V Lendavi deluje že skoraj 40 let, zadnja leta kot vodja tamkajšnje območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti
Janja Magdič, ki je ob letošnjem kulturnem prazniku prejela priznanje Občine Lendava, je z vsem svojim bitjem predana kulturi, tako v službi kot v prostem času. V Lendavi deluje že skoraj 40 let, zadnja leta je kot vodja tamkajšnje območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD) dnevno v stiku s kulturnimi društvi in skupinami na območju, kjer za kulturno barvitost poleg Slovencev skrbijo še kulturniki madžarskih, romskih, hrvaških in srbskih korenin. »To delo opravljam s srcem, saj me veseli in notranje bogati,« rada pravi Janja.
Že od zgodnje mladosti ji je bila poleg literature še posebno ljuba folklora. Pri svojem delu skrbi za vse generacije folklornikov, od najmlajših do najstarejših, od tistih folklornih skupin, ki stremijo k odličnosti, do tistih, ki zaplešejo z željo po ohranjanju tradicije ter iz čistega užitka, zgolj za dušo. Tudi sama pleše ljudske plese že od malega, z možem Milanom pleše pri Folklornem društvu Prekmurje Lendava, ki je bilo ustanovljeno tudi na njeno pobudo. In tudi iskrica med njima je preskočila ravno pri folklorni dejavnosti. Janja, rojena na Krapju, je plesala v folklorni skupini na Cvenu, Milan pa v velikopolanski. Potem pa je, kot se rada pošali, priplesala v Veliko Polano in prleške, bolj hudomušne in vesele plese zamenjala za prekmurske, melanholične. Postala je članica folklorne skupine Miško Kranjec Velika Polana.
Kamor koli je Janja prišla, se je zagnano lotila dela. Potem ko se je vključila v kulturno dogajanje v Veliki Polani, je bila tri mandate predsednica Kulturnega društva Miško Kranjec Velika Polana in spoznala, da mora njihova folklorna skupina z dolgo plesno tradicijo dobiti ustrezne kostume in podobo. Leta 2000 so začeli temeljiteje raziskovati plese, običaje in kulturno dediščino Velike Polane z okolico in k sodelovanju povabili Marijo Makarovič in profesorja Mirka Ramovša. Po pripovedovanjih krajanov je Ramovš zapisal plese, po skicah Makarovičeve so folklornikom sešili kostume in skupina se je potem večkrat uvrstila na državno srečanje.
V tistem času je na njeno pobudo nastala tudi knjiga Naša Poljana in istoimenska etnološka prireditev, ki še danes prinaša vpogled v lepoto kulturne dediščine. »Veliko je ljudi, ki do ljudskega izročila čutijo podobno kot jaz. Tako, kot so naši predniki izročilo prenesli na nas, ga moramo tudi mi na nove rodove. Srčno si želim, da bodo nekoč moji vnuki vedeli, kako se je tu plesalo, kako se je delalo, kako se je pelo in živelo,« pravi Janja. Svojo ljubezen do ljudskega izročila, predvsem plesa, sta z možem že prenesla na sinova Boruta in Mateja.
Svoje občutke Janja rada preliva tudi v verze. Pesmi piše že od šolskih let, kot pravi, je v začetku rimala otroške pesmice, v mladosti ljubezenske, kasneje tudi domoljubne, veliko pa je pisala o domu, družini in starših, medsebojnem spoštovanju in dobrih odnosih. V pesmih razkriva tudi svoja čustva ob življenjskih preizkušnjah, ki jih – vedno nasmejana Janja – ni imela malo. Doslej so bile zbrane le v zvezkih, marca pa bo izdala svojo prvo pesniško zbirko.
Kot je rada med ljudmi, je rada v naravi. Najraje ima jutra, ko sonce šele vzhaja, sprehode, kolesarjenje in planinarjenje. Verjetno njena ljubezen do narave, dela na vrtu, z rožami in v goricah izvira še iz otroštva, ko so na Krapju imeli veliko kmetijo, in rada se spominja, kako je še kot deklica hodila na pašo in s sabo nosila zvezek in svinčnik, da je lahko zapisovala svoje misli. Še danes ima zvezek na nočni polici, da bi vse te misli o lepem, ki nas obdaja, in ideje ne ušle v sanje.
VIR: Vestnik.si
