O dogajanju pred 100 leti, ki je pripeljalo do tega, da so bili prekmurski Slovenci združeni z matično domovino, narodom na splošno, vemo malo. Kaj je tisto, kar bi o takratnih časih moral vedeti vsak Slovenec?

"Najprej je treba vedeti, da je za tiste prevratne čase težko uporabljati izraz matična domovina, saj smo se takrat združevali vsi Slovenci. Avstro-Ogrska, v kateri smo živeli Slovenci, le da eni v avstrijskih deželah, Prekmurci pa na območju Kraljevine Ogrske, je bila ena monarhija. Tisti, ki so živeli v avstrijskih deželah, so se v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS) združili 1. 12. 1918. In če predpostavimo, da so bili v tej novi državi oziroma kraljevini Slovenci eden od konstitutivnih narodov, potem lahko rečemo tudi, da se je pol leta po tem tej novi državi oziroma kraljevini priključilo še Prekmurje s sklepom pariške mirovne konference. Zato je težko trditi, da je imel neki del tedanje Slovenije status matičnega naroda, drugi pa ne. To so bili prevratni časi, nastajale so nove države in nove državne meje. Kljub temu pa je prav, da opozarjamo tudi na lokalno zgodovino, ki je obenem nacionalna in pomembna tako za regijo kot za državo. Kot zgodovinarka bi si želela, da bi bolje poznali vse dele Slovenije, lokalno zgodovino, da se ne bi nenehno vrteli okrog splošnega zgodovinskega znanja, ki je osredotočeno na deželo Kranjsko. Pa tudi, da bi vedeli več o območjih, kjer zunaj meja Slovenije še vedno živijo Slovenci. To je en kulturni prostor in o vse to, kako se je razvijal, kakšno identiteto smo skozi čas izoblikovali na teh prostorih, zakaj smo se opredeljevali ..., je pomembno, saj iz tega izhajamo in to tudi navsezadnje smo. Zato je pomembno, da poznamo lastno zgodovino."

Najbrž je tudi premalo znano oziroma se pozablja, da je bilo Prekmurje edino ozemlje, ki ga je Slovenija sploh dobila. Na vseh drugih koncih je izgubila.

"To je res. Velik del ozemlja je z rapalsko pogodbo dobila Italija, Avstrija je s koroškim plebiscitom dobila del ozemlja, na katerem so živeli Slovenci, in tudi v tem severovzhodnem delu ni bilo priključeno celotno območje, na katerem so živeli Slovenci, temveč le večina. Porabje in z njim porabski Slovenci so ostali na Madžarskem."

Kako močno pa je bilo proslovensko gibanje med Slovenci na Ogrskem pred letom 1919?

"Slovenci na Ogrskem do tega časa niso uspeli razviti svojih organizacij, niso imeli društev s slovenskim predznakom, prav tako niso imeli nobene politične stranke, ki bi nosila slovenski predznak. Slovenski oziroma prekmurski jezik so do konca 19. stoletja v posvetnem javnem življenju zelo malo uporabljali, še posebno ko se je proti koncu stoletja močno okrepil madžarski nacionalizem. Madžarska je z dualizmom dosegla uresničitev svojih nacionalnih ciljev; oblikovanje lastne nacionalne države. Prekmurski jezik pa je bil potisnjen iz posvetne rabe, iz ljudskih šol, uradov, preimenovani so bili priimki in imena krajev. Prekmurščina je ostala zgolj v cerkvah, tako katoliških kot evangeličanskih, in v cerkvenih šolah, zato je bilo to vsekakor pomembno okolje za ohranjanje prekmurskega jezika. Ljudska štetja pa so kazala drugačno podobo ne glede na to, kako so bila zastavljena vprašanja. Kazala so, da je na območju živelo približno 78 odstotkov Slovencev, okoli 18 odstotkov Madžarov, ostali pa so bili pretežno Nemci in Judje. Ko so v štetju 1910. vprašali po znanju madžarskega jezika, je polovica vseh prebivalcev odgovorila, da zna madžarsko.

V drugi polovici 19. stoletja so se okrepili stiki med katoliškimi duhovniki na obeh straneh Mure in za slovensko zavest v Prekmurju so veliko naredili štajerski narodni buditelji tistega časa. Pomembno je bilo, da so štajerski Slovenci ta prostor preko Mure prepoznavali kot slovenski. Sicer je že Stanko Vraz tukaj zbiral ljudske pesmi, jezikoslovec Jernej Kopitar se je navduševal nad kvaliteto jezika v prevodu Nove zaveze Števana Küzmiča. Program Zedinjene Slovenije je zajel tudi Slovence na Ogrskem in območje njihove naselitve je bilo vključeno v Kozlerjev Zemljovid slovenske dežele. Vse to je vplivalo, da so se tudi Slovenci tukaj začeli odzivati. Odzivali so se v glavnem duhovniki in romarji, ki so romali denimo k Sveti Trojici. Prekmurci so se udeležili prvega slovenskega tabora v Ljutomeru, Mohorjeve knjige so dobile tudi tukaj svoje naročnike in bralce, nove maše Jožefa Klekla na Tišini se je udeležil tudi Anton Korošec in takrat so tam prvič razvili slovensko zastavo. Pogosti stiki so vplivali na to, da so se v prevratnem času Slovenci na Ogrskem v vse večjem številu pozitivno opredeljevali do združitve z ostalimi Slovenci."

Iz zgodovinskih dokumentov vemo, da ko sta se zavedna Prekmurca Ivan Jerič in Mihael Kühar decembra 1918 v Ljubljani srečala s predsednikom deželne vlade Josipom Pogačnikom in ga prosila, naj posreduje, da bi jugoslovanska vojska zasedla Prekmurje, je ta vprašal, kje je sploh ta pokrajina in ali tam sploh živijo Slovenci. Ali potemtakem brez Slaviča, Kovačiča in Klekla ne bi bilo združitve?

"Gotovo bi bilo to zelo težko. V Ljubljani se je takrat oblikovala nova deželna oblast in njeni predstavniki res niso veliko oziroma skoraj nič vedeli o tem prostoru, zato sta bila delovanje štajerskih Slovencev za Prekmurje in seveda delovanje domačih duhovnikov zelo pomembna. Pred Kleklom, ki je bil urednik prvih treh slovenskih časopisov, ki so izhajali v Prekmurju, je bilo zelo pomembno javno odzivanje dr. Franca Ivanocyja, ki je sicer umrl leta 1913, na ogrske politične, narodne in socialne razmere. Ogrsko posvetno in cerkveno politiko je opozarjal, da če bo še bolj pritiskala na vse, ki niso Madžari, in povečevala socialno neenakost, bo to ljudsko telo postalo socialistično. Predvidel je, kaj se lahko zgodi, če se bo pritisk nacionalizma, liberalizma, politične in socialne neenakosti stopnjeval. Skupaj z zahtevo po avtonomnosti verskih šol, po slovenskih časopisih in pravicah za sezonske delavce je tu zametek nekega prvega političnega programa."

So se tedanji Prekmurci v glavnem preživljali s kmetovanjem?

"V glavnem so bili mali kmetje, najemni delavci na veleposestvih, dninarji, vse do prve svetovne vojne so hodili na sezonska dela na različna posestva v notranjost Ogrske. V tem času pa se je začelo tudi veliko izseljevanje, predvsem v ZDA, v Pensilvanijo, kjer so bili močna jeklarska industrija in rudniki. Prekmurje je bilo takrat precej gosto naseljeno. Na Goričkem pogoji za kmetovanje niso bili ugodni, veliko je bilo gozda, v nižinskih predelih, kjer so bile razmere ugodnejše, pa so imele katoliške družine veliko otrok, med katere naj bi se delila skromna dediščina. Razvoj okrajnih središč Murske Sobote in Lendave je bil na prelomu stoletja očiten, vendar mesti s svojimi dejavnostmi nista mogli pokriti vseh potreb. Zato je bilo izseljevanje pogosto edina rešitev. Danes ima Prekmurje 78.000 prebivalcev, pred prevratom jih je imelo nekaj čez 90.000. Za razvoj prekmurskega podeželja sta bili zelo pomembni obe agrarni reformi, vendar je imela vsaka svoje pomanjkljivosti, prva v prevelikem maksimumu in likvidaciji v času gospodarske krize, druga pa v kolektivizaciji. Industrije je bilo zelo malo, vsi obrati, ki so se razvili do druge svetovne vojne, skupaj niso zaposlili do 1000 ljudi."

Ko omenjate 90.000 prebivalcev, kakšna je bila narodnostna struktura?

"Več kot tri četrtine je bilo Slovencev, ostali so bili v večini Madžari, okoli 3000 je bilo Nemcev, manj kot 1000 Judov in približno toliko tudi Romov, ki pa jih štetja tedaj niso zajela, ter nekaj sto Hrvatov."

Kako enotni so bili Prekmurci, da si želijo v Kraljevino SHS? Vemo, da Prekmurje prvotno sploh ni bilo predmet na pariški konferenci.

"Vedeti moramo, da je šla Kraljevina SHS na mirovno konferenco kot nepriznana država in da je delegacija do maja 1919 delovala kot delegacija Kraljevine Srbije. Vlada in člani delegacije v Parizu so potrebovali nekaj časa, da so se dogovorili, kaj sploh bodo zahtevali, in pokazalo se je, da so bili na primer s svojimi zahtevami na Koroškem preveč objestni in da so za Prekmurje začeli bolj resno delovati po nemškem napadu na Radgono februarja 1919. Dr. Matija Slavič in dr. Fran Kovačič pa sta se svoje naloge izvedencev za meje v Prekmurju in na Štajerskem od začetka lotila zelo resno. Za Prekmurje je bilo pomembno, da se meja z Drave prestavi na Muro. V tem oziru je bila pomembna zasedba Maribora in dela Štajerske s strani Maistrovih borcev. Obenem je treba povedati, da Madžarske tedaj ni bilo na konferenci in da je bil od marca 1919 tam na oblasti boljševiški režim. Predstavniki velesil v vrhovnem svetu konference so dolgo čakali, ali se bo na Madžarskem kaj spremenilo, pa tudi uklanjali so se različnim lobiranjem. Še 20. maja 1919 je svet zavrnil predlog teritorialne komisije o priključitvi Prekmurja h Kraljevini SHS, ga je pa potrdil 9. julija in nato tudi dovolil jugoslovanski vojski, da dodeljeno območje zasede."

Kje v narodni zavesti Slovencev je danes Prekmurje?

"O Prekmurju se še vedno govori kot o nekem eksotičnem delu Slovenije, pa čeprav se mi zdi, da smo v primerjavi s katerimi drugi deli države še kar prisotni v slovenskem prostoru. Dogodki se medijsko pokrivajo, a je kljub temu vedenja o pokrajini - kaj ta je, ne samo folklorno, ampak tudi zgodovinsko in aktualno - premalo. To niso samo mlini na Muri, tolerantni, odprti ljudje, melanholična ravnina in dobra hrana. Tudi ti elementi seveda določajo našo identiteto, vendar se ne moremo identificirati le z njimi. V tem naboru gre morda danes bolj za turistično blagovno znamko in ne za ponazoritev dejanskega življenja v Prekmurju. Včasih se mi zdi, da Prekmurci sami v pogovorih z drugimi premalokrat realno pripovedujemo o sebi, o tem, kdo smo in kako dejansko živimo, ampak se oklepamo stereotipov."

Kateri so torej ti elementi identifikacije poleg Mure in ravnice?

"Geografska lega na neki način vpliva na način bivanja, vplivalo pa je tudi vse, kar se je ljudem na teh tleh dogajalo v preteklosti in kaj se jim dogaja v sodobnem času. Koliko smo imeli možnosti in priložnosti skozi zgodovino razvijati se in koliko od njih smo tudi dejansko izkoristili. Ta prostor je komunikacijsko izredno odprt, do bližnjih evropskih prestolnic je zelo blizu; enako časa kot do Ljubljane potrebujemo do Zagreba, blizu so tudi Budimpešta, Dunaj in Bratislava. Zelo smo vpeti v ta srednjeevropski prostor, a tega ne znamo izkoristiti. Zdi se, kot da Prekmurje ves čas ostaja na robu vsake države, v kateri biva."

Zakaj je tako?

"V Prekmurju se niso razvila močnejša urbana središča, ki bi generirala razvoj meščanstva, da bi to lahko prinašalo med ljudi neko novo kulturo. Pa tu ne mislim samo na kulturo salonov in drugih družabnosti, temveč tudi na domače knjižnice, vlaganja v ekonomijo in priložnosti, s katerimi lastnim otrokom omogočiš, da se izobražujejo. Tega tu v preteklosti ni bilo. Tisti, ki so se izobraževali, so se odločali za vstop v duhovščino in med obema svetovnima vojnama pa tudi pozneje se tisti, ki so dosegli določen nivo izobrazbe, večinoma niso vračali. Enostavno niso videli priložnosti, kje bi se lahko zaposlili in kje bi bilo zanje konkurenčno okolje, da bi lahko napredovali sami in s tem celotna regija."

Nam Prekmurcem v primerjavi z drugimi manjka samozavesti?

"Tudi, kajti če si bolj izobražen, imaš več ekonomskih potencialov, si tudi bolj samozavesten, saj lažje konkuriraš drugemu, tako narodno, kulturno, ekonomsko in sploh intelektualno. Prekmurje je v teh 100 letih v smislu integracije v slovenski prostor postalo zelo slovensko in je stran od središča države - pač toliko, kot se ta razvija, na eni strani centralizirana, na drugi pa razpršena na več kot 200 majhnih občin. Regije, geografske ali zgodovinske, v tem konceptu zelo težko najdejo svoje mesto. V razvoju Prekmurja je veliko elementov, ki so vplivali na to, kakšne priložnosti za izobraževanje in zaposlovanje so imeli ljudje tukaj. Po drugi svetovni vojni so bili vzpostavljeni tu veliki industrijski sistemi, ki so zaposlovali tisoče priučenih delavcev, in ko so ti padli, se je sesul tudi dotedanji koncept pol delavcev in pol kmetov, ki so si ob še kakšnem zaslužku iz tujine ustvarili relativno soliden standard."

Je tedanja država to storila načrtno?

"Podobni industrijski kompleksi so bili povsod po državi. V Prekmurju je bilo pomembno ustvariti delovna mesta za čim več pretežno kmečkega prebivalstva s kvalificiranjem za posamezne operacije znotraj delovnega procesa. Na malih kmetijah se brez dodatnega zaslužka ni dalo preživeti, kaj šele kmetije ustrezno opremiti z mehanizacijo. Del ljudi je torej odšel med delavce in se preselil v mesto, del je bil zaposlen v industriji in drugih dejavnostih, vendar je ohranjal kmetije, del pa je potem, ko so se državne meje odprle, ponovno odšel delat v tujino, predvsem v Nemčijo in Avstrijo. Mladi so odhajali na študij in redki, ki so se vrnili v pokrajino, so sicer bili gibalo njenega razvoja, toda razmerja se v korist višje izobrazbe zaposlenih v različnih dejavnostih in panogah obračajo šele v zadnjih desetletjih. Kombiniran dohodek je družinam prinašal za prekmurske razmere soliden standard, vendar je regijo potisnil le neznatno naprej od podedovanega zaostanka v razvoju v primerjavi z ostalimi slovenskimi pokrajinami. Pol delavci in na pol kmetje niso nikoli razumeli, kaj pomeni biti samo kmet ali samo delavec, in so se le redko lahko solidarizirali s težavami drugih. Kako celotno regijo z novimi programi, idejami, cilji in neko novo dinamiko poriniti v četrto ali peto prestavo, je vprašanje, ki je še vedno aktualno."

Danes, ko imamo avtocesto brez odstavnega pasu in pomurski zakon in ko so žive tudi privatne pobude, vendarle gre na bolje.

"Želela bi spomniti, da sem zgodovinarka ter kot kustosinja in direktorica zaposlena v javnem zavodu. Lahko opazujem dogajanje okoli sebe in si ustvarim mnenje o njem, vendar moja opažanja na gospodarskem ali socialnem področju ne morejo veljati za strokovna. Torej gre zgolj za moje laično mnenje. Veliko finančnih vzpodbud je imelo ali ima kratkotrajen učinek, pasivizacija prebivalstva pa je dolgoročen problem. Veliko ljudi v bistvu deluje ali živi od ene do druge finančne vzpodbude ali socialnega transferja brez kakršnegakoli motiva ali iniciative, da bi se aktivneje odzivali na dogajanje v okolju in družbi ter tam iskali neke nove priložnosti. Spodbude so v teh primerih namenjene le osnovnemu preživetju."

Je tovrstno ravnanje del prekmurske mentalitete? Ali so to še ostanki razmišljanja iz socializma, da mora država poskrbeti za nas?

"Morda, vendar je težko ugibati, kako bi se razvijalo Prekmurje, če po drugi svetovni vojni ne bi bilo socializma. Prekmurje je postalo del širšega slovenskega prostora s približno 25-letnim razvojnim zaostankom in tega obdobja se ni dalo nadoknaditi med obema vojnama. Že to, da se je kulturno integriralo v slovenski prostor, da so se z navezavo na slovensko železniško in cestno omrežje obrnile komunikacijske poti, je pomenilo veliko. Kot že rečeno, velik del standarda, ki ga imajo Prekmurci danes, je prigaran v tujini. Takrat, ko so veliki industrijski sistemi, ki so zrasli v socializmu, razpadali, je država le gasila socialno bombo, novih možnosti pa se je iskalo bolj malo. Celotna slika se spreminja šele v novem času v korist tehnološko zahtevnejših panog, turizma, tudi projektov na področju ohranjanja in komuniciranja kulturne dediščine, toda splošni kazalniki zdravja prebivalstva in njegovega kvalitetnega življenja niso dobri."

So potemtakem vsi ti dejavniki prispevali k temu, da Prekmurje še vedno gospodarsko, socialno zaostaja za razvitejšim delom države?

"Prekmurje ali Pomurje kot regija je vzpostavilo nekaj skupnih ciljev, za katere je uspelo pridobiti nacionalna in evropska sredstva. Občine so v teh prepoznale svoj interes, sicer pa bolj ali manj delujejo vsaka po svoje. Te tudi sicer niso naredile nič ali bolj malo, da bi terjale od vlade vzpostavitev institucij, ki jih druge regije imajo. Predvsem tistih, za katere že obstajajo tudi zakonske podlage. Nekaj let je že od nakupa objekta za enoto Pokrajinskega arhiva Maribor v Murski Soboti, institucije pa ni. Ni tudi enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, čeprav imamo tudi za to že dolgo zakonsko podlago. In če ni institucij, ni na voljo dovolj kvalificiranih ljudi in ni možnosti, da bi se oblikovalo širše strokovno okolje, ki bi oblikovalo neke nove parametre razvoja in bi se ta tudi dejansko zgodil."

Prekmurci torej nosimo enak delež krivde kot država, da smo tam, kjer smo?

"Seveda. Vse je na regiji. Moraš imeti koncept, moraš vedeti, kaj želiš doseči in kako to doseči. Vsaka pomoč ali projekt bosta imela le začasen učinek, če ju ne boš znal izkoristiti za trajni razvoj. Prevečkrat se zgolj selimo od ene ideje k drugi. Idejo, ki je trenutno pri roki ali je morda prišla od drugod, pograbimo za nekaj časa, vanjo vložimo veliko denarja, čez tri leta pa nanjo kar pozabimo in se že podimo za neko novo idejo, s katero bi se prebili v naslednja tri leta. Ni koncepta in zelo malo je dolgoročne vizije."

Kje je Prekmurje po 100 letih?

"Prekmurci smo ustvarjalno prisotni marsikje; v glasbi, slikarstvu, literaturi, plesu, imamo tudi dobre muzejske projekte, ki jih prepoznava širši slovenski, pa tudi evropski prostor, imamo podjetja, ki so uspešna, imamo športne prvake in znanstvenike z zavidljivimi referencami. Prekmurje je doseglo nivo razvoja, ki je primerljiv z nekaterimi drugimi deli Slovenije. Kljub temu pa je pri nas še vedno najvišja stopnja brezposelnosti, umiramo prej od drugih Slovencev, onesnaženost s pesticidi je velika. Zdi se, kot da je neki prag, preko katerega ne zmoremo. Še vedno je preveč ljudi, ki živijo na pasivnem robu in ne vedo, kaj naj bi naredili drugače, da bi lahko sami ali njihovi otroci živeli bolje. Kot povsod v širšem prostoru se tudi tukaj prebivalstvo stara, demografski kazalniki niso dobri. Morda bi potrebovali neko prevetritev z dobro migracijsko politiko, s katero bi ustavili praznjenje podeželja in regij, kot je Prekmurje, da ne bomo na koncu vsi živeli v nekaj večjih mestih."

Ali znamo vsaj ceniti ljudi, ki poskušajo prispevati ideje, biti vlečni konji?

"Dostikrat smo zadovoljni že s svojimi mini projekti in koncepti, ki jih redko primerjamo s širšim okoljem. Ne vidimo okrog sebe in nemalokrat svojim povprečnim izdelkom postavimo najvišjo možno ceno. Zato moramo tistim, ki poskušajo biti vlečni konji, pomagati, da ne ugasnejo, ampak da iz sebe dajo tisto najboljše in tako pomagajo ne le sebi, temveč celotni regiji."

Prekmurje pregovorno velja za okolje, kjer med različnimi narodi, verami vlada sožitje. Pa vendarle, ko govorimo o Romih, ali ni to sožitje lažno? Le redko se "civili" zasebno družimo z Romi?

"Čeprav so romska naselja rasla vzporedno ob drugih naseljih in krajih, največje na Pušči, in ne glede na to, koliko se družimo in koliko je mešanih zakonov, smo na koncu vendar skupaj v vrtcih, šolah in službah. Nekoč ločena romska naselja se z ekonomskim razvojem skupnosti postopoma integrirajo. Uspeli smo razviti koncept sobivanja, v katerem imajo romski otroci ob vstopu v šolo enake možnosti, prav tako preko romskih svetnikov deluje politična zastopanost v občinskih svetih. Koncept, kako živeti skupaj, je vzpostavljen bolje kot drugje, je pa še daleč od tega, da ne bi bil lahko boljši. Za skupnosti je pomembno, da znajo sobivati, se integrirati, če je za to potreba, in seveda tudi ohranjati del svoje izvirne identitete."

Medtem ko Prekmurci, Slovenci združitev z matičnim narodom slavimo, je za pripadnike madžarske manjšine to, kot pravijo, boleč spomin, izguba. Moramo v tej luči razumeti tudi njihovo dosedanjo neudeležbo na proslavah ob tem prazniku?

"Ni nujno, da je zmaga le priključitev naroda k državi, kjer živi večina naroda. Zmaga je lahko tudi, da živiš v bolj demokratični državi, pa to, da se v njej dobro počutiš. Tako kot so bili z novo državno mejo Madžari v Prekmurju ločeni od matičnega naroda, so Slovenci v Porabju ostali ločeni od območja, kjer se je v novo državo povezal slovenski narod. Nikomur se ni treba na silo udeleževati proslav, ne Slovencem ne Madžarom. Tako kot Slovencev na avstrijskem Koroškem ni treba nadlegovati, če se ne udeležijo praznovanja koroškega plebiscita. Vsak naj proslavlja tako, kot sam želi, dokler s tem ne žali čustev drugih ali celo uporablja sovražnega govora. Šolarje naj se sicer uči in seznanja s temi obdobji zgodovine, in če se organizirano udeležijo tovrstnih praznovanj, je to v duhu poučevanja zgodovine in državljanske vzgoje. Ne vidim pa potrebe, da bi se Madžari morali odzivati na naša praznovanja, ki imajo nacionalni predznak. In ta praznik ga vsekakor ima."

Torej nimate pomislekov, če se navkljub vsem pravicam, ki so zagotovljene madžarski narodni skupnosti, tudi letos poslanec Ferenc Horvath ne bi udeležil proslave v Beltincih?

"On je politik in se bo na podlagi tega, ali bi mu udeležba prinesla korist ali ne, odločal, kajti zanj je to politično dejanje. Ko govorimo o zgodovinski bolečini, se je treba vprašati, kako dolgo naj narod goji svojo zgodovinsko bolečino. Večno? Se bomo kot narod razvijali, če bomo nenehno razmišljali o tem, kje vse so nekoč živeli ali gospodovali naši predniki oziroma kaj bi naredili za popravek zgodovinskih krivic, pa čeprav so se nam kakšni prejšnji poskusi že usodno izjalovili. Odločati se je treba predvsem na podlagi tega, ali ti država, v kateri živiš, zagotavlja uresničevanje tvojih kulturnih, političnih in narodnih pravic. In če ne, jih imaš vso pravico terjati."

Kako pa razumete pomisleke, bojazni nekaterih o možni reviziji trianonske pogodbe?

"Nič ne vem o aktualnih pomislekih. Vsaka država naj razmišlja znotraj območja, na katerem je. Slovenija naj razmišlja o svojem območju, ki naj ga celovito obravnava in upravlja kot država, enakovredno in enakopravno z vsemi elementi; ekonomskimi, socialnimi, manjšinskimi. Obenem pa naj se zaveda, kje so njene meje. In enako velja za Madžarsko. Pravica vsake manjšine pa je, da se na prostoru, kjer živi, bori za svoje pravice in priložnosti, pri čemer naj ji matična država poskuša pomagati v okviru zakonitih poti. Enako velja za Slovence na Madžarskem."

Je mogoče madžarske finančne investicije v Prekmurje in Slovenijo razumeti tudi na način "kar ni šlo z vojsko, bomo poskušali z denarjem"?

"Ne vem. Vem pa, da se Slovenci na enak način bojimo vseh kapitalov, ki prihajajo iz sosednjih držav. Potem pa dajmo sami sebi vse kupiti doma in kupujmo sami še zunaj. Pri nas gre bolj za vprašanje, ali država zna izrabiti kapital, ki se ponuja, pa tudi, ali zna oceniti, ali gre za katere druge interese in ne zgolj ekonomske. Nič ne pomaga, če se odrečemo vlaganjem, potem pa ta isti investitor odide drugam in dobimo dodatno konkurenco. Tu gre izključno za sprejemanje pametnih odločitev. Morebitno vlaganje v volilne glasove predstavnikov manjšine, ki imajo dvojno državljanstvo, pa je stvar Madžarske in ne Slovenije, čeprav je način vplivanja na rezultat volitev v državi, v kateri ne živiš in ne plačuješ davkov, za mene demokratično sporen ne glede na to, za katero državo gre."

Kako bi potem pojasnili nekomu, ki ni iz Prekmurja, vznemirjenost v delu prebivalstva zaradi madžarskih vlaganj?

"Slovenci smo vedno vznemirjeni; ko Hrvati kupujejo Elan ali Mercator, Nemci Zlatorog ali želijo graditi tovarno, Italijani zemljo na Primorskem, Belgijci pivovarno ali Madžari banko. Na koncu smo sami za svoje lastne zmote in 'nacionalne interese' zapravili več, kot bi nam lahko iz države odnesel kdorkoli."

Kaj polagate na srce Prekmurkam in Prekmurcem ob prazniku za naslednjih 100 let?

"O sebi kot o posameznikih, o sebi kot o skupnosti in o sebi kot delu širše države naj razmišljajo pozitivno. Naj razmišljajo o tem, kaj vse lahko sami naredijo, ob tem pa naj poskušajo najti za svoje ideje tudi finančno in politično podporo. In naj se mednarodno povezujejo. To je edini način, da se ohranimo kot skupnost in da lahko tisto, kar imamo, ponudimo v širši prostor kot del naše kulturne identitete in ustvarjalnosti. Ponujajmo pa najboljše, saj smo lahko le na ta način zanimivi sebi, vsem, za katere želimo, da bi v regiji ostali, in vsem, ki jih želimo privabiti."

Metka Fujs, dolgoletna direktorica Pomurskega muzeja Murska Sobota, je letos prejela Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo, ki jo podeljuje Slovensko muzejsko društvo. Pomurski muzej deluje v najlepšem delu Murske Sobote, v tamkajšnjem gradu sredi mestnega parka. Temu pritrjuje tudi direktorica, ki pa pravi, da se žal v zgradbo premalo vlaga.
Pomurski muzej Murska Sobota ob 100. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom čez vse leto pripravlja različne dogodke. Pravkar se je zaključila razstava del Ludvika Vrečiča, prvega prekmurskega akademskega slikarja, v drugi polovici leta pa bodo odprli razstavo o 100 izbranih dejstvih o Prekmurju, ki bodo upodobljena z ilustracijami.

VIR. vecer.com / Urška M. / Foto Andrej P.