Odložil je klobuk z velikimi krajci na sosednji stol, počasi mešal kavo in začel pripovedovati o tem, kako se zanj dan začne. »Ja, za mene so jutra že dolgo dolgo najlepša. Nekako sem sprejel to naravno življenje. To prebujanje, ki ga vidiš, na primer danes, ko je tako lep sončen dan, in ko stopiš iz hiše ter začutiš... težko bi to opisal z besedami. Človek enostavno mora začutiti to prebujanje, to energijo, ki te napolni in ki deluje.  Ko zjutraj pridobiš to jutranjo moč, si ves dan čisto drugačen. Prvo, kamor se zazrem, je nebo, potem pa začnem poslušati. Zdaj se že slišijo ptički ob šestih, šestih in petnajst. Ko to slišiš, pomeni, da si spet živ. Res je to nekaj neverjetnega,«  je govoril Božo Pongrac iz Lendavskih Goric, naš tokratni intervjuvanec, ki smo ga z razlogom ravno zdaj povabili k besedi.