Predsednica Kulturnega društva Lendava-Novi Sad povezuje kulturo dveh mest

Zlatka Frajzman, ki jo prijatelji kličejo Pupa, je živela v materinem Novem Sadu in očetovem Mariboru, dokler je ljubezen na poti med tema mestoma ni zadržala v Lendavi, kjer je tudi ostala.

Na mesto Maribor, od koder je njen oče, sicer ni nikoli čutila večje navezanosti, pravi, je pa vedno bila močno navezana na Novi Sad, zato je tudi ohranjala in spet vzpostavljala vezi z ljudmi, ki živijo v vojvodinski prestolnici. Zaradi lepih spominov je tudi ustanovila Kulturno in turistično društvo Novi Sad Lendava, s katerim si prizadeva krepiti vezi med mestoma in kulturnimi društvi v obeh. Živi v Lendavskih Goricah, v Novem Sadu pa sta njena mama in brat.

Oče Avgust Frajzman je njeno mamo Marijo, ki so jo klicali Mara, spoznal, ko je bil na služenju vojaškega roka v Novem Sadu, pravi Pupa: »Takrat so bili pri vojakih dve leti in na enem njegovih izhodov iz kasarne v mesto sta se spoznala. Sicer je oče bil večkrat zunaj kasarne, saj je bil voznik vojaških vozil. Ko se je končal vojaški rok, sta se preselila v Maribor, kjer sem se rodila.« V Mariboru je preživela petnajst let, potem pa so se preselili v Novi Sad. Tam se je tudi poročila in rodila dva sinova, Zlatka in Davorja. Zlatko živi v Lendavi, Davor pa se je odselil v Kanado: »Ob preselitvi v Novi Sad sem se dokaj hitro prilagodila na novo okolje, saj je to multikulturno mesto, kjer živi 26 narodov. Bila sem precej aktivna in sem spoznala veliko ljudi. Med drugim sem se družila tudi z Đorđem Balaševićem oziroma bolj z njegovo ženo Olivero. Tam sem se srečno poročila in potem tudi srečno ločila ter po razpadu države preselila v Slovenijo.« Ko se je v času vojne na Hrvaškem vračala iz Novega Sada v Maribor čez Madžarsko, je v Lendavi spoznala Robija Horvata in potem zaradi njega tudi ostala v Prekmurju. Ker je komunikativna, se je hitro vključila v življenje skupnosti ter z Robijem, ki je bil glasbenik, tudi sodelovala pri organizaciji glasbenih prireditev: »Bila sem zelo navezana na očeta, ki je bil voznik avtobusa, in sem po razhodu z Robijem razmišljala o selitvi v Maribor. Vendar pa sem sklenila, da bom ostala. Zdaj živim v raju, v zidanici z vinsko kletjo med vinogradi v Lendavskih Goricah. Tu sem našla svoj dom. Tu sem našla sebe in tudi ljudi, ki živijo tu, imam rada.«

Kulturne vezi z društvi in ustvarjalci iz Novega Sada je začela aktivneje vzpostavljati, ko se je zaposlila na Zvezi kulturnih društev Lendava in se včlanila v Srbsko kulturno društvo Jovan Jovanović Zmaj Lendava: »Prej sem bila ljubiteljica glasbe in sem pisala pesmi, nisem pa se toliko posvečala aktivnostim društev. Tako s srbskim društvom kot tudi z ZKD Lendava smo vabili društva iz Srbije na prireditve ter nastope v Lendavo, in ker sem bila sama iz Novega Sada, sem vzpostavila stik s tamkajšnjimi kulturnimi društvi. V Lendavi so nastopila različna društva iz Novega Sada, organizirali pa smo tudi likovno kolonijo, na katero smo povabili likovnike od tam.« Društva in likovniki iz lendavske občine pa so nastopali in ustvarjali v Novem Sadu. Pri tem jim tudi finančno pomagata vodstvi obeh mest. Žal je zadnje leto in pol zaradi pandemije bilo zelo malo sodelovanja in izmenjav nastopov društev, dodaja Pupa.

Med Srbi, ki živijo v Prekmurju, jih je precej iz Vojvodine, pravi Zlatka: »Med njimi so tudi zdravniki, precej pa jih je sem prišlo, ker so dobili službo v podjetju Nafta Lendava. Ti so se hitro vključili v skupnost, saj sta si kulturi precej blizu. Oboji smo del Panonske nižine, ravnice. Imamo podobno kulinariko, pa tudi ljudsko glasbo.« Tudi poezija obeh pokrajin, Vojvodine in Prekmurja, si je blizu. S svojimi pesmimi je sodelovala na literarnih dogodkih v obeh pokrajinah in jih objavljala v zbornikih. Njene pesmi v srbskem jeziku so objavljene v zborniku Pobiralci rose, ki jih je izdala Zveza kulturnih društev Lendava. Objavili pa so jih tudi v srbskem zborniku Balkan diše stihom, kjer so pesmi avtorjev iz vseh držav, ki so nastale po razpadu Jugoslavije. Zbornik so nameravali predstaviti tudi v Sloveniji, a zaradi pandemije doslej to ni bilo mogoče.

vir: vestnik.si