Četrtek, 14 December 2017
Email
Make My Homepage
RSS
Pasica
Register
park.jpg

Vrtne Hiše

Vsak ima v ozadju svojo zgodbo natisni E-pošta

Diplomirana novinarka iz Lendave Martina Žoldoš živi v Mehiki
Zanimivo je bilo srečati in intervjuvati stanovsko kolegico. Vedno je posebno doživetje videti novinarje, kako se znajdejo »na drugi strani«. Povem vam, da večina ne prav dobro. Pravzaprav se po navadi prav novinarji, ki naj bi bili mojstri vprašanj, blazno izogibajo dajanju odgovorov. Sploh, če so vprašanja osebna. A ona ni te vrste. Pozitivno sta me  presenetili njena odprtost in sproščenost. In njena novinarska žilica, ki kljub temu, da se je preselila in ne dela več v novinarstvu, ne more biti pri miru. Martina Žoldoš.

Rojena je in odraščala je v Lendavi. Tam še živijo njeni starši, h katerim, pravi, vsako leto pride za nekaj mesecev. Zdaj že s svojo hčerkico, včasih ju spremlja tudi mož. »V Ljubljani sem doštudirala novinarstvo in sedem let delala pri enem od slovenskih časopisov. Potem pa, saj veš, kako je v novinarstvu. Ni rede zaposlitve, veliko delaš, nimaš dopusta, status samostojne novinarke pa nenehno plačevanje prispevkov. Vse skupaj me je puščalo … razočarano. In sem se odločila, da grem na potovanje.«

Po Srednji Ameriki

»Kostarika, Nikaragva, Gvatemala, Honduras, Belize; vse to sem prepotovala. Potem pa sem  v Mehiki, v Meridi, to je na Jukatanu – čisto na koncu moje poti –, spoznala Fernanda, ki je danes moj mož.« Bilo je prvo, potovanje namreč; prej ni nikoli potovala na tak način. »Vedno sem želela videti Latinsko Ameriko, zato sem razmišljala, da bi šla v Argentino ali Urugvaj. A sta se mi državi zdeli preveč podobni evropskim, želela sem nekaj res čisto drugačnega, eksotičnega. O Srednji Ameriki se zelo malo ve, in ko sem malo raziskovala, mi je v oči padla Kostarika, ki ji pravijo srednjeameriška Švica. Ima namreč zelo lepo naravo, je ekološko usmerjena in relativno varna država z razvitim turizmom, zato sem se odločila, da grem tja. Potem pa mi je – od vseh prepotovanih držav – najbolj prirasla k srcu  Nikaragva. Ker je še najbolj pristna od vseh; ni toliko turistov, je poceni in varna z neokrnjeno naravo in čudovitimi kolonialnimi mesti ter neverjetno prijaznimi ljudmi.«

Dodaja, da je potovanje ni veliko toliko stalo. »Uporabljaš javni prevoz, hrana in prenočišča pa so poceni. Naredila sem celo izpit za potapljanje, ker je tam ceneje, potem pa se greš še malo turizem in se povzpneš na kakšen vulkan … Pa vseeno še ni tako drago.«

Vrnitev in spet nazaj

Po devetih mesecih popotovanja se je vrnila v Slovenijo. »Je bil kar velik šok, saj sem prišla domov pozimi, ko je mrzlo, znoči se že popoldan ob štirih, nenehno si zaprt v hiši, predvsem pa me je vleklo nazaj. Pa sem si rekla: 'Nič, bom pa tam poskusila srečo.' Domov se vedno lahko vrneš (smeh).« Z možem sta tako zaživela skupaj, se iz Meride preselila v Pueblo in kmalu sta dobila hčerkico.

Poslušam njen govor, zanimiva mešanica lendavsko-španske intonacije … zelo mehek 'v', ki ga izgovarja skoraj kot 'u' … prijetno jo je poslušati. »Puebla, ki je dve uri oddaljena od glavnega mesta Ciudád de México, ima dva milijona prebivalcev in že to je bila velika sprememba. Prihajam iz Lendave in največje mesto, v katerem sem kdaj živela, je Ljubljana (smeh), ki je v primerjavi s Pueblo seveda majčkena. Na začetku me je motilo veliko prometa, ki prispeva k večji onesnaženosti zraka; pa varnost je seveda drugačna. Tam ponoči ob dveh ne boš hodil sam po ulici, medtem ko si to v Lendavi lahko privoščiš. Težko sem se navadila voziti avto, ker ne spoštujejo prometnih pravil, vse skupaj je bolj 'po kavbojsko' (smeh). Hrana, hrana je pa zelo pekoča, jaz se ji recimo izogibam. Tudi mastnemu se izognem. Doma tako jemo malo tamkajšnje tradicionalne hrane, malo slovenske pa kakšne 'mednarodne', kot so špageti (smeh).« Od mehiške hrane, pravi, ima rada »chiles en nogada«: »To je paprika, ki jo popečejo, olupijo in poberejo seme. Nato jo napolnijo z mletim mesom, več vrstami na koščke narezanega sadja in še z mandlji. S to maso napolnijo papriko, povaljajo v jajčnem testu in ocvrejo, vse skupaj pa polijejo s posebno orehovo omako. To je ena taka sladko-slana, zelo dobra in tipično njihova jed.« Tortilje, razlaga Martina, so seveda v Mehiki čisto nekaj drugega, kot jih dobiš pri nas. »Tortilje morajo biti koruzne. Poleg tega je koruza modra, kar jim da drugačen okus; modra je namreč mnogo okusnejša od rumene. Poznajo ogromno vrst koruze: belo, rdečo, modro. Pojedo tudi ogromno fižola, ki ga imajo prav tako več vrst. Največ pojejo črnega. Pa vsaka vrsta ima svoje ime. Ko so mi recimo na začetku rekli 'haba' in sem vprašala, kaj je to, so mi pokazali fižol. Potem jaz rečem, da je to fižol, oni pa, da je to haba (smeh).«

Martina si od doma v Mehiko vedno odnese kašo. »Tam ne poznajo ne ajdove in ne prosene kaše, zato si vzamem kakšen kilogram, da imam potem  za nekaj časa.« Fernandu pa je bila, ko je bil lani v Sloveniji, država všeč, saj je po njegovem mnenju urejena in zelena. In Martina je še povedala: »Od hrane so mu bili všeč pršut, siri, bograč, krvavice, raca z mlinci, kremna rezina z Bleda.«

Našla jo je fotografija

Martino sem »odkrila«, ko je v soboški knjižnici odprla svojo prvo fotografsko razstavo z naslovom »Le enkrat želim videti Acapulco«, za katero je fotografirala hišne pomočnice: »Te serije sem se lotila potem, ko sem spoznala nekaj hišnih pomočnic, ki hodijo v tuje domove v glavnem čist in pospravljat, včasih pa tudi likat in kuhat. In ko sem se pogovarjala z njimi, sem ugotovila, da … da nikogar ne zanimajo. Da so pravzaprav v zelo slabem položaju, v še slabšem pa, ker so ženske. Tako sem jih portretirala, pod fotografijo pa zapisala njihove zgodbe. Nekatere so recimo morale začeti delati že pri sedmih letih, ker starši niso imeli denarja, da bi jim dali jesti. Tako so morale same poskrbeti zase in še za svojo družino. Zdaj pa nimajo izobrazbe, zdravstvenega zavarovanja, dopusta, socialnih prispevkov, ničesar. Delajo tudi po 12 ur vse dni v tednu, razen nedelj. Obenem jih prav zaradi dela, ki ga opravljajo, velikokrat ponižujejo.« Pravi, da bi fotografije rada razstavila v Mehiki in tako vsaj malo izpostavila ta problem: »Zavedam se, da ve bom veliko spremenila. Mogoče bodo pa vsaj ljudje, ki to vidijo, ali pa tisti, za katere te ženske delajo, začeli o njih razmišljati kot o … osebah. Z zgodbo v ozadju. Pa jih malo bolj ceniti in spoštovati, mogoče celo boljše plačati.«

Vidim, da novinarka v njej ne miruje: »Ne, ne. Pravzaprav zdaj študiram fotografijo. Natančneje: gre za desetmesečni fotografski tečaj, za katerega sem dobila štipendijo World Press Foto. Fundacija Pedro Meyer, ki jo je ustanovil eden mednarodno najbolj priznanih mehiških fotografov, je namreč razpisala natečaj, jaz sem se prijavila in poslala svoje fotografije ter dobila štipendijo. S tem sem zaposlena zadnje leto, konec septembra bom tečaj končala, potem pa … bomo videli (smeh).« Pravi, da bi – glede na to, da je s fotografijo začela relativno pozno – rada še naprej nadaljevala tovrstno izobraževanje, potem pa od fotografije tudi živela: »Res bi rada delala kot fotografinja. Pa ne v studiu seveda, to me sploh ne zanima, privlačita me dokumentarna fotografija in zgodba.«

Vir: POmurje.si

 
Home MOJ PRISPEVEK Moj članek Vsak ima v ozadju svojo zgodbo
Copyright © 2017. lendava.net. Designed by Shape5.com