Na pariški mirovni konferenci januarja 1919, po koncu prve svetovne vojne, je bil sprejet sklep, da se Prekmurje 17. avgusta 1919 priključi takratni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Vojska SHS je Prekmurje zasedla 12. avgusta in pet dni kasneje oblast na ljudskem zborovanju v Beltincih predala civilnemu upravitelju Srečku Lajnšicu.
Slovenci v Prekmurju so do konca prve svetovne vojne za razliko od ostalih delov sedanje Slovenije spadali pod ogrski del takratne Avstro-Ogrske monarhije, ki je razpadla po koncu prve svetovne vojne, in so se vse do takrat razvijali ločeno od drugih Slovencev.
Zahteve na mirovni konferenci
Na pariški mirovni konferenci januarja 1919 je delegacija Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zahtevala vrnitev ozemlja Prekmurja matični državi. Teritorialna komisija pri mirovni konferenci je maja 1919 sprejela odločitev o poteku meje v Prekmurju po razvodnici med Muro in Rabo, ki jo je predlagal član ameriške delegacije na konferenci, profesor newyorške univerze Columbia, major Douglas W. Johnson.
Kot izvedenec je na mirovni konferenci sodeloval tudi Matija Slavič, ki je bil sicer v narodnem svetu za Štajersko referent za Prekmurje. Na mirovni konferenci je znanstveno utemeljeval, zakaj naj bi se Prekmurje in Porabje pridružila matični domovini. Slednje, Porabje, je na koncu ostalo pod Madžarsko. Poleg Slaviča sta imela pomembno vlogo pri odločitvi poteka meje, ki je usodno vplivala na Prekmurje, tudi slovenski član jugoslovanske delegacije Ivan Žolger ter zgodovinar Fran Kovačič.
Pooblastilo za vojaško zasedbo
Slavič je bil tudi tisti, ki je zaprosil za pooblastilo za vojaško zasedbo Prekmurja. Vojska SHS je pod vodstvom generala Krste Smiljanića v Prekmurje vkorakala 12. avgusta 1919. Iz Maribora so prišle vojaške enote pod poveljstvom hrvaškega podpolkovnika Vladimirja Uzorinca. Dan pozneje je vojska brez boja zasedla celotno ozemlje, ki je v skladu s sklepi pariške mirovne konference pripadlo Kraljevini SHS. Vojska je nato 17. avgusta v Beltincih predala upravo nad Prekmurjem civilnemu upravitelju Lajnšicu. Ob tej priložnosti se je na množičnem zborovanju v Beltincih zbralo več kot 20.000 ljudi, ki so podprli priključitev Prekmurja k matični domovini.
Prekmurje je formalnopravno postalo del kraljevine Jugoslavije z začetkom veljave trianonske pogodbe, ki so jo v okviru pariških mirovnih pogodb podpisale antantne sile in njene zaveznice kot zmagovalke prve svetovne vojne ter Madžarska kot poraženka prve svetove vojne 4. junija 1920 v palači Grand Trianon v Versaillesu pri Parizu. Pogodba je začela veljati 31. julija 1921. Določala je pravni status Madžarske in njene meje, ki so z nekaj manjšimi popravki v veljavi še danes.
Trianonska pogodba
Madžarska je s trianonsko pogodbo izgubila dve tretjini svojega dotedanjega ozemlja, vključno s Prekmurjem, ki ga je imela pred prvo svetovno vojno. S trianonsko pogodbo so Madžarski tudi omejili število vojakov na 35.000 brez težkega topništva ter tankovskih in letalskih enot. Prav tako je prenehala obstajati avstro-ogrska mornarica.
VIR: STA
