Razpršeni hotel Vinarium: Med dvanajstimi zidanicami in vikendi nad Lendavo izstopa s trstiko krita zidanica Vinum Vidae.
Pred kratkim so v Lendavi odprli tako imenovani razpršeni hotel Vinarium, ki ga za zdaj sestavlja dvanajst za turistične namene prilagojenih zidanic in vikendov nad Lendavo in v bližini Dobrovnika. Lastnike je povezal lendavski zavod za turizem in razvoj, ki skrbi za trženje, rezervacije in administracijo, namen projekta pa je bolje izkoristiti številne vinske kleti na tem območju in povečati število turističnih postelj. Ponudba zidanic je zelo raznolika, po prav posebni skrbi za ohranjanje in nadaljevanje dediščine teh krajev pa izstopa počitniška hiša Vinum Vidae v Lendavskih goricah.
Za Lendavčane in prebivalce okoliških krajev je od nekdaj veljalo, da nisi pravi domačin, če nad Lendavo ali na prvih gričih v okolici Dobrovnika nimaš vinograda in vinske kleti. To pravilo je pravzaprav že staro, saj so kmetje s prekmurske ravnice tradicionalno zasajali vinograde na oddaljenejših, gričevnatih južnih legah Lendavskih goric in obrobja Goričkega, in prav zaradi oddaljenosti so si kar tam postavljali tudi tipične vinske kleti, ki jih je ostalo le še malo ohranjenih. Sprva je bil to del delovanja kmetije in gospodarska nuja, pozneje je postalo skoraj obvezen hobi in kraj za druženje s prijatelji.
Ogrlice vinskih kleti in vikendov
Zaradi takšne tradicije so vsi griči goric nad Lendavo zasajeni s trto in po slemenih teh gričev so nanizane ogrlice vinskih kleti in vikendov. Vendar so sodobnejše, arhitekturno ne vedno najbolj posrečene gradnje že skoraj povsem izpodrinile stare, tradicionalne cimprane, s slamo krite kleti. A ne vedno. Na vrhu ceste proti cerkvi sv. Trojice, takoj ko cesta zavije proti cerkvici, je družina Vida iz bližnjega Lakoša zgradila klet, ki je po videzu kakor iz nekdanjih, tradicionalnih časov, po funkcionalnosti pa sodobna in prostorna počitniška hiša s kletjo, kjer zori imeniten šardone iz vinograda na vzhodnem pobočju pod kletjo.
»Mama je tu podedovala kos vinograda, ki še ni imel kleti, in v skladu z lendavsko tradicijo smo takrat, pred letom 1997, ko sem bila še srednješolka, začeli razmišljati o gradnji. V mislih nismo imeli nič posebnega in nič velikega, le tisto najnujnejše za shranjevanje orodja in vina in za zavetje. Pravzaprav smo bili v dilemi, ali bi za denar, ki smo ga imeli na voljo, kupili drag, moderen sesalec za prah ali pa bi se lotili gradnje kleti. Klet je zmagala, kmalu po začetku pa so se naši načrti spremenili,« pripoveduje hči Timea Vida, ki je zdaj, ko so postali del razpršenega hotela Vinarium, nekakšna družinska predstavnica za stike z javnostjo in gosti.
Sprememba načrtov za gradnjo je bila verjetno tudi posledica Timejinega nagnjenja k lepemu, ki jo je pozneje usmerilo v študij industrijskega oblikovanja. Odločili so se, da bodo pri gradnji in opremljanju čim bolj upoštevali tukajšnjo arhitekturno dediščino. »Veliko smo hodili po okolici, ogledali smo si vse, kar je še ostalo tradicionalnega, pomagali so nam tudi v Galeriji-muzeju Lendava, in tako je naš načrt postajal vse zahtevnejši. Uresničili smo ga lahko zato, ker je oče Štefan delal v Nemčiji. Toda zato je manjkal doma, pri delu. Tako sva ga veliko opravili kar midve z mamo. Ona je s traktorjem dovažala material, jaz pa sem pomagala.« In počasi je nastajala klet, na las podobna nekdanjim, le večja je bila.
Zidar se je učil gradnje obokov
Zidar, ki jo je gradil, se je moral naučiti graditi opečnate oboke, ki so si jih zamislili v vinski kleti, in je po Timejinih besedah na svoje delo pri njih še danes ponosen. Ker niso poznali nikogar v Prekmurju, ki bi še znal streho prekriti s slamo, so mojstre poiskali na Madžarskem, ti so nato stavbo in značilen nadstrešek nad vhodom v klet prekrili s trstiko iz okolice Blatnega jezera. Tudi za izdelavo tradicionalnih okraskov na zaključkih tramov in špirovcev so komaj našli mojstra, posebej pa so po vzoru starih dali izdelati tudi okrašeno ograjo terase in druge lesene dele.
Notranjost pritličja je z enotnim prostorom, v katerem so dolga miza s klopjo in stoli na enem koncu, lončena peč v osrednjem delu in kuhinjski del na drugem koncu prostora, prav tako posnetek tradicionalne razporeditve. Le spalni del pod streho je sodobnejši, saj v tradicionalnih kleteh takšnega dela ni bilo. Pa tudi ta ima s staro leseno skrinjo in babičinimi retro fotelji pridih starinskosti.
Poleg vseh drugih podrobnosti, ki v zidanici ustvarjajo prijetno, domačno vzdušje, je še nekaj novih predmetov tradicionalnega videza, za katere je poskrbela Timea skupaj s svojim partnerjem: velike, s tradicionalnimi madžarskimi vzorci poslikane bele lončene skodelice in bele vaze so namreč njuni izdelki, ki jih sicer izdelujeta pod blagovno znamko Pannart.
Počitniška hiša Vinum Vidae je tako sodobna hvalnica prekmurskemu in panonskemu stavbnemu in rokodelskemu izročilu, ki je bila dve desetletji dostopna samo družini Vidovih in njihovim prijateljem, zdaj pa je skupaj z ducatom podobnih stavb in zgodb postala del razpršenega hotela, dostopnega vsakomur. »Ni se bilo težko odločiti za tak korak, ker smo že prej razmišljali o tem, da bi hišo ponudili turistom. A vedno nas je ustavila vojna s papirji. To so zdaj namesto nas izbojevali v zavodu za turizem in razvoj, mi pa smo morali samo poskrbeti za to, da bo hiša urejena in na voljo gostom,« pravi gostiteljica.
V lendavskem zavodu so z začetnim odzivom na novost zadovoljni, saj so prve rezervacije prek domače spletne strani in prek Bookinga dobili že pred uradnim odprtjem razpršenega hotela. In tega očitno ne bo sestavljalo samo dvanajst kleti, ker se že novih pet ali še več lastnikov objektov dogovarja in pripravlja na vstop v sistem, pravi direktor ZTR Romeo Varga.
VIR: delo.si
