Melita Kontrec. Simpatična, zgovorna televizijska voditeljica, nepogrešljiva na kulturnih dogodkih, na katere vas popelje v oddaji Poletna scena. Rojena Lendavčanka soustvarja tudi program za pripravo Lendave na kandidaturo za evropsko prestolnico kulture 2025. Želi si, da se kultura spet vrne v mesto in zaživi, kot je v času njene mladosti, ko je nastopala v domačem gledališču.

Poletna scena. Do kod seže vaša oddaja, samo po Sloveniji ali tudi širše?

Trudimo se, da pokrijemo čim več dogajanja, v skladu z dopisništvi in produkcijskimi zmožnostmi seveda. Smo veseli, ker nam kdaj uspe tudi kakšen skok v tujino. Radi dajemo vpogled v nove lokacije in dogodke tudi na manj obljudenih koncih.

Je dogajanje centralizirano v prestolnici ali opažate morda rast dogodkov tudi po manjših krajih?

Prestolnica še vedno prevladuje, kar je nekako logično in se mi zdi tudi prav, saj je tukaj največji pretok ljudi, opažam pa, da se kulturnemu dogajanju pridružujejo številne manjše skupnosti in se je zadnja leta pojavilo precej novih festivalov. Letos je bil recimo zanimiv festival v Kostanjevici na Krki, pa Poletje z biseri v Kopru, navsezadnje se prebuja tudi Lendava s pripravami na kandidaturo za evropsko prestolnico kulture. Glede na to, da sem Lendavčanka, tako z veseljem sodelujem v programskem svetu za pripravo, v konkurenci za naziv pa sta še Ljubljana in Nova Gorica. Sem kar malo ponosna, da lahko vsa ta leta izkušenj in znanja, ki sem jih nabirala, sedaj nekako vrnem mestu. Navsezadnje sem tam začela s svojo prvo gledališko skupino, ko Lendava še ni imela niti kulturnega doma oziroma niti enega poštenega odra, pa nas je vseeno vodilo navdušenje do ustvarjanja.

Držimo pesti za Lendavo. Kje kot domačinka vidite prednosti svojega mesta, da dobi naziv Evropska prestolnica kulture 2025?

Gre za mesto z bogato zgodovinsko preteklostjo, kjer je dvojezičnost uradna, kulturno pa ta prostor bogatijo Slovenci, Madžari in Hrvati, pa tudi druge etnične skupine, denimo Romi. Tako stavim malo na medkulturno in mednarodno sodelovanje. Veliko ima za ponuditi, še posebno pa bi radi s tem projektom Lendavo približali Slovencem, da ne bo to le še eno mesto na vzhodu, tam nekje na koncu sveta, kot radi rečejo. Želim si, da se kultura spet vrne v mesto in da bo spet tako, kot je bilo v moji mladosti, na katero imam lepe spomine.

Se pogosto vrnete domov?

Moram reči, da premalokrat. Morda se bom zdaj več, zaradi službene dolžnosti. Čeprav sem v teh letih zdoma izgubila vse stike in tam nimam družabnega življenja, se vedno rada vračam. Že zaradi tega, da obiščem mamo.

Zdi se mi, da se Slovenci na področju kulture premalo povezujemo in vsak obdeluje svoj vrtiček, namesto da bi se povezali v en velik vrt. Kakšen je vaš pogled na to?

Osebno menim, da je tega premalo in bi bilo dobrodošlo. Nekateri imajo že dolgoletno tradicijo in vztrajajo v tem, da držijo svoj kos pogače, na drugi strani pa se organizira veliko novih festivalov s podobnimi vsebinami, ki bi morda lažje preživeli, če bi se združili. Ko se v enem manjšem kraju na isti dan zgodita dva podobna dogodka hkrati, vidiš, da se ljudje med sabo niti ne pogovarjajo, niti jih ne zanima, kaj počnejo drugi. Rezultat tega pa je seveda manjša obiskanost, ker ni tolikšne kapacitete ljudi. Malo več bi se lahko prilagajali drug drugemu.

A še vedno ima dogajanje v manjših krajih prav poseben čar, morda prav zaradi te velike zavzetosti organizatorjev in na drugi tudi obiskovalcev, ki so željni kulture.

Res je. Ljudje hrepenijo po kulturi, radi slišijo dober koncert, radi pogledajo dobro predstavo, in če tega ni pogosto, potem so takrat, ko je, toliko bolj navdušeni in z večjim žarom pričakujejo. Ker ni tolikšne poplave dogodkov. Spomnim se, da sem kot najstnica z vznemirjenjem pričakovala kakšen festival, saj jih ni bilo veliko. Podobno je tudi na strani lokalnih organizatorjev in zato vložijo velik del sebe v projekte.

Kakšni dogodki vas najbolj pritegnejo?

Rada imam gledališče in sodobno umetnost. Trenutno se zelo veselim festivala Mladi levi, rada si ogledam tudi kakšno likovno razstavo. Pa tudi v kino rada zaidem. Film si raje pogledam v kinu kot doma.

Veliko tega obiščete po službeni dolžnosti, a to najbrž ni enako, kot če se dogodka udeležite zasebno. Koliko se vam obisk kulturnih prireditev prepleta z delom ali greste kdaj kam tudi povsem brez obveznosti?

To je eno takšno večno vprašanje. Sicer sem vesela, da lahko združim službo s tem, kar imam rada, a kadar delam, je fokus povsem drugje in dogodka ne moreš doživeti v vsej svoji polnosti oziroma ga doživiš drugače, preko avtorjev. V glavi imaš vprašanja, h komu boš šel po izjavo, kako boš napisal tekst, zmontiral... Res je, da večino zadev obiščem po službeni dolžnosti, in zato sem takrat, ko sem lahko doma, raje doma in se me težko spravi kam. Mora biti nekaj, česar resnično ne bi rada zamudila. Recimo Poletna muzejska noč, na njo grem vsako leto, mi je en tak poseben dogodek, ki ga obiščem povsem sproščeno.

VIR: vecer.com / Katja Štingl / Foto
Intervju je bil objavljen v reviji STOP