Prvi veleposlanik Republike Slovenije na Madžarskem, akreditiran tudi za Ukrajino in Bolgarijo. Pravnik, učitelj klavirja in ljubitelj umetnosti.

Ferenc Hajos - Feri je rojen v Budimpešti, kamor je oče mamo odpeljal na porod zaradi previdnosti, saj sta bila oba starejša. Sicer so ves čas živeli v Lendavi, srednjo šolo pa je obiskoval v Murski Soboti. Ker izhaja iz pravniške družine, saj sta bila pravnika tudi dedek in oče, je to tradicijo nadaljeval, a po duši ostal glasbenik.

Kakšna je bila mladost v Lendavi?

»Bilo je zelo živahno. Če me sprašujete o Lendavi v razvoju. Moj dedek je bil zelo zavezan Lendavi. On se je sem priselil. Ustanovil je nogometni klub Nafta, leta 1903. V Madridu je bil nogometni klub ustanovljen zgolj leto prej, vendar je ime Real dobil dosti kasneje. Dedek je ustanovil tudi gasilsko društvo, bralno društvo in mnogo stvari v Lendavi. Tu je bila knjižnica, preden je bila drugod v Sloveniji. Naredil je kanalizacijo, pločnike, granitne ceste. V Soboti je še takrat, ko sem jaz prišel v gimnazijo, bilo blato, v Lendavi pa smo imeli betonirane pločnike. Lendava je bila gospodarsko in kulturno visoko razvito mestece. Gospodarsko tudi zato, ker je tu živelo veliko židov. Hiše levo in desno od nas so bile židovske. To so bili moji dobri prijatelji iz otroštva. Izjemno nesrečni smo bili, ko so te ljudi leta 1944 odpeljali. Moja mama je dneve jokala. Lendava je bila od nekdaj mešana in na nacionalni ali verski osnovi ni bilo nikoli konfliktov.«

Kakšne spomine imate na soboško gimnazijo?

»Obiskoval sem soboško gimnazijo in stanoval v internatu. Hodil sem tudi v glasbeno šolo. V internatu smo imeli zelo ambicioznega upravnika, pisal se je Vodušek. Spodbujal nas je, da smo učenci, ki smo stanovali v internatu, pripravili opereto Vesela vdova. Jaz sem pripravljal pevke in pevce, ki so vsi bili iz internata. S to predstavo smo nastopali v Murski Soboti in gostovali tudi v Gornji Radgoni, Ljutomeru in Lendavi. V tistem času sem imel bogato glasbeno življenje in bil sem v dilemi med glasbo in pravom.

V tej soboški generaciji so bili še Jože Bedernjak, Martin Vinčec, ki je bil dolgo časa tajnik občine, dober prijatelj mi je še sedaj Flegarjev Pubi Franc, inženir gradbeništva, Tonček Kapun, ki je bil direktor Krke v Ljutomeru, Marko Jagodič, univerzitetni profesor, in še bi jih lahko našteval.«

Kako je potem pri izbiri študija zmagalo pravo?

»Šel sem v Ljubljano, ker je bila velika dilema, ali bom šel študirat glasbo ali pravo. Zaradi družinske tradicije sem se nekako odločil za pravo. V Murski Soboti in Lendavi sem tudi na glasbeni šoli poučeval klavir in celo dirigiral soboškemu simfoničnemu orkestru. Igral je Nadai, ki je poučeval violino, Močan je igral kontrabas, poučeval je solfeggio in kontrabas. Prej je vodil orkester Daniel Grum. Potem ko je kot ravnatelj odšel z glasbene šole v Murski Soboti, sem tri leta dirigiral simfoničnemu orkestru. Moram reči, da je bil to zelo dober simfonični orkester. Orkester je imel tudi Ljutomer in dogovarjali smo se, da bi ustanovili pomurski simfonični orkester. Potem sem šel za sodnika v Lendavo in se ta ideja ni uresničila.«

V študentskih časih ste bili tudi pianist v baru.

»To je zelo slavna epizoda. Med počitnicami sem igral v slovitem orkestru Geze Baranja. Igrali smo v hotelu Palace v Portorožu. Ti fantje so bili moji dobri prijatelji in vsi so bili Romi. Direktor hotela Helios v Portorožu je naredil plakat in nanj napisal »Original Zigeuner aus Budapest«. Vsi so bili šolani glasbeniki, nekateri so igrali tudi v simfoničnem orkestru. Včasih smo igrali do zgodnjih jutranjih ur. Jaz sem kot študent užival, da sem lahko na morju. Sam imam že po naravi nekoliko bolj temno kožo in sonce me je prijelo, da sem bil res temen. Med temi kolegi iz orkestra so bili nekateri že iz mešanih zakonov, ne zgolj romskih, dva sta bila plavolasa. Tu in tam je bilo kakšnega nemškega turista slišati, da je edino pianist (s tem so mislili mene) pravi Rom, drugi pa da niso. Jaz pa edini nisem bil Rom, vsi drugi so bili.«

Kot pravnik ste delali v Lendavi, hkrati pa tudi prevajali.

»Vso svojo pravno kariero sem deloval v Lendavi, sem pa tudi prevajal. Zaprosili so me za prevajanje, ker sem verjetno najbolj obvladal oba jezika. Po narodnosti sem sicer deklariran Madžar, vendar izhajam iz mešanega zakona. Moja mama je bila Slovenka, oče pa zaveden Madžar. Prek sodnije so me zaprosili, da bi prevajal. Tako da sem prevajal tudi velikim možem. Titu na Brdu večkrat. Ko so prišli v Slovenijo Madžari, je sicer prišel prevajalec iz Beograda, vendar je slovensko vodstvo želelo, da se prevaja tudi v slovenščino. Tudi Kavčiču sem prevajal v Budimpešti. Prevajal sem skoraj vsem predsednikom vlade, tudi ko je bil Kadar pri nas na počitnicah, sem njemu in Titu deset dni prevajal na Brdu.«

Ste tudi eden pobudnikov srečevanj narodnosti sosednjih držav.

»Na to sem zelo ponosen. Z dr. Francijem Zwittrom, ki je bil predsednik Zveze slovenskih organizacij v Avstriji, in Borisom Racetom, predsednikom Slovencev v Italiji, smo ustanovili povezavo, na podlagi katere smo se sestajali in se dogovarjali o pravicah manjšin v vseh treh državah. Prvi smo v to povezavo pritegnili tudi porabske Slovence. Vsako leto smo se sestajali v drugi državi. Zato ima Slovenija enega najboljših izobraževalnih sistemov za manjšine v Evropi.«
Soustanovili ste tudi srečanja panonskih pravnikov.

»V času, ko je bila Madžarska v Varšavskem paktu, mi smo bili neuvrščeni, Avstrijci pa nevtralni, smo zbrali pravnike in se dogovarjali. Bili so pravniki iz Avstrije, Madžarske in Slovenije. To je bilo leta 1971. Izmenjevali smo pravniške prakse in se pogovarjali o sodelovanju med državami. To društvo je delovalo več kot dvajset let. Izdana je bila tudi knjiga.«

Kako ste prišli do položaja veleposlanika v Budimpešti?

»Tega ne vem. Lepega dne je prispel klic, da bosta v Lendavo prišla predsednik vlade Lojze Peterle in zunanji minister Dimitrij Rupel in se želita sestati z menoj. Kasneje sem neuradno izvedel in verjel bi, da je res, da so me želeli predlagati za generalnega konzula v Celovcu. To zlasti zato, ker sem sodeloval z vsemi vodilnimi koroškimi Slovenci. Bili smo prijatelji, vendar diplomatskih izkušenj, razen tistih prevajalskih, nisem imel.

A kako sem prišel v Budimpešto, ne vem, čeprav sem deklarirani Madžar. Danes ocenjujem, da je bila to izjemno pametna in koristna poteza slovenske vlade. Menda je bil to predlog koroških Slovencev, ampak jaz o tem uradno ne vem nič. Prišla sta v Lendavo in mi ponudila mesto veleposlanika. Potem sem bil pol leta na izpopolnjevanju na ministrstvu za zunanje zadeve, zelo veliko pa mi je pomagal Rudi Čačinovič, dolgoletni diplomat. On mi je zelo veliko pomagal, predvsem s praktičnimi nasveti, ki so mi zelo koristili pri diplomatskem delu.

V Budimpešti je bilo treba postaviti veleposlaništvo. Stanoval sem v hotelu, začeli smo v enem stanovanju. V času mojega mandata sem organiziral, da se je kupila kar precej ugledna hiša v Budimu in smo jo prenovili in priredili za potrebe rezidence in veleposlaništva. Slovensko veleposlaništvo je še vedno tam.«

Je bilo v Budimpešti veliko dela?

»Dela je bilo ogromno, bili smo majhna ekipa. Imeli smo konzula Milivoja Butinarja, ki je sedaj tudi že v pokoju, in nekaj sodelavcev. Treba je bilo pregledati vse stare pogodbe in napisati ter skleniti nove med novo državo Slovenijo in Madžarsko. Poleg tega pa postaviti veleposlaništvo in navezati stike.«

Na kakšen sprejem ste naleteli na Madžarskem?

»Na izjemnega. Madžari so me sprejeli izjemno prijateljsko. Akreditivna pisma mi je v Sloveniji podpisal Milan Kučan, ki me je tudi zelo podpiral in s katerim sva skupaj obiskovala glasbeno šolo v Murski Soboti, tako da se poznava že od takrat. On mi je podpisal akreditiv, ki sem ga izročil madžarskemu predsedniku Arpadu Gönczu, in mislim, da sem tudi jaz prispeval, da sta s Kučanom postala zelo dobra osebna prijatelja. Göncz je sedel tukaj, kjer sedite sedaj vi. Trikrat me je zasebno obiskal in mislim, da se je to malokomu zgodilo. Različni veleposlaniki, akreditirani v Budimpešti, so me tudi zasebno obiskali. Tukaj so bili ukrajinski veleposlanik, tudi akreditiran v Ljubljani, nemški, izraelski, finski. S finskim veleposlanikom sva v Budimpešti ustanovila klub madžarsko govorečih veleposlanikov. Med njimi je bil tudi veleposlanik Južnoafriške republike, ki je bil po narodnosti Bur. Bilo nas je kakšnih dvajset in enkrat sem jih vse pripeljal na obisk v Slovenijo. Ko smo bili na Bledu in gledali z gradu, je finski veleposlanik dejal: 'Feri, dam ti dvesto finskih jezer za to eno'.«

Slovenijo ste postavljali na zemljevid sveta.

»Takrat je bil predsednik madžarske vlade Jozsef Antall. Z njimi smo bili v izjemno dobrih odnosih, Madžari so celo predlagali, da bi bil jaz častni konzul Madžarske v Sloveniji, vendar to ne bi bilo najbolje, ker sem bil veleposlanik na Madžarskem. Bil sem tudi akreditiran veleposlanik za Ukrajino in Bolgarijo. Dobil sem visoko državno odlikovanje na Madžarskem in v Bolgariji, v Ukrajini sem dobil priznanje predsednika in visoko državno odlikovanje tudi v Avstriji.«

Tudi mlajši diplomati vas visoko cenijo. Ksenija Škrilec, donedavna veleposlanica v Avstriji in prej na Madžarskem je prve izkušnje dobila od vas. S svojim delom ste vzgajali tudi mlade diplomate. Kaj se vam zdi v današnjem digitalnem svetu pomembno za mlade diplomate?

»To, kar se je meni dogajalo, da se je na primer izraelski veleposlanik, ki je bil v bližini, nenapovedano oglasil pri meni, je plod medsebojnih odnosov. Ksenija Škrilec je bila že takrat izjemno sposobna in predvsem zanesljiva. Lahko sem ji zaupal najpomembnejše naloge in vedno sem bil prepričan, da jih bo zelo dobro opravila. Tako je tudi bilo. Te izkušnje so ji koristile, ko je postala veleposlanica in to delo zelo dobro opravila. Tako v Avstriji kot prej na Madžarskem. Diplomacija je tudi veščina, predvsem moraš znati komunicirati. Ti si tam, da zastopaš interese svoje države.«

Kako bi ocenili odnose med Slovenijo in Madžarsko danes?

»Če se na madžarski strani za to veliko željo po dobrih odnosih s Slovenijo skrivajo tudi drugi interesi, je to problem. Na Madžarskem je precej močan nacionalizem. Vseeno upam, da je Evropska unija garancija, da bo mir in da se bo vse uredilo in ne bo imelo kakšnih hujših posledic. To, da dobro sodelujemo na gospodarskem področju, pa je izjemno razveseljivo. Upam, da v ozadju ni kakšnih drugih interesov.«

Verjetno sta vam odraščanje v Lendavi in njena multikulturnost pomagala tudi v diplomatski službi.

»Prav gotovo. Prej nisem bil poslanec, ker nisem bil član partije. Sem pa bil sedem let član ustavne komisije v slovenski skupščini. V bistvu smo pripravljali ne samo amandmaje, ki so bili podlaga za kasnejše pravne ukrepe za osamosvojitev Slovenije, ampak smo tudi urejali položaj manjšin, in tisto, kar je danes zapisano v slovenski ustavi o položaju italijanske in madžarske manjšine, je v veliki meri moje delo. Na to sem zelo ponosen, ker je to Sloveniji priznano in v čast tudi v širšem okolju.

Po vrnitvi iz Budimpešte in upokojitvi sem bil šest let član odbora za okvirno konvencijo za varstvo narodnih manjšin v Evropski uniji. Tam sem tudi delal in vam povem, da je to, kako je v Sloveniji urejeno manjšinsko vprašanje, ocenjeno zelo pozitivno. Slovenija ima eno najboljših manjšinskih zakonodaj v Evropi.«

Drži, da je bil kava ob 9. uri zjutraj v lendavskem trgovskem centru vaš dolgoletni obred?

»Imeli smo ta ritual. Miza je bila že pogrnjena in na njej napis rezervirano, ker se je vedelo, da smo ob devetih mi tam. Laci Ivanec, Evgen Šimonka, Feri Kiraly, občasno tudi drugi, ki so se nam radi pridružili. Koronačas je tudi to onemogočil, sicer pa sva od originalne zasedbe tukaj zgolj še jaz in Feri.«

Kaj bi sami poudarili kot največji uspeh svojega diplomatskega dela?

»Rekel bi predvsem to, da sem vzpostavil res dobre odnose in prijateljske odnose med Slovenijo in Madžarsko. Predsednika držav sta postala prijatelja, dobro so sodelovali predsedniki vlad in zunanji ministrstvi. Poudaril bi tudi ustanovitev kluba madžarsko govorečih veleposlanikov, kjer se nam je pripetila anekdota. Doajen diplomatskega zbora je v katoliških državah vedno papeški nuncij in na enem dogodku je madžarski zunanji minister pomotoma mene pozdravil kot doajena diplomatskega zbora. To je bila seveda napaka, ker sem bil le doajen kluba madžarsko govorečih veleposlanikov, in papeški nuncij mi je takoj dejal, da mi ga je uspelo prehiteti. Ob tem smo se seveda nasmejali, ker sva bila tudi s papeškim nuncijem v zelo dobrih odnosih. Ta dobra poznanstva pridejo prav v težjih situacijah. Spomnim se, da je bila nekoč težava z dobavo plina. Takratnemu direktorju Petrola sem uredil srečanje z maroškim veleposlanikom in sta se uspešno dogovorila.

Poleg rednega pravniškega dela ste na glasbeni šoli poučevali klavir. Ali danes še kdaj zaigrate?

»Ne, igrati sem nehal. Glasbo samo še poslušam. Veste, star sem že sedeminosemdeset let.«

Vsi, ki vas poznajo, vas zelo hvalijo.

»To je lepo slišati. Moje vodilno načelo v življenju je bilo poštenje in iskreno prijateljstvo. Če sem s kom, ki je to zaslužil, vzpostavil prijateljske odnose, je to prijateljstvo držalo. Zelo sem ponosen, da sem lahko bil prvi veleposlanik Slovenije v teh treh državah.«

Poznani ste tudi kot ljubitelj umetnosti.

»Menim, da je kultura izjemno pomembna za ohranitev humanosti. Brez kulture se niti Slovenci niti manjšine ne bi mogli obdržati. Zaradi tega visoko cenim vsako kulturno ustvarjalnost, in če mi zdravje dopušča, se udeležim vsakega kulturnega dogodka. Vesel sem, da imamo tudi v Lendavi toliko izjemnih ustvarjalcev.«

Pravna država. Danes se v medijih pojavljajo predvsem starejši pravniki, ki morajo marsikomu razložiti, kaj to v osnovi pomeni.

»Sem izjemno velik zagovornik pravne države. Slovenija, Madžarska in tudi Evropska unija imajo prihodnost zgolj, če bodo zagotovile vladavino prava. Vladavina prava je zame, da spoštujemo zakone in ne iščemo drugih poti. Pošteni moramo biti, delati v korist ljudi in države in se držati zakonov.«