega prometa v Lendavi, to je odkar vlak ob sobotah znova povezuje Lendavo in Čakovec. Železnica se mu je tako usidrala v kri, da se tudi na potovanja nemalokrat odpravi z vlakom. To pa izkoristi tudi za oglede vlakov, ki jih želi izdelati v prihodnje.
Leo se namreč izdelave vsakega modelčka loti temeljito. Pred izdelavo podrobno naštudira načrte vlaka, če je le možno, pa si gre vlak tudi v živo ogledat. Ker veliko teh vlakov ni več v uporabi, obišče tudi muzeje, kjer so razstavljeni. Najdlje ga je zvabil Titov vlak, za katerega se je odpravil kar v Srbijo.
Njegovo zbirko bogatijo makete nemških in avstroogrskih lokomotiv, znameniti lendavski »šinobus«, soboška »Mariška« in drugi vlaki, ki so oziroma še vozijo v naših krajih. Najbolj je ponosen na svoja prva dva modela, ki ju je v celoti izdelal sam, to sta Naftin Jembah 732 004 in Španka 644. Kot pravi, se od njiju ne bi ločil za nobeno ceno.
Od svojih modelčkov se bo ločil le »na testamentu«
Seveda smo ga povprašali tudi o vrednosti modelčkov, ki jih je ustvaril. Kot je pojasnil, je finančni vložek relativen, saj vloženega dela, truda in časa ni mogoče ovrednotiti. Od modelčkov, ki jih je izdelal po lastnem navdihu, se ne bo nikoli ločil, nam je zatrdil, »saj je enostavno vloženega preveč truda. Od svojih modelov se bom ločil le na testamentu!« dodaja ob tem. Kot pravi, je zanj vrednost teh vlakcev neprecenljiva, v očeh drugih pa je vrednost relativna, komu drugemu namreč ne bi pomenili ničesar. Kljub temu pa izdeluje vlakce tudi po naročilu. Če se nanj obrnejo kupci, ti so večinoma iz Avstrije, Nemčije in tudi Hrvaške, za njih izdela nov vlakec, od svojega originala pa se ne loči. Kot nam še pojasni, modelčke vlakov za svoje zbirke kupujejo »zaljubljenci v železnice«, ki za modelček vlakca odštejejo tudi do 500 ali celo 600 evrov.
V delavnici dan mine kot trenutek
Za izdelavo je potrebna natančnost, potrpežljivost in čas. Kot pojasnjuje Leo, včasih dan, ki ga preživi ob ustvarjanju, mine kot trenutek: »Neka sila te vleče v to, da nadaljuješ in nadaljuješ. Pri tem delu vidiš tehniko v malem, pri tem pa se trudiš, da bi izdelal čim bolj verodostojno kopijo originala.« Pri modeliranju je Leo natančen, pozoren na svetlobne in zvočne efekte, vsi vlaki imajo sprogramiran prikaz dejanske vožnje, nekatere parne lokomotive pa imajo vgrajen tudi dimni generator: »Vse mora biti čim bolj realistično prikazano,« pravi modelarski perfekcionist.
Vlakce in njihovo vožnjo Leo prikazuje na maketi, ki sta jo izdelala s prijateljem Matjažem Matkom. Maketa, ki meri 7,5 krat 6,5 metra, ponazarja železniško postajo Ormož in njeno okolico, nato pa nas popelje do Solkanskega mostu in Aljaževe koče. Lahko bi ponazorila katerokoli drugo železniško postajo, pojasnjuje Leo, je pa najlepša prav ormožka, katere tiri vozijo v tri smeri. Poleg vlakcev, pa nemalokdo občuduje prav maketo. Hiše, objekti, drevesa in drugo, kar je na maketi, je domače izdelave. Z Matjažem sta šla v take podrobnosti, da je vidna oguljena fasada na zgradbi postaje in druge podrobnosti, prikazala pa sta tudi sečnjo topolov ob železnici. Ko se na maketi zapeljejo vlakci, lahko opazovalec podoživi dogajanje ob železnici, saj sta se ustvarjalca potrudila, da je prikaz uprizorjen kar se da realistično.
Obiskovalcem vlakce in njihovo vožnjo predstavi na maketi, ki jo sestavlja 270 metrov tirov. Da vlak prevozi celotno maketo, potrebuje 17 minut. Del Leove zbirke je bilo lansko leto mogoče videti na razstavi »125 let železnice v Lendavi«, v teh dneh pa se istoimenska razstava odvija v Ljubljani, v Železniškem muzeju SZ. Leo tudi sicer z veseljem v svoji delavnici sprejme vse modelarske in železniške navdušence, jim predstavi svoje delo in razkaže bogato zbirko, ki jo bogatijo številni novi in novi modelčki.
