Hotel Elizabeta v Lendavi zaprt, sameva tudi »črna vdova«
V mestu Lendava samevata dve markantni zgradbi »iz stekla«, v katerem se, ker si stojita nasproti, navzkrižno zrcalita njuna podoba in še okolica, odvisno od tega, s katere strani ju opazovalec vidi. Obe stavbi po svojem videzu izkazujeta prestiž, ki so ga v času gradnje kot zunanji odsev uspeha potrebovali lokalni veljaki prav tako kot lokalni kapitalisti. Zgrajeni sta bili sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, obe po zamisli članov družine Sakač, ki so bili v tistih letih prek podjetja Ing-gra in še drugih povezanih podjetij pomembni vlagatelji v Lendavi. 

Gre za hotel Elizabeta in za poslovno stavbo uprave Nafte Lendava, ki ju je podjetje Ing-gra gradilo s podizvajalci hkrati z lendavskim kulturnim domom. To je bil v času, ko so v gospodarstvu in predvsem v gradbeništvu cveteli kompenzacijski posli ter se je zaradi pomanjkanja denarja razbohotil sivi trg posojanja denarja. In v teh vrtincih se je znašlo tudi podjetje Ing-gra, ki pa je zaradi prevelikih projektov potegnilo v velike finančne težave ali v propad še številna podizvajalska podjetja.

Sijeta druga v drugi

Ne glede na to, da je na dogajanje pred več kot dvajsetimi leti že zdavnaj legel prah, za propadlo podjetje pa se zdaj bliža koncu eden najdaljših stečajnih postopkov v regiji sploh, ki se je začel že julija 1999, sta stavbi še vedno tu in še vedno sijeta druga v drugi. Čeprav se zunanjosti in notranjosti že poznajo sledi časa in tega, da nimata pravega gospodarja, bi vendar bili vredni neke vsebine, ki bi bogatila mestni utrip. Stavbi imata še vedno neki čar, ob svojevrstni arhitekturi sta tudi dobro umeščeni v prostor. Ne motita starega mestnega jedra, ne izstopata po višini in urbanistično zaokrožujeta prostor, ki ga na drugi strani zapira prav tako impozantna tovarniška zgradba dežnikarne z začetka dvajsetega stoletja. Ob tem spomnimo še na to, da je ob ploščadi, ki se razprostira med obema stavbama in se neugledno lušči na površju, zelenica, na kateri je bila pred leti jama. Ne kar tako, ampak po zamisli nekoga in zaradi bližnje geotermalne vrtine naj bi tu nastal termalni bazen. Drzno.

Oglasil se je nekdo

Kljub nekdanjemu razkošju, ki se še vedno pozna pri obeh stavbah, sta zdaj lastnikom zgolj nepremičnini, ki ju prodajajo – obe z namenom, da se poplačajo stari dolgovi. »Črno vdovo«, kot je dobila vzdevek nekdanja Naftina upravna zgradba, ki pa ni bila od samega začetka Naftina, so nazadnje prodajali v stečajnem postopku Nafte Petrochem septembra 2017, vendar kljub temu da se je oglasilo nekaj interesentov in oglednikov, na osmi dražbi spet ni bilo nobenega dražilca. Izklicna cena prodajanega premoženja je bila tokrat 255 tisoč evrov neto, na prvi dražbi, ki je bila maja 2015, pa je bila 430 tisoč evrov. Spomnimo tudi, da je pred prvo dražbo Dušan Stopar, nekdanji direktor Nafte Lendava, sam znosil iz stavbe umetniška dela, saj ta niso bila vknjižena kot premoženje stečajnega dolžnika. Stečajni upravitelj Nafte Petrochem Silvo Zorec je povedal, da se bodo o usodi stavbe, ki je velika 520 kvadratnih metrov, odločali spet po praznikih, saj da obstaja pri nekom interes za njen najem. Kdo se zanima zanjo, seveda ni mogel razkriti.

Hotel zaprt

Novembra pa je vrata zaprl tudi hotel Elizabeta s 24 sobami, ki se jih nekateri še spomnijo po tem, da so ob odprtju imele lepo pohištvo iz češnjevega lesa in postelje pregrnjene s satenasto posteljnino. Pozneje, ko so se menjali lastniki, so dobile skromnejšo opremo. Toda sobe so v glavnem samevale, več gostov je hotel imel v zadnjem času zaradi raznih družabnih dogodkov, domačini pa so radi posedali ob kavi v avli ali na zunanji terasi. Hotel, ki ni nikoli polno zaživel, so decembra 2009 Terme 3000 prodale Ivanu Pavlovu z Zgornje Polskave, ki je njegov uspeh videl v povezavi z razcvetom igralništva. Pavlov se je kmalu znašel v finančnih težavah in končal v osebnem stečaju. Kot glavni upnik nastopa Reiffeisenbank Eberndorf, ki izterjuje od stečajnega dolžnika približno 700 tisoč evrov, upnica pa je tudi država. Po zadnji cenitvi, ki je bila opravljena januarja 2017, je prodajano premoženje vredno dober milijon evrov, na tretji dražbi, avgusta lani, pa spet ni bilo dražilcev, ki bi bili pripravljeni zanj odšteti 720 tisoč evrov. Hotel je velik skoraj tisoč kvadratnih metrov in pripadajoče zemljišče 2342 kvadratnih metrov. Nova dražba je spet objavljena v januarju.

Previsoka najemnina

Zadnji najemnik hotela je bilo podjetje Biovolt iz Maribora, v katerem se je menjalo več direktorjev, do lanskega poletja pa je to bila tudi Stefana Davidovska. Znano je, da se je ta od leta 2014, ko je hotel vzela v najem, trudila, da bi zaživel, in načrtovala njegov nakup skupaj s partnerji, če bi seveda banka ponudila sprejemljivo ceno, vendar do tega ni prišlo. Kot je povedala zdaj, se z banko ni več dalo dogovoriti niti glede najemnine. Banka jo je namreč hotela še zvišati, to pa za podjetje ni bilo sprejemljivo. Z zaprtjem hotela so delo izgubili štirje delavci.

Vestnik št. 01, 4.1.2018