Lendavska ljudska univerza te dni praznuje 60 let obstoja. V preteklem letu se je v okviru ljudske univerze izobraževalo več kot 2.500 udeležencev, izvedenih je bilo skoraj 7.000 izobraževalnih ur. Še pred desetletjem se je to zdel neuresničljiv cilj.
Ob tej priložnosti smo se o dolgi poti, od začetkov zavoda do sedanjih izzivov v izobraževanju odraslih, pogovarjali z direktorico Rahelo Hojnik Kelenc.
Šest desetletij delovanja je dejstvo, s katerim se lahko pohvali le majo podjetij, kaj šele izobraževalnih zavodov v Sloveniji. Pa vseeno, kaj tovrsten mejnik, h kateremu ste s krmarjenjem prispevali tudi sami, pomeni?
Obletnice so navadno tisti opomnik, ko se za trenutek ustavimo, ozremo na prehojeno pot in spomnimo tako obdobij vzponov kot tudi padcev. Zagotovo je bilo v teh šestih desetletjih narejenih veliko drobnih korakov, ki so vodili k temu, da smo se iz majhne organizacije za izobraževanje odraslih prelevili v moderno lokalno središče vseživljenjskega učenja z bogato programsko ponudbo. Moji predhodniki so v Lendavi ustvarili trdne temelje izobraževanja odraslih in s svojim delom na ljudski univerzi pustili neizbrisen pečat. Na takšnih temeljih pa je lahko graditi naprej. Ob tem ne smem pozabiti omeniti Občine Lendava, ki je naš ustanovitelj in odličen sogovornik, ki razume pomen izobraževanja odraslih in nas spodbuja pri delu, obenem pa med občani krepi zavest o pomenu vseživljenjskega učenja.
Vsak začetek je težak, pravijo. Kako se spominjate svojih začetkov delovanja na Ljudski univerzi Lendava? Razmere, v katerih ste prevzeli vodenje, so bile zagotovo drugačne, kakršne so danes.
Res ni bilo preprosto, predvsem zato, ker sem bila pred tem učiteljica, vodenje organizacije pa se krepko razlikuje od poučevanja. Na začetku sem se morala kar veliko učiti, predvsem pa si izoblikovati način vodenja. V teh osemnajstih letih, odkar sem zaposlena na ljudski univerzi, je bilo pred mene in moje sodelavce postavljenih veliko izzivov, prebrodili pa smo tudi dve večji krizi, in sicer je bil to čas, ko se je stara finančna perspektiva končala, nova pa se še ni začela. S čudovitimi sodelavci, ki jih imam, so bili tudi ti padci lažji, saj so mi ves čas stali ob strani in razumeli nastale razmere. Pravzaprav sem ugotovila, da se povezanost in medsebojno zaupanje v kolektivu močno razvijeta prav v kriznih časih. In če me danes vprašate, ali bi se še enkrat podala na isto pot, vam lahko z gotovostjo potrdim.
V več kot pol stoletja delovanja ali lahko sploh govorimo o številkah udeležencev in izvedenih programov? Na katerem področju oziroma po katerih programih je bilo skozi leta največ povpraševanja in na katerih področjih po vašem mnenju delamo premalo?
Tako število udeležencev kot število izvedenih andragoških ur iz leta v leto rasteta. Še pred desetletjem smo bili veseli, če se je v našem javnem zavodu letno izobraževalo okoli 600 udeležencev in smo izvedli vsaj 3000 andragoških ur. V preteklem letu smo presegli magično mejo 2500 udeležencev in izvedli skoraj 7000 izobraževalnih ur. Res je, da ne izvajamo več toliko programov formalnega srednješolskega izobraževanja, je pa zato iz leta v leto večje povpraševanje po poklicnih usposabljanjih in po neformalnih programih izobraževanja. Spremembe v svetu vplivajo tudi na spremembe v izobraževalnih organizacijah, predvsem v izobraževanju odraslih, kjer se moraš kar se da hitro prilagoditi trenutnim razmeram. Prav zaradi tega je pri pripravi izobraževalne ponudbe sodelovanje z lokalnim okoljem izjemno pomembno.
Ste ena redkih izobraževalnih ustanov, ki ruši ovire in tudi predsodke na področju vključevanja pripadnikov romske skupnosti. V večini primerov slišimo, da se Romov ne da uspešno vključiti v izobraževalne programe, vi ste pri tem, predvsem v zadnjih letih, zelo uspešni. Kje se skriva recept za uspešno sodelovanje s pripadniki romske skupnosti?
Menim, da je ključnega pomena sprejemanje. Pri nas se pripadniki romske skupnosti enakovredno vključujejo v vse izobraževalne programe iz naše ponudbe, nekateri programi pa so namenjeni samo njim. Moj dober prijatelj, ki je Rom, mi je pred leti zaupal začetek recepta: "Nikoli ne delaj za Rome brez Romov." Njegov nasvet vedno upoštevam, zato imamo tudi na ljudski univerzi dve sodelavki, pripadnici romske etnične manjšine, in njuna navzočnost je pri delu s pripadniki romske skupnosti izjemno pomembna. Velik napredek je bil na področju izobraževanja pripadnikov romske skupnosti storjen, predvsem odkar izvajamo dva večja nacionalna projekta, namenjena Romom. S projektoma Večnamenskega romskega centra (VNRC) Dolinsko in Socialno aktivacijo nam je uspelo narediti velik premik v miselnosti, saj tudi pri Romih postaja izobraževanje vrednota. To se najboljše kaže v tem, da se tudi vsi romski mladostniki po končani osnovni šoli vpišejo v srednjo šolo in so pri nadaljevanju izobraževanja uspešni.
Šestdeset let delovanja ljudske univerze zaznamujete prav te dni, zagotovo se ozirate tudi v prihodnost, kaj si želite za zavod, njene zaposlene in navsezadnje za prihodnje udeležence programov?
Delam v čudovitem kolektivu in mislim, da je v tako turbulentnem času to največ, kar si lahko želim. Upam, da bomo še naprej vsaj toliko podjetni, kot smo bili do zdaj, predvsem pa, da naš vir idej ne bo nikoli usahnil. Vsem, ki zjutraj sedemo v pisarne, izobraževanje odraslih ni služba, ampak poslanstvo. Skupaj z našimi zunanjimi sodelavci razvijamo talente naših udeležencev, uresničujemo želje številnih posameznikov in jih vodimo skozi izobraževalne programe, mnogokrat pa prevzamemo tudi vlogo zaupnika in motivatorja. Mi delamo z ljudmi za ljudi in to je tisto, kar šteje. Naši uspehi niso suhoparne številke iz statistike. Pogosto niso merljivi, saj so to zgodbe, ki so v svojem bistvu nemerljive, ogrejejo pa srca. Prav takih zgodb si želimo tudi v prihodnje.
vir:rtvslo.si
