Ko obiščemo glasbene dogodke, običajno ne posvečamo pozornosti tistemu, ki stoji v sredini dvorane ali nekje v ozadju, pred seboj pa ima ogromno 'mešalno mizo', s katero oblikuje zvok, da lahko obiskovalci uživamo ob zvokih, ki prihajajo z odra. Delo mojstra oblikovanja zvoka je več kot le tehnika in posluh, pravi Andi Gal, ki skrbi za zvok najbolj popularnih skupin v Sloveniji, na prvo mesto pa postavlja predvsem nekonfliktnost, dobre komunikacijske veščine in timsko delo.

Skoraj vsakemu ljubitelju žive glasbe se je že zgodilo, da je obiskal koncert, domov pa odšel razočaran, ker je bil tako slabo ozvočen, da je namesto vseh, ki so stali na odru, slišal le preglasno ritem sekcijo ali preveč kitare. Odgovornost za takšen razplet se takoj prevali na mojstra oblikovanja zvoka, čeprav velikokrat ni on krivec, saj na zvok vplivajo tudi sam prostor, pozicija, kjer stojimo ali sedimo, oprema in še veliko drugih faktorjev, nam je zaupal tonski tehnik Andi Gal, ki za mešalno mizo stoji že skoraj 15 let, kljub mladosti pa že velja za enega bolj iskanih v svojem poklicu, kar dokazujejo tudi sodelovanja s skupinami in izvajalci, kot so Happy Ol' McWeasel, Alo!Stari, MRFY, Zoran Predin, Lačni Franz in nenazadnje Joker Out.

Kako te je pot zanesla v glasbene vode?

Glasba me je zanimala že od malih malih nog, v osnovni in srednji šoli sem tudi igral v lokalnih bendih. Me je pa istočasno zanimala tudi tehnika, 'obračanje gumbkov' in skrb za zvok. Tekom obiskovanja srednje šole smo mladi v Lendavi zagnali mladinski klub Mansarda in začeli z izvajanjem koncertov, v začetku predvsem alternativne glasbe. Ob tem je bilo treba poskrbeti tudi za zvok na koncertih in ker je mene to zanimalo in ker sem bil poleg, se je vse skupaj tam zares začelo.

Tvoja 'specialiteta' je oblikovanje zvoka, ukvarjaš se tudi s snemanjem glasbe. Kako si se učil teh veščin?

Moj oče je elektrotehnik, tako da sem v mladosti imel velikokrat možnost prisostvovati in pomagati pri popravilu kakšnih domačih naprav oziroma vsaj odkrivanju napak, zakaj nekaj ne dela. Hkrati pa je po duši velik roker in je v svojih študentskih letih bil v Lendavi in okolici eden prvih in edini DJ v času, ko so na različnih lokacijah delali disco večere in vrteli glasbo. Tako smo doma imeli vedno relativno dobre zvočnike in opremo, na kateri sem spoznal grobe osnove: kaj je ekvilajzer (izenačevalec frekvenc), kako se priklopi zvočnike, kaj je predojačevalec, kaj končna stopnja ... Kasneje sem začel igrati kitaro in tako doma kot v bendu iskal nek svoj zvok in kasneje zvok benda. Vse to je temeljilo na podlagi dosti – po mojem mnenju dobre – preposlušane glasbe, pri čemer je spet oče odigral veliko vlogo, saj sem odraščal ob Ericu Claptonu, Jimiju Hendrixu, Jeffu Becku, Simple Minds, Simply Red, Grace Jones, Sade in podobnih izvajalcih.
V obdobju Mansarde je to podkrepilo še branje člankov, gledanje tutorialov na YouTubu in posledično testiranju v klubu, kar je pripomoglo k dobrim začetkom. Ampak hitro dosežeš neke 'omejitve'. Največ sem se naučil, ko so v času MC Pekarne gostovale skupine z lastnimi tonskimi mojstri, hkrati pa sem jaz začel hoditi okoli s skupino ali dvema. Tako imaš priložnost srečati razne tonske mojstre, ki res obvladajo zadeve in z zanimanjem gledati, kaj počnejo. Če si prijazen, ti jih večina tudi odgovori na vprašanja, ko so: 'Lahko vprašam, kaj si zdaj naredil?, Kako to deluje? Kako dosežeš to in to?' in z veseljem tudi pokaže kakšen trik ali dva. To se še dandanes ni spremenilo, vedno z veseljem poslušam tuje izdelke in potem debatiramo o njih. Edino, kar se je mogoče malo spremenilo in me veseli, je, da dandanes tudi mene kdo vpraša za kakšne finte. (Smeh)

Kaj mora imeti oseba, ki se ukvarja z oblikovanjem zvoka? Je to posluh, tehnika ... Kaj odlikuje dobrega tonskega mojstra?

Dobro vprašanje! Vsekakor sta posluh in tehnika zelo dobrodošla, ju pa ne bi dal na prvo mesto. Mislim, da je v prvi vrsti zelo pomembno, da si 'normalen', nekonflikten, miren, prijazen do ljudi okoli sebe in znaš komunicirati z njimi. Oblikovanje zvoka tako na koncertih kot tudi v studiu nikoli ni individualno delo, zelo veliko ljudi skrbi za razne naloge in dela za to, da je na koncu celotna koncertna izkušnja na čim višjem nivoju. Veliko lepše in lažje je delati, kadar se s temi ljudmi dobro razumeš. Jaz večino časa delam z glasbenimi izvajalci oziroma bendi, kar pomeni, da na koncert ali festival pridem kot član benda oziroma ekipe, ki jo spremlja. To pomeni, da se oblikovanje zvoka opravlja v veliki meri z njihovo opremo, včasih celo v celoti, tako da ne nosim nič s sabo, ampak pridem samo miksati zvok. Kaj od opreme te bo točno pričakalo tam, kako te bodo sprejeli, koliko pomoči in podpore boš imel na prizorišču in kakšne spremembe ter prilagoditve bodo možne s strani obeh, je običajno odvisno od načina komunikacije in prijaznosti. Ponavadi se večina stvari da dogovoriti, jaz imam bolj kot ne pozitivne izkušnje. Seveda potem pride na vrsto tehnika, ki jo je dobro čim bolj obvladati in poznati, saj lahko tako izkoristiš tehnologijo in naprave v celoti, ostaneš miren ter hitro reagiraš, ko gre kaj narobe. Imeti posluh in občutek za glasbo, ki jo delaš, oziroma dobro poznavanje te glasbe je pa vedno bonus, saj samo na ta način veš, kaj točno bi rad sploh dobil kot rezultat. Nekaterih glasbenih stilov enostavno ne delam, ker takšne glasbe ne poslušam, ne poznam in niti ne vem, kako bi naj zvenela 'prav'.

Odkar deluješ kot mojster oblikovanja zvoka, si v preteklih letih sodeloval s številnimi glasbenimi izvajalci in dogodki. Kako se odločiš, s kom boš sodeloval? Vpliva na tvojo odločitev tudi tvoj osebni glasbeni okus?

Odgovor na to vprašanje sem načel že pri prejšnjem odgovoru. Sodelujem z izvajalci, katerih glasba mi je všeč, jih z veseljem poslušam in v meni vzbudijo veselje. Včasih pride mimo tudi kakšen koncert ali prireditev, na katerem mogoče ni ravno moja najljubša glasba, ampak so pri meni to načeloma bolj izjeme. Vsekakor ima največji vpliv osebni okus, saj se mi zdi, da lahko največ prispevam k zvoku glasbe, ki jo začutim in mi je všeč. Nekdo, ki posluša samo narodno, narodnozabavno glasbo, bo težko oziroma malo verjetno res dobro zmiksal metalski koncert in obratno.

S kakšnimi izzivi se srečuješ pri svojem delu?

Predvsem z egom zvezd! Ne, to je malo za šalo. Moram priznati, da večina glasbenikov, s katerimi sodelujem, če ne celo vsi, so tako kot glasbeniki, dobri tudi kot ljudje. Najlepše je sodelovati z ljudmi, s katerimi se ne le 'moraš' družiti samo profesionalno, ampak preraste to tudi v prijateljske odnose in se z veseljem dobiš tudi na kakšni pijači ali pikniku izven delovnih obveznosti. Seveda se tu pa tam najdejo tudi kakšne 'ego zvezde', ampak takšna sodelovanja so običajno precej kratkoročna. Izzivi so najpogosteje prostorski, včasih je kakšen koncert v hali ali kakšnem drugem prostoru, ki res doni in odmeva, ampak tu nimaš kaj storiti. Lahko se le potrudim prilagoditi svoj miks prostoru, tako da zveni čim bolj poslušljivo, jasno in reprezentativno za bend. Drugi izzivi, ki so v resnici mogoče bolj specifike kot izzivi, pa so občasno pomanjkanje spanca, daljše vožnje in podobno.

Kaj pa je najboljši del tvojega dela?

Koncert sam, druženje ob njem in na poteh ter zadovoljstvo publike po dobrem koncertu. Res je lepo videti, ko med in po koncertu ljudje navdušeno ploskajo, kričijo. Pa ni važno, če jih je sto, tisoč ali deset tisoč.

Ob tem, da si mojster oblikovanja zvoka, si še lastnik glasbenega studia, znašel si se tudi v vlogi producenta. Kako kombiniraš vse te različne vloge?

Oblikovanje zvoka v živo ali v studiu pravzaprav nista tako različna. Glavna razlika se mi zdi predvsem v tem, da je v živo poudarek predvsem na doživetju in tem, kako publika doživi koncert, kako jo 'ganiti', če pa se zgodijo tudi kakšne napakice, gre to pač mimo, je v živo.

V studiu pa je potrebno biti precej natančen glede napak, saj je posnetek vedno možno zavrteti nazaj in ga poslušati znova, tako da želimo zadeve narediti čim bolj 'perfektne', ampak seveda znotraj meja človeškega faktorja, ne robotsko perfektne. Lepota glasbe in njenega izvajanja je prav ta človeški faktor.

Delo te je zaneslo tudi preko slovenskih meja. Se lahko slovenska glasbena industrija primerja s tem, kako stvari potekajo v tujini?

Mislim da, vedno bolj. Slovenska produkcija se mi trenutno zdi na res visokem nivoju. Jaz sem sicer še relativno mlad, ampak se z ozvočevanjem ukvarjam že skoraj 15 let in se mi zdi, da se je v zadnjih treh, štirih letih veliko spremenilo. Kar nekaj večjih slovenskih ozvočevalskih podjetij je šlo v investicije in so kupili opremo najvišjega ranga, zato se lahko primerjajo s tujino in tudi izvajajo veliko prireditev po tujini. Tudi kader se menjuje in zdi se mi, da veliko mladih drugače pristopa k zadevam, tehnično bolj striktno, natančno. Ne razumite me narobe,nimam nič proti starejšim, veliko jih je res strokovnjakov. Dejstvo je, da tehnika hitro napreduje in oprema je iz leta v leto boljša; konec koncev veliko opreme, kot so DSP procesorji, digitalne mešalne mize in podobno, temelji na računalnikih, katerih razvoj poznamo, oprema pa je tudi bolj dostopna. Mislim, da produkcija še nikoli ni bila na tako visokem nivoju, kot je danes.

vir: rtvslo.si