Četrtek, 14 December 2017
Email
Make My Homepage
RSS
Pasica
Register
sola.jpg

Vrtne Hiše

Intervju: Božo Pongrac o tem, kako je našel jutro natisni E-pošta
Odložil je klobuk z velikimi krajci na sosednji stol, počasi mešal kavo in začel pripovedovati o tem, kako se zanj dan začne. »Ja, za mene so jutra že dolgo dolgo najlepša. Nekako sem sprejel to naravno življenje. To prebujanje, ki ga vidiš, na primer danes, ko je tako lep sončen dan, in ko stopiš iz hiše ter začutiš ... težko bi to opisal z besedami. Človek enostavno mora začutiti to prebujanje, to energijo, ki te napolni in ki deluje.  Ko zjutraj pridobiš to jutranjo moč, si ves dan čisto drugačen. Prvo, kamor se zazrem, je nebo, potem pa začnem poslušati. Zdaj se že slišijo ptički ob šestih, šestih in petnajst. Ko to slišiš, pomeni, da si spet živ. Res je to nekaj neverjetnega,«  je govoril Božo Pongrac iz Lendavskih Goric, naš tokratni intervjuvanec, ki smo ga z razlogom ravno zdaj povabili k besedi.

»Res, ta jutranja energija je zame najpomembnejša. Saj, kaj se danes zjutraj dogaja po domovih? Ljudje se časovno preganjajo, kdo bo prvi v kopalnici, kdo bo tam, kdo bo tu, in v takem stresu človek pozabi misliti nase. Vsak pa se lahko vpraša, kaj sem zjutraj naredil zase. Ja, nič?! In kako sem začel dan? Ja, v stresu! Ko človek v naglici odpre oči, se že začne boriti sam s seboj. Temu se da izogniti. Da se prej dvigneš, da sprejmeš to naravno energijo, da v miru spiješ jutranjo kavico in potem greš po opravkih. Deluje.  Narava je pač narava. Mi je ne moremo ogoljufati.«

Kdaj ste začeli tako doživljati jutra?

Dokaj zgodaj, vendar je potem bil pri meni problem zaradi alkohola. Tisti šment mi ni dovolil, da bi tako čutil, da bi telo in um vse to tako sprejela. Zjutraj sem imel težave s slabostjo in je bilo treba stvari najprej zdravstveno urediti. Kje pa, da bi takrat mislil na kaj drugega. Drugače  sem bolj človek narave, ogromno pa sem pridobil na raznih delavnicah in seminarjih v zadnjih osmih letih, ko se s tem intenzivno ukvarjam.

Če zdaj pogledate nazaj, zakaj je alkohol postal vaš spremljevalec?


Še sam ne vem natančno. Bili smo revna družina in bilo nas je pet otrok. S petnajstimi leti so me starši odpeljali v Ljubljano in me tam pustili. V poklicni šoli in v internatu sem začel samostojno življenje.  Šolanje sem imel brezplačno, bil sem dober učenec in tudi na praksi so me zelo dobro ocenjevali. Iz tistega revnega okolja sem čez noč skočil v višji življenjski standard. Presenečen in vesel si bil hkrati in marsikaj si si lahko privoščil. Podjetje IMP me je takoj zaposlilo, in tako starši  niso več vedeli zame. Ko si prišel domov, si že bil »frajer« in si se lahko dokazoval. Ta en del je mogoče vplival na to,  da se je počasi začelo. Kozarček tam in tu, potem terensko delo ... da, zelo zgodaj.

Zakaj človek, ki je uspešen v življenju,  potrebuje še alkohol?

Za dokazovanje, češ, glejte me, jaz sem svoj človek ... To je bilo zelo čutiti.

Zakaj ni bilo tistega zavedanja: stoj dečko, zdaj pa je to že preveč!

Hm. Dosti sem o tem premišljeval in na to je težko dati samo en odgovor. Nekaj je res. Nič ti ni manjkalo v življenju. Imel si vse, pa vendar ... ne vem, kako bi povedal. Nekako si hotel držati to nit. Potem pa še ta naša folklora pitja ob vsaki priložnosti, kjer koli v Sloveniji živiš. To te potegne in potem samo stopnjuješ, kozarec, potem dva, tri, pa štiri ... In ko te alkohol enkrat zasvoji, je ta moč alkohola prekleto velika. Potem je brez nekega posega, brez nekega dogodka, hudič. Imel sem vse, lepo zaposlitev, lepo družino in otroke ... ampak verjetno osebna slabost, dokazovanje sebe ob pomoči alkohola. Nič drugega. Drugo bi težko  povedal ... Zato pa rečejo, da se mora nekaj zgoditi. Čeprav je bila pri meni to prometna nesreča, je to bila v resnici sreča. Zame je to pomenilo konec popivanja in novo življenje. Pod vplivom alkohola sem namreč povzročil prometno nesrečo in še sreča, da razen mene, ki sem se lažje poškodoval, ni bil nihče prizadet. To je bil zame prelomni trenutek. Težko si tudi odgovorim, kje bi bil danes, če ne bi bilo te prometne nesreče. Predvidevam pa lahko, končalo bi se v kakšnem jarku ali celo na pokopališču. Vprašanje pa je, kje bi bila družina. Zdaj pa imam družino, čudovito vnukinjo, ki je stara dva meseca in malo ... Samo malo, da vam pokažem. Pa da ne boste presenečeni. (Iz žepa potegne mobilni telefon in pokaže sliko zadovoljne dojenčice, posebno lepe zaradi nekoliko temnejše polti in vranje črnih las, ki so ji že silili na čelo.)
Tako lepa pupika, prava lepotička. To je naša Lalajna.  To je tisto nekaj neverjetnega,  česar se lahko učakaš. In zdaj spet tisto retorično vprašanje: kje bi bil, če bi ostal pri starem. Tega zagotovo ne bi dočakal v taki obliki. Prav zanimivo je bilo, ko se je rodila.  Tisti dan smo imeli našo terapevtsko skupino Zarja. Kako zdaj nazdraviti? Samo s srcem. Samo srce je pomembno pri nazdravljanju, nič drugega.

Če bi imeli več srca, več te vaše jutranje energije, bi bila potreba po opijanju manjša.

Prepričan sem, da da. 

Poznamo kar precej šal na račun Ormoža in zdravljenih alkoholikov. Kako vi to sprejemate?

Za take imam preprost odgovor. Lepo rečem, češ veš ti in ti, povem po imenu, vsak človek ima tam eno opeko. In to je dovolj, da jih utišam.

Ste kdaj slišali tudi opazko, češ poglejte ga, »junaka«? Ali pa morda z iskreno intonacijo, češ poglejte ga, junaka?


Prav v tem pozitivnem smislu me je lani novembra  lendavski župnik Martin objel sredi polne cerkve in mi povedal, da sem njegov junak in prijatelj. In to med maševanjem, ker sva imela v mesecu boja proti odvisnosti intervju. To doživeti, da te nekdo v cerkveni opravi objame in ti pove nekaj takega, je takšna nagrada, da si ne moreš niti predstavljati. Odslej bomo imeli  novembra tradicionalno sveto mašo, namenjeno vsem tistim, ki kakor koli trpijo zaradi alkohola.

Alkoholizem ni samo stvar tistega, ki pije.

In v tem je največji problem.  Mi gledamo samo človeka, ki je pijan ali se opija za točilnim pultom, mene pa osebno zelo moti,  da naša družba ne vidi težav in trpljenja otrok v družinah, v katerih je alkohol. Trpljenje teh otrok je nekaj najbolj krutega. Vem, kako je bilo z mojimi otroki in koliko napora ter truda sem moral pozneje vložiti, da smo vzpostavili neki zaupanja vreden odnos in da sem lahko nastopil kot pravi oče. In zdaj, ko se ozreš nazaj, vidiš, da sta morala otroka ogromno pretrpeti. 

Mi pa se ukvarjamo samo z zdravljenjem alkoholikov. Za zdravljenje odvisnosti imamo bolnišnične oddelke, v katerih v terapevtske skupine vključijo tudi kakšnega svojca, toda otrok nikjer in nikoli. Pred nekaj leti smo poskušali načeti to temo, torej, da bi poskušali vsaj nekaj narediti za te otroke, toda žal ni nobenega odziva v družbi. Glede tega sem zelo razočaran. Bi se pa marsikaj dalo narediti. Niti šole nimajo nič od tega v učnem programu. Mi smo zdaj v času akcije štirideset dni brez alkohola res hodili na dvojezično osnovno šolo v Lendavo in se pogovarjali z učenci, vendar je to bila pobuda nas prostovoljcev.

Alkoholizem pri starših pusti pri otrocih grozne posledice, kasneje pa smo vsi pametni, kaj je s tistim in kaj z onim otrokom. Otrok je najbolj občutljiv v času osebnostnega zorenja, in kadar je prizadet v tem obdobju zaradi alkohola v družini, je posledice kasneje zelo težko zdraviti.

Zdi se torej, da je pomemben samo tisti, ki pije.

Res je. Tudi partnerji večkrat rečejo: »Ja, zdaj on misli, da je ne vem kaj, ker je prenehal piti.  Kaj smo pa potem mi?« Da, tu je neka luknja v našem sistemu.

Koliko časa več ne pijete?

Trinajsto leto je minilo, zdaj teče štirinajsto.

Je v spominu še vedno okus po alkoholu?

Mislim, da ne.

So ga celice pozabile?


Upam, da ja. Zagotovo da. Verjamem vase. Res pa za bivšega alkoholika velja, da je z eno nogo vedno zdravljen in da mora do smrti paziti. Zato pa sem pri sebi sprejel neko novo razmišljanje, da se več ne ukvarjam s tem, da sem bil nekoč alkoholik, pijanec, ampak imam drug stil življenja. Jaz ne pravim, da sem abstinent od alkohola, ampak, da  ne pijem. Sem človek, ki imam stil življenja brez alkohola.  Zakaj? Zato, ker sem se s tem osvobodil vseh tistih bremen, češ joj, ne smeš piti, joj, pazi, ti si bil na zdravljenju, joj, če boš zdaj spil prvi kozarec boš lahko še drugega pa tretjega. To razmišljanje poskušam prenesti tudi drugim. Prvo leto po zdravljenju je to težko, ampak čez dve, tri leta se moraš nehati obremenjevati s tem, kaj ne smeš. Ker če se ne boš rešil tega bremena, boš  veliko lažje spet padel v neko luknjo. Pa veliko bolj elegantno je sprejeti stil: hvala, ne pijem, živim svoje življenje.

Kako zdaj gledate na ljudi, ki pijejo, jih obsojate, pomilujete, grajate ...?


Dve skupini ljudi sta, eni so navadni ljudje in njim bi rad z dušo in srcem pomagal. Dal bi vse od sebe, ko vidim, da je nekdo zabredel in ne more iz tega zla alkoholizma. Druga skupina pa je zelo tipična tudi v našem okolju, ko gre za višji sloj, torej za ljudi, ki se imajo za nekaj posebnega in ki si težko priznajo, kako je z njimi. Pri njih sem morda v zadregi, ali pomagati ali ne. Ker ti že vnaprej dajo vedeti, da niso »navadni« odvisniki.  Pri teh ljudeh je veliko težje.

Alkoholizem pa je prisoten pri vseh, ne glede na status človeka v družbi.

Ni pomembno, kdo si, kaj si. Alkoholizem je enak pri vseh. Ampak iz izkušenj lahko zagotovo povem, da bolj izobraženi ljudje težje sprejmejo dejstvo, da so odvisni od alkohola, še posebej, če so na kakšnih vodilnih položajih. Po drugi strani pa vemo, koliko jih je in kako vse to vpliva navzdol.  No, pri teh ljudeh imaš neki dvom. Dostikrat se vprašam, ali se splača truditi, ker že vnaprej veš za odgovor. Zanimivo pa je tudi, kako se obnašajo njihovi svojci. Prikrivajo resnico ali lažejo celo sosedom, češ mož je tri mesece v nekih toplicah na okrevanju. Pa saj ni treba reči, da je v Ormožu, lahko poveš, da je na oddelku v UKC Maribor, pa je problem rešen.

Ormož je neka stigmatizacija.

Seveda. Enako je tudi z obiskovanjem našega kluba zdravljenih alkoholikov. Zdravljeni alkoholik bi ga morda še obiskoval, vendar partnerica tega noče, češ saj smo mi nekaj več. Tako je pri višjem sloju ljudi. Pri preprostih ljudeh pa poskušamo pomagati, tudi če je spet recidiv.  Splača se pomagati, pa čeprav tisočkrat, ko pozneje vidiš, kako so ljudje za to hvaležni.

Še zadnje besede.


Ne vem, kaj bi dejal za konec. Morda moje priporočilo vsem tistim, ki vidijo, da je alkohola že preveč, vendar še niso prešli v kronično fazo odvisnosti od alkohola. Naj se ne bremenijo na način: joj, ne smem, postal bom alkoholik, ampak naj poskušajo najti zase neki nov način življenja, življenje brez  alkohola. Naj to postane njihov slog življenja. In da spomnim na pomen besede svoboda. Jaz slavim deveti maj, dan zmage, ker sem se tudi sam uspel osvoboditi okupatorja. Ker, ko sem se rešil alkohola, sem postal zares svoboden in zaživel sproščeno življenje.


Vir: Vestnik št. 7, 18.2.2016

 
Home MOJ PRISPEVEK Moj članek Intervju: Božo Pongrac o tem, kako je našel jutro
Copyright © 2017. lendava.net. Designed by Shape5.com