Četrtek, 19 Oktober 2017
Email
Make My Homepage
RSS
Pasica
Register
stadion.jpg

Vrtne Hiše

Ustvarjalna pot, ki se ni klanjala trendom natisni E-pošta
Akademskega kiparja iz Lendave Ferenca Kiralya so skozi življenje vedno vodili notranja moč, volja pa tudi ročna spretnost, ki mu je ob umetniških navdihih omogočila, da je nastala vrsta kiparskih del. Leta 1973 je sprejel ponudbo, da bo uredil muzejsko zbirko na lendavskem gradu in organiziral mednarodno likovno kolonijo, ki je bila letos že štiridesetič.

Z umetnostjo se je, kot pravi, srečal precej pozno,  šele ob srednješolskem izobraževanju, ko je še mislil, da bo s svojo ročno spretnostjo živel kot tapetnik ali ličar. Prvih šest let od leta 1936, ko je bil rojen, je preživel v Dolnjem Lakošu, potem pa se je družina preselila v Lendavo. Oče je bil zaposlen kot prevoznik s konji, imeli pa so tudi nekaj obdelovalne zemlje. Že v osnovni šoli je veliko risal, rad pa je tudi igral nogomet: »V šoli sem imel težave zaradi slabega znanja slovenskega jezika, so pa že takrat postali pozorni na moj slikarski talent. Takrat kiparstva še nisem poznal. Po končani osnovni šoli sem nekaj časa pomagal očetu kot prevoznik in delal na kmetiji, potem pa sva sklenila, da se bo treba izučiti kakega poklica.«

Med nogometom in kiparstvom

Med šolanjem za tapetnika in ličarja v Lendavi je še več risal. Po končani vajenski šoli mu je upravitelj šole za dobro učenje podaril knjigo o kiparju Augustu Rodinu. Takrat je prvič videl, kaj je umetnost, in knjigo tudi z navdušenjem nekajkrat prebral. Po končani šoli se je zaposlil kot ličar v tovarni aluminija in glinice v Kidričevem. Tam so ga vključili v nogometno ekipo Aluminija, ki je bila v prvi slovenski ligi, in igral je proti Muri, Kladivarju, Železničarju in drugim. Kljub dobri plači se je odločil nadaljevati šolanje na Šoli za umetno obrt  Ljubljana, kjer je bil najstarejši v razredu, star že osemnajst let: »Izobraževanje je bilo kakovostno, s sodobnim gledanjem na formo in obliko. Cilj je bil, da bi izboljšali oblike industrijskim izdelkom, dobil pa sem tudi precej znanja z drugih področij, kot so arhitektura, grafika in podobno. Želel sem nadaljevati izobraževanje na področju slikarstva, vendar so me pedagogi prepričali, da imam občutek in talent za oblikovanje in naj se posvetim kiparstvu.«

Med izobraževanjem v Ljubljani so ga povabili, da bi igral nogomet pri ljubljanskem Železničarju, vendar je povabilo odklonil, saj se je zavedal, da potem s šolo ne bo nič. Posvetil se je kiparskemu delu in po dveh končanih letnikih kiparstva v Ljubljani sklenil, da bo nadaljeval študij v Zagrebu, kjer je bilo takrat središče jugoslovanskega kiparstva in kiparskega izobraževanja. Tam je tudi diplomiral, po študiju je šel k vojakom in se potem vrnil domov v Lendavo: »Po vrnitvi sem se zaposlil v Pokrajinskem muzeju Murska Sobota, kjer sem bil odgovoren za razstavni paviljon arhitekta Novaka, ki je bil v zgradbi ob soboškem kinu. Organiziral sem razstave, med njimi tudi Panonska pokrajina, v teh prostorih pa smo imeli tudi slikarske delavnice.«

V ameriškem Detroitu je vzdržal le sedem mesecev

Ženo, akademsko slikarko Suzanne Kiraly Moss, je spoznal med študijem v Zagrebu, med njegovim služenjem vojaškega roka je ona nadaljevala študij na Dunaju, po koncu študija pa je »Američanka« prišla v Lendavo. Z ženo sta se odločila, da gresta v Ameriko: »V Detroit, kjer sta živela njena starša, sva prišla leta 1967. V tem delavskem, industrijskem mestu, kjer je bilo veliko kriminala in revščine, sem vzdržal sedem mesecev, potem pa sem dobesedno pobegnil nazaj v Lendavo, kmalu zatem pa je za mano prišla tudi žena.«

V Lendavi se je leta 1968 na osnovni šoli zaposlil kot učitelj likovnega in tehniškega pouka in delal veliko kot oblikovalec in kipar tudi za različna podjetja. Veliko je sodeloval in se družil tudi z drugimi pomurskimi slikarji in kiparji. Ko se je lendavska dvojezična osnovna šola iz prostorov  v gradu preselila na sedanjo lokacijo, so začeli v lokalni skupnosti razmišljati, kaj narediti, da prostori gradu ne bi samevali in propadali: »Imel sem družino, gradil hišo, veliko delal, vendar pa mi ni bilo težko, mlademu, polnemu energije. Tako je tudi padla ideja, da bi uredili prostore gradu za kulturne namene. Okrog leta 1970 je bilo v Lendavi zelo pozitivno vzdušje, vodilni na občini so nas podpirali pri naših prizadevanjih. Skupaj z Lajčijem Pandurjem in drugimi kulturniki smo sklenili, da bomo ustanovili mednarodno likovno kolonijo, vendar pa je Pandur tri mesece pred začetkom kolonije umrl.«

Na prvo likovno kolonijo leta 1973 so povabili trinajst pomurskih umetnikov. Za finančno plat organizacije dogajanja na gradu je v prvih letih skrbel tajnik kulturne skupnosti Feri Žižek, pri organizaciji dogajanja pa sta veliko pomagala Sandor Szunyogh in Rajko Stupar: »Na gradu sem imel le hišnika Ferija in čistilko, poskrbeti pa je bilo treba, da grad ne propada, in organizirati dogajanja, mu dati vsebino. Naložili so mi tudi, da moram v šestih mesecih narediti muzejsko zbirko, in tako se je začelo zbiranje starih predmetov od Domanjševec do Pinc, pri čemer sta mi veliko pomagala tudi Szunyogh in hišnik Feri.«

Vsako leto so organizirali mednarodno likovno kolonijo, na katero so vabili tudi umetnike z drugih območij Slovenije in tujine. Redno so na gradu pripravljali tudi razstave, v katerih so predstavljali pomurske in avtorje z drugih območij Slovenije ter vedno ob razstavi izdali tudi katalog. Sodelovali so tudi z madžarskimi kulturnimi ustanovami, murskosoboško galerijo in drugimi. Kiraly je skrbel tudi za ohranjanje zgodovinskih spomenikov v Lendavi in okolici, kot so judovska sinagoga, Novi Tomaž, zgradba hotela Krona, za potočne in rečne mline ter drugo, pri čemer mu je veliko pomagal Rajko Stupar.

Preberi celi članek na pomurje.si

 
Home MOJ PRISPEVEK Moj članek Ustvarjalna pot, ki se ni klanjala trendom
Copyright © 2017. lendava.net. Designed by Shape5.com